Najbolj oblegana internetna stran
»Kako je s Tomažem? So dobili helikopter, so ga rešili?« je v tem trenutku prav gotovo eno najpogostejših vprašanj med Slovenci in novica, ki je v medijih pred vsemi drugimi. Njegova stran je nedvomno ena najbolj obiskanih na slovenskem spletu. Tisti, ki nimajo dostopa do interneta, ki ima najbolj ažurne informacije, kličejo prijatelje. Tudi sama izkoristim vsak trenutek, da vidim, ali je kaj novega. Zadnje dva, tri dni, je bilo preverjanje njegove strani celo zadnje, kar sem storila pred spanjem. Skoraj ga ni srečanja med prijatelji, sorodniki, v lokalih, ali trgovinah, da beseda ne bi nanesla nanj. Še enkrat smo dokazali, da ljudje v nesreči znamo stopiti skupaj. Pomoč Tomažu namreč prihaja od vsepovsod, če ne drugače v obliki pozitivnih misli, molitev in želja. »Srečen sem, da sem Slovenc,« pravi.

Klic gore
Ko je pred dvema letoma, ko se je odpravil na Nango Parbat priznal premoč narave - po štirih neuspelih poskusih aklimatizacije v Messnerjevi smeri, hudih zdravstvenih težavah in izjemno neugodnih vremenskih razmerah, so se morali vrniti domov - ga je letos gora poklicala znova. Vremenske razmere so bile po poročanju odprave sodeč, letos še slabše kot pred dvema letoma. Tudi kadar je bilo v bazi jasno vreme, je vrh ledene gore vedno nosil svareč oblačni prstan. Po nekajdnevnem čakanju na primerno vreme, se je Tomaž vseeno odločil in zaplezal v steno. Gora pa je precej hitro pokazala svoje zobe. Že čez par dni se je v pakistanski steni začela prava drama, podobna scenariju iz filmov. Po več neuspelih poskusih, da bi se kakorkoli rešil, je Tomaž ostal ujet v steni.
In niti približno si ne moremo predstavljati, kakšne trenutke v tisti polmetrski luknji v snežnem razu, 6000 metrov visoko, preživlja človek, katerega življenje se lahko z vsakim neprevidnim spontanim gibom, ali kakšno drugo nepremišljeno potezo, v trenutku konča. Koliko moči in volje mora imeti, da v situaciji, ko bi večina že zdavnaj obupala in se vdala v usodo, ne podleže. Tomaž se je v svoji alpinistični karieri, velikokrat znašel pred navidez brezizhodnimi situacijami, ali pa je za las ušel najhujšemu. To bodo znali povedati njegovi alpinistični prijatelji, precej takšnih momentov pa je tudi opisal v svoji knjigi Ni nemogočih poti. Velja za človeka, ki ima noro srečo in zveze tam, kjer se jih z denarjem ne da kupiti. Pleza, pravi, ker zares zadiha šele na 5000 metrih. V dolini nima obstanka, srce, razum in noge ga že odkar ve zase, vlečejo tja gor, v stene. V gorah najde tisto, kar v dolini ne more, ljubezen, pravi, zato ga stene neprestano privlačijo. »Stene so ženskega spola, gre za erotično privlačnost. Daš se, predaš! Ni pričakovanj, ni navezanosti, samo sprejemanje je,« razlaga o svoji največji ljubezni, ki jo marsikdo od nas ne more razumeti. Ker ne razumemo, se dostikrat sprašujemo, kaj za vraga hodi tja gor, ko pa je vsem jasno, da ga lahko vsak nepremišljeni korak vodi v pogubo. »Kaj pomeni, da ga gora pokliče?« si mnogi ne znajo razlagati njegovega že precej znanega stavka. »Se spomniš, kako si ti že ves teden čutila, kaj se ti bo danes zgodilo in kako lepo se boš imela, pa si nisi znala razložiti, zakaj? Tako nekako začuti,« je prijateljica skušala to razložiti drugi prijateljici in slika ji je bila takoj malce bolj jasna. Seveda pa skrivnost svojega klica pozna samo Tomaž. Vedno pa ga je takrat, ko je bilo najbolj kritično, nekaj obvarovalo, pred naslednjim korakom, pred odhodom v druge višave. Najbrž je ena najbolj rešilnih misli, misel na svoja otroka, ki ga potrebujeta in pričakujeta. Zanju bi dal vse na svetu.

