Novice Svet24 Novice Svet24

12°C

Revija Jana Jana Logo

12°C
Novice Šport Zabava Zanimivosti Zdravje Astro Dober tek Danes
Zgodbe Ljudje Mnenja Svetilnik Nasveti Alter O reviji
Domače Balkan Tuje Kraljevske O reviji
One/oni Televizija Film Intervjuji Glasba Na zabavi O reviji
Revija Jana Revija Lady Revija Stop
Jej zdravo petrolovi-junaki femme-fatale spizza Ljudje odprtih rok - Dobrotnik leta 2023 Njena.si Odkrito.si
Revija jana
Ljudje

Upanje me ohranja živo

Jana
28. 2. 2011, 14.31
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

»Mislim, da je nujno, da tisti, ki imamo srečo v življenju, pomagamo tistim, ki je nimajo. To je odgovornost, ki je pri javnih osebah še toliko izrazitejša, saj lahko našo prepoznavnost izkoristimo, da opozorimo na družbene probleme. Koncertni spektakel v ljubljanskih Stožicah smo tako povezali s posebno akcijo za nakup priročnega laboratorija za Pediatrično kliniko v Ljubljani, pri čemer vsak obiskovalec, ki kupi vstopnico, prispeva dva evra v zbirni sklad za nakup omenjenega aparata.«

Večna perfekcionistka, ki rada preseneča.  Sebe in druge. Šestkrat je napolnila halo Tivoli. Edina. Njen novi cilj je polna dvorana v Stožicah. Pomagal ji bo zbor svetovnega slovesa, Dunajski dečki.   Dolgo sem razmišljala, kaj nam Helena po toliko letih pojavljanja v medijih lahko še pove. Hitro sem ugotovila, da je do ustvarjalcev medijskih zgodb zelo previdna in nezaupljiva. Preveč blata je že morala pojesti, da bi jim naivno sledila. Raje poskrbi, da mediji sledimo njej. Vrata v svojo zasebnost ohranja skrbno zaprta, a nam jih je odprla. Spustila nas je globlje in nam v tem napornem obdobju, polnem priprav za veliki dan, zaupala, kako razmišlja o življenju, ki mineva, o času, ki pušča nepopravljive sledi. Na vseh nas. A ona se ne da. Moč črpa v družini in predanem petju. V tem vrstnem redu. Pričakala me je na vratih ravno prav razkošne hiše  za Heleno Blagne. Sedli sva na udobno usnjeno zofo, na njej nama je delal družbo maltežan Boni, si obložili hrbet z blazinami in začeli.Ko vas človek takole vidi pred sabo, se zdite veliko naravnejši, veliko bolj sveži  kot na fotografijah. Predvidevam, da je najodličnejši kirurg za to premalo. Iz vas veje nekaj več. Najbrž  garate za svoj videz. To, kar vidim pred sabo, je svojevrsten čudež.Hvala. Ženska vedno rada sliši lep kompliment, še posebej od druge ženske. Ženske se premalo ukvarjamo z ženskami, vsako vidimo najprej kot tekmico in ne, kar bi bilo veliko bolje, kot zaveznico. Moškim sem to vedno zavidala. Oni resnično znajo »biti skupaj«. Nam to ni lastno. Vedno tekmujemo –  najprej same s seboj, nato v družini, s prijateljicami … Ne da nismo iskrene, daleč od tega, ampak enostavno je to naša genetska dispozicija. Vsa ta tekmovalnost nas pa po drugi strani dela močnejše, odpornejše in da – lepše. Lepota je nekaj, kar ženske izžarevamo, kadar se borimo. Takrat nas spremlja lesk želje po zmagi, notranji žar, ki ga nobena zavist ne ugasne. Takrat smo najmočnejše. Zakaj bi se tega sramovale?Na Slovenki leta sem vas po skoraj desetih letih videla v živo z vašim možem. Bila sem presenečena nad vajino neposrednostjo in normalnostjo. Ko človek doseže, kar je bilo meni dano, ko si ustvari uspešno kariero in ljubečo družino, prepozna prioritete. Ve, kaj je resnično in kaj ne. Ve, kaj je pomembno in kaj ni. Predvsem pa ve, zakaj je veliko bolje ohraniti normalen odnos do življenja, zakaj nima smisla biti sam »na vrhu«, če si pa lahko vedno v enkratni družbi. Spomnim se križa na vaših prsih, ki ste ga nosili, ko sem bila mlajša. Ste ga sneli z namenom ali še verujete?Seveda. Jaz verujem vsak dan. Vedno. In vedno upam. Upanje me ohranja živo. Ogledala sem si vašo astrološko karto. Je čustvena in velikokrat dojema življenje skozi prizmo čustev, piše v njej. Vsaka ženska je čustvena. Tudi tista, o kateri bi na prvi pogled rekli, da je ledena princesa. Te svojim čustvom še veliko bolj podlegajo, saj jim ne zaupajo. Moj poklic od mene zahteva, da čustvom posvečam veliko pozornost. Kadar pojem o ljubezni, resnično ljubim, kadar pojem o izdaji, čutim resnično bolečino. Enostavno čutim. In ljudje v moji okolici to začutijo. Temu pravim življenjska vez. Živimo v narcistično naravnani družbi, hlepimo po lepem, dragem, nedosegljivem. Iščemo vzornike, radi smo komu podobni, izgubljamo pa lastno identiteto. Biti zvezdnik v našem okolju je najbrž naporna reč, obdržati se na sceni več kot 20 let pa je garaško delo.Če delaš z veseljem in imaš vedno pred seboj jasen cilj, je lažje. Nekateri mislijo, da je treba garati predvsem zato, ker se glasbeno ustvarjanje pri nas meša z nepreverjenimi zgodbami rumenega tiska in ker danes v Sloveniji lahko že čisto vsak postane zvezda. Ni tako. Garanje, kot ste ga vi označili, jaz vrednotim z delom, predanostjo in učenjem. Jaz se še danes vsak dan izobražujem, stremim k temu, da sem boljša, zase in za svojo publiko. Vem in verjamem, da ta prepozna razliko. Potem to ni več v resnici garanje, ampak zadovoljstvo. Dosegli ste, kar se je doseči dalo. Ste edina Slovenