Ljudje

Prijateljici za vedno

Simona Furlan
11. 12. 2009, 20.35
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Polona Vetrih, igralka, in Sonja Pahor, pianistka. Obe vrhunski in posebni. Svojo ustvarjalnost sta združili v recitalu Zgodovina neke ljubezni.

Polona Vetrih, igralka, in Sonja Pahor, pianistka. Obe vrhunski in posebni. Svojo ustvarjalnost sta združili v recitalu Zgodovina neke ljubezni, ki pripoveduje o strastni ljubezenski in profesionalni zvezi med igralko Adele Sandrock in dramatikom Arthurjem Schnitzlerjem s konca 19. stoletja. Ni naključje, da sta omenjeni dami, obe priznani umetnici in svetovljanki, združili ustvarjalne moči. Delata namreč le to, kar sta počeli že kot najstnici. Sonja je igrala klavir, Polona preigravala besede. Poznata, spoštujeta in občudujeta se že dolgo in še vedno pišeta zgodovino svojega globokega prijateljstva.

Tistega večera se zaradi obveznosti naših sogovornic srečamo precej pozno. Klub utrujenosti sta sproščeni, tudi nekoliko navihani. Sonja spontano sede za klavir, ki stoji na odru, Polona pristopi in zapoje. Veličina odra in globina tokrat prazne dvorane njiju ne prevzame, saj sta je vajeni, midva s fotografom, ki namešča luči, pa si skušava predstavljati, kako je, ko ti ploska več kot tisoč ljudi.
»Ah, saj vidite, kako je s tem,« pravi Polona in pokaže na reklamne letake za njun recital, ki ležijo pod stoli dvorane. Takole pristaneš nazadnje, na tleh, pozabljen in pohojen, se smejeta.
»Nekoč si bova kupili garsonjeri v Campagni. Zato da bova imeli končno mir,« pravi Polona. Sonja se molče in z nasmehom strinja. Kaj pa vajini moški, je logično vprašanje, po katerem Polona kar izstreli: »Prav nič, najbolj fino se imava, če ni nikogar drugega. Ko sva bili mlajši, niti vrat nisva odpirali, ko sva bili sami doma. Tudi telefonov nisva dvigovali, ker sva se čisto dovolj zabavali druga z drugo.«
Frfrasta najstniška leta
Poznata se že dolgo. Sonja doda: »Točnih let ne poveva, ker bi lahko potem kdo izračunal, koliko sva stari.« (smeh) A vendar povesta, da sta jih imeli kakšnih štirinajst, petnajst. Sonja, čudežni otrok, pravi Polona, je takrat že končevala srednjo glasbeno šolo, Polona je začenjala. »A veste, da ima Sonja absolutni posluh?« To dokaže, ko zaigra, kar koli si zaželimo. Stare hite, kancone, Beatlese … Morda boš pa lahko nekoč nastopala v hotelskih restavracijah, jo draži Polona.
V glasbeno šolo sta šli z drugačnimi, večjimi ambicijami. Nista pa bili vedno pridni punčki. Sonja: »Takrat sem bila malo frfrasta. Saj sem nazadnje vedno vse naredila, ampak nisem imela takšnega pristopa, kot ga je imela Polona. Vedno je rekla: to moram narediti! Potem je to tudi naredila.«
Polona: »No, tudi jaz sem malo lenarila. Veliko bolje bi lahko igrala klavir, na primer, ampak bi bilo treba več vaditi. Obe sva bili malo frfrasti, ja, obe sva malo lenarili in špricali šolo. Sva se pa obe kljub temu zelo dobro zavedali svojih dolžnosti. Sonja, ki so jo že pri štirih letih posadili za klavir, je vedela, kako mora biti. Jaz pa tudi, čeprav sem začela pozneje.«
Sonja: »Ko sem špricala šolo, sem šla navadno v filharmonijo poslušat vaje. Nekoč so me zaradi prepogoste odsotnosti sicer vrgli iz srednje glasbene, ampak v bistvu mi je neverjetno pomagalo, saj sem slišala vse skladbe, prelivalo se je s tistim, kar sem počela sama. V šolo se mi pa včasih res ni ljubilo.« (smeh)
Polona: »Saj je bil včasih res dolgčas, ampak so nas pa tudi kaj naučili. Imeli smo odlične pedagoge, sploh profesorico Zorko Bradačevo.«
Sonja: »Ja, je pa bila res stroga. Včasih me je kar za ušesa ali pa je prišla k nam domov in me čakala, dokler nisem prišla. Potem me je peljala k sebi, jaz sem vadila, ona pa je medtem kuhala.«
Nenavadna so pota ljubezni
Spet vrtam, ali sta se, frajerski najstnici, kdaj spričkali. Zaradi fantov na primer. 