Misli in vzpodbude
»Veš, tudi jaz sem že nekaj dni z mislimi in srcem pri Tomažu,« mi je med pisanjem prijatelj napisal sporočilo. Moči v situacijah, ki so na videz brezupne Tomažu dajejo, kot že rečeno, misli, vzpodbude in mnenja, ki mu jih iz baze pošiljajo ostali člani odprave. V takih situacijah je namreč izredno pomembno, da človek ne izgubi živcev in da ostane kolikor toliko miren in razsoden. Da Tomaž tudi v najhujših trenutkih ni izgubil smisla za svoj tipičen humor, je razvidno iz prispevkov, ki jih beremo na njegovi spletni strani. Ko se je vse naokoli podiralo, rušilo, ko bi mi izgubljali tla pod nogami, je razlagal denimo, kako pod pazduho in nato na roki s pihanjem suši svoje premočene štumfe. »A spremljaš Tomaža,« me je v petek poklicala prijateljica, ki je prav tako kot mnogi drugi že več dni na trnih ter potrpežljivo in z velikim pričakovanjem čaka svežih informacij. »Doma nimam interneta, pa sem včeraj zvečer kar sestro prosila, da je pogledala, če je kaj novega.« Naslednji dan mu je poslala nekaj spodbudnih besed. Ni hotela filozofirati in pošiljati kakšnih globokih misli. Pa se je pohecala in napisala, da je v Sloveniji še veliko ljudi, ki ga čakajo, da v živo pokaže, kako v steni suši svoje nogavice. Mnogi, ki jih poznam, so našli zanj toplo besedo. Za našega alpinista pa ne držimo pesti samo v Sloveniji, temveč tudi zunaj naših meja. Člani odprave dobivajo sporočila iz najrazličnejših koncev sveta. »Tomaž mi je zelo simpatičen in v teh dneh vseskozi mislim nanj. Kljub temu pa se sprašujem, če tale alpinizem ne diši malce po sebičnosti. Le kaj doživljajo sedaj njegovi najbližji, družina, prijatelji znanci?« mi je ob kavi, ko je beseda zopet nanesla na Tomaža dejala druga prijateljica. Ob takšnih situacijah prihajajo na plan najrazličnejša čustva, kar je razumljivo, vsi pa si želimo samo eno, da Tomaža zopet vidimo na varnih tleh. »Zdrži Tomaž!«

Sestop je čisti samomor
Medtem pa se drama v steni Nange Parbat stopnjuje. Kot poročajo člani Tomaževe odprave so razmere za reševanje v steni zelo zahtevne, pa ne toliko zaradi višine, kot zaradi strmine in plazov, edini možni način, je Tomaž ocenil, bi bilo reševanje z vrvjo. Sestop na katerokoli stran bi bil namreč čisti samomor. Da nam ni vseeno, in koliko smo pripravljeni narediti za človeka, ki se je znašel v skorajda brezizhodnem položaju, se je pokazalo takoj, ko je Tomaž dal vedeti, da se iz situacije, v kateri se je znašel, ne more izvleči sam. Po težavah s pakistansko vojsko in njihovim helikopterjem, je reševalna akcija postala mednarodna. Vanjo so se vključili tako vodilni slovenski, kot tudi pakistanski politiki, tuji alpinisti in vsi, ki imajo kakršnekoli povezave s helikopterji. Po zadnjih podatkih, ki smo jih dobili, preden je sestavek šel v tisk, prvi poskus reševanja ali pomoči s helikopterjem zasebne pakistanske družbe, ni uspel. Posadka je edino uspela fotografirati mesto, kjer je ujet Tomaž, potem pa  jih je pregnalo slabo vreme. Več upanja za reševanje ostaja v naslednjih dneh, ko naj bi v bazo priletel tudi primernejši helikopter z izkušenim pilotom. Čeprav mu je pičle hrane, ki jo je imel s seboj že zmanjkalo, pravi, da lahko v takšnih pogojih zdrži še kakšen teden, maksimalno deset dni. »Kjer je volja, je tudi pot,« je nekoč dejal in prepričani smo, da ga bo ta pot pripeljala tja, kamor si vsi želimo!

Objavljeno v Jani št. 32, leta 2005