»Tropska medicina je tam, kjer je zdravnik drugi v vrsti – takoj za vaškim vračem,« za uvod pravijo na spletni strani Sekcije za tropsko medicino pri Medicinski fakulteti UL. Prek te in Sekcije za tropsko medicino pri Zdravniškem društvu se študenti medicine, stomatologije, mikrobiologije, visoke šole za zdravstvo in zdravniki že od leta 1977 dodatno izobražujejo na področju tropske medicine in nato delujejo na terenu v tropskih deželah s slabšo zdravstveno oskrbo. Zanimanje za naporno delo v eksotičnih krajih z leti ne pojenja, čeprav morajo študentje odprave financirati sami. Priprave na takšno pot zato trajajo vse leto. »Potrebno je veliko volje, želje in truda, da ti na koncu uspe,« pravi Breda, 25-letna študentka medicine. »Napisali smo kupe prošenj sponzorjem, organizirali koncerte in počeli vse mogoče, da smo zbrali potreben denar.« Preden se študentje odpravijo, morajo zbrati najmanj 10.000 evrov, s katerimi nakupijo material in zdravila za »svojo« bolnišnico. Del denarja je namenjen tudi plačilu operacij, ki si jih pacienti ne morejo privoščiti. Če še kaj ostane, gre za letalske karte. Če ne, si študentje pot plačajo sami.
Zanesejo se lahko le na svoje znanje
Bolnišnica, kjer delajo slovenski študentje, obratuje izključno takrat, ko so tam odprave. Študentje pridejo v vas, kjer jih pričaka prazna stavba, v kateri si uredijo bolnišnico, hišica, kjer živijo, in presrečni vaščani, ki bodo pol leta spet imeli zdravnike na dosegu roke in ne desetine kilometrov stran. Tako daleč, da marsikdo od bolnih do pomoči sploh ne pride. Študentje so pri organizaciji dela in pri zdravljenju obolelih popolnoma prepuščeni sami sebi. Nobenih mentorjev nimajo, nobenih starejših kolegov, ki bi jih vodili. Najtežje pa je, da nimajo niti najosnovnejše diagnostične opreme. »Ni rentgena, ni ultrazvoka,« razlaga Breda, »bolj ko ne improviziraš. Na voljo imaš mikroskop in pri tem se konča. Na začetku gre delo počasi, vsako stvar preverjaš v knjigi, vse je zate novo. A se hitro učiš in postajaš samozavestnejši in na koncu delo dobro teče.« Najpogosteje zdravijo malarijo, pljučnico, diarejo in podhranjenost. Veliko je tudi bolnikov s tumorji, ki pa jih večinoma pošljejo na operacijo v bližnjo stalno bolnišnico.
Živijo kot domačini
Za študente v Keniji skrbi mama Hilda, vaška dobrodelka, ki jim kuha in poskrbi za njihove osnovne potrebe. Živijo nekoliko bolje kot domačini, saj je njihova hiša zidana in ima notranje stranišče, vse drugo pa je enako kot pri vaščanih. Elektrike in tekoče vode seveda ni. Na voljo sta petrolejka in čeber vode, iz katerega se umivajo, pijejo pa le ustekleničeno vodo. Zabavali so se z igranjem kitare, taroka, s pogovori na terasi in z druženjem z malim morjem vaških otrok. Ti tam niso navajeni ljubkovanja kot pri nas, in so zato v naročjih članov odprave neizmerno uživali. Študentje so delali vsak dan od jutra pa do poznega popoldneva, ko v Afriki že pade mrak in brez elektrike pač ne gre. Zdravil jim ni primanjkovalo, saj so jih s seboj prinesli veliko in so imeli na voljo celo več zalog kot bližnja bolnišnica. V Keniji drugače kot v marsikateri afriški državi zdravil tudi sicer ne primanjkuje in z denarjem do njih ni težko priti. Toda težava je v tem, da jih ljudje napačno uporabljajo.
Več v tiskani izdaji revije Jana, št. 48, 1.12.2009