Polona: »Kje pa!«
Sonja: »Sploh si ne morem predstavljati tega!«
Polona: »Ne, njej niso bili všeč moji moški, meni pa ne njeni. Pravzaprav nikoli nisem verjela, da bova poročeni, da bova imeli kakšne frajerje. No, če bi bili res frajerji …« (smeh)
Sonja: »Jaz tega nisem čisto izključila …«
Polona: »Že, ni pa bilo v ospredju poročiti se in imeti otroke.  Bistvo je bilo pri obeh že zelo zgodaj jasno, tudi če ni bilo čisto artikulirano.«
Sonja je še kot najstnica zmagala na evropskem tekmovanju mladih pianistov na Siciliji. »No, potem se je pa poročila tja!« doda Polona.
Zgodilo se je, česar nista pričakovali
Sonja je bila na akademiji učenka Dubravke Tomšič Srebotnjak, hkrati pa je pela pri Belih vranah. To dvoje nekako ni šlo prav dobro skupaj, vsaj v očeh drugih ne, in bila je, pravi, nekoliko izgubljena. Ranljiva. Dovolj, da jo je omrežil njen bodoči mož.
Polona: »Čisto zatreskan je bil vanjo. Kar prišel je ponjo in jo odpeljal na Sicilijo! Meni se je to sicer zdelo precej romantično, čudno pa tudi.«
Sonja: »Saj je bilo čudno. Samo dvajset dni sva se poznala, pa sva se kar poročila.« Imela je 21 let.
Polona je bila takrat na akademiji in je že tudi veliko igrala. Začela je zgodaj, pri devetnajstih. Pravzaprav prezgodaj, je prepričana zdaj. Nje ni nihče romantično ugrabil, čeprav se je na Sonjini poroki eden od ženinovih prijateljev precej trudil okoli nje. »Ampak jaz sem natančno vedela, kaj hočem.« Poroke na Sicilijo že ne.
Sta zaradi oddaljenosti kdaj izgubili stik? Njun odgovor je hiter in jasen: »Nikoli!« Včasih je minilo nekaj mesecev, ko se nista slišali, ampak njuna vez se ni nikoli pretrgala. Trideset let. Prijateljstvo, ki piše zgodovino.
Sonja zdaj živi v Lucchi blizu Firenc. »Tako lepo je tam,« doda Polona. Večeri, ko se družijo. Dnevi, ko se vozijo s kolesom in je svet preprosto lep.
Talent ti je dan z razlogom
Sonja in Polona se izjemno spoštujeta. Tudi zato njuno prijateljstvo vztraja. Tudi če se kdaj o čem prerekata. Nikoli zares. Niti takrat, ko je Sonja zaradi ljubezni svoj talent potisnila v ozadje.
Polona: »Talent ti ni dan kar tako. Sonji je njena nona rekla, da jo bo bog kaznoval, če ga ne bo spoštovala,« se dotaknemo teme, ki skriva v sebi tako lepo kot bolečo plat. Lepa stran sta zagotovo dva sinova.
Sonja: »Drži, kar pravi Polona. Jaz sem se posvetila družini, razmere so bile takšne, da se nisem mogla posvečati igranju, čeprav sem si želela. Tako je pač bilo … Ampak odkar spet vadim, se mi zdi, da je ta Sonja veliko večja od tiste, kakršna je bila prej. Kot bi se pred sedmimi leti, ko sem odrezala  s svojim možem, spet rodila. Ko začnem vaditi, je svet drugačen. Počutim se bolje, občutim, da nekaj veljam v tem svetu.«
Polona: »Tako kot ji je rekla nona, bog ne daj, da ne bi izkoristila svoje danosti. Če jaz ne bi naredila tega, kar sem, čeprav je bilo včasih res hudo hudo hudo, mi tega tudi šest otrok ne bi odtehtalo. Vedno bi vedela, da nisem naredila nečesa, za kar sem bila namenjena. Sicer pa svet, kakršen je, ni več po moji meri. Jaz bi si za svojega otroka želela kaj boljšega.«
Sonja: »Ni le to. Za tistega, ki ima opraviti z umetnostjo, je tako, kot bi že bil poročen. To je takšna pripadnost, kakršno čutiš do družine.«
Polona: »Absolutna pripadnost. Gledala sem portret neke velike pevke, ko je njena hči pripovedovala, da ni bila takšna mama kot druge, da ni bila dovolj doma … Pa sem si mislila, punca, a ti sploh veš, kaj je mama počela! Zagotovo je naredila vse, kar je mogla, ko je bila doma. A sploh veš, kaj moramo ženske prestajati ob svojih moških?«
Sonja: »Saj lahko imaš zvezo z nekom, ampak to mora biti res inteligentna oseba in mora razumeti, da imaš svoj posebni svet.«
Polona: »Čeprav obe tudi dobro kuhava, da ne bo pomote. (smeh) Sicer je pa to tudi umetnost.«
Pogovarjamo se še o življenju z umetnostjo. Ni vedno lahko. Sonja, uspešna pedagoginja, ki tudi veliko nastopa in jo pogosto vabijo v žirije, pred nedavnim tudi na ljubljanskem tekmovanju Zlati Chopinov prstan (mimogrede, obe imata radi Chopina), reče: »Ti si že toliko delala, jaz pa moram še marsikaj nadoknaditi. Trideset let …«
Sonja vse izreka mirno, občasno išče ustrezno slovensko besedo, ki opisuje njena čustva, a je kljub umirjenosti mogoče čutiti njeno globoko strast.
Polona je pri izražanju občutkov impulzivnejša, neposrednejša. »Stroga sem, do sebe in do drugih. Pri mojem delu je to nujno, vsakršna šlamparija me spravlja v obup. Če bi bila moški, bi me gotovo označili za lucidno in prodorno! Tako pa … Če to ni bedno!«
Privilegij, ki si ga je treba zaslužiti
Čas za naš pogovor se počasi izteka. Spet se vrnemo k njunemu recitalu. Po Cankarjevem domu 10. decembra se seli v Si.ti teater v BTC, tudi kakšno gostovanje drugod se obeta. Klavir bo posodilo podjetje Silič, prijazno omeni Polona, medtem ko zapuščamo gromozansko Gallusovo dvorano in v objemu noči v središču mesta zaman iščemo kakšen prostor, kjer bi se lahko še nekaj časa bolj neuradno pogovarjali o dragocenih prijateljstvih.
Njuno traja že desetletja. Vmes je v življenje obeh veliko ljudi prišlo in tudi odšlo. Onidve pa vztrajata druga ob drugi.
Polona: »Imeti prijatelja od ranih do zrelih let in naprej, kolikor nama še ostane, je res velik privilegij. Tisti, ki imajo kaj v svojem srcu, si to zaslužijo, in mislim, da takšni to tudi dobijo. Stvari se v življenju vedno postavijo na pravo mesto, ko je treba. In zdaj je čas za to.«
Nato se razidemo. Polona in Sonja, prijateljici, kljub zrelim letom in ne zgolj lepim življenjskim izkušnjam simpatično navihani in samosvoji.
Sonjina nona bi bila gotovo zadovoljna z njima.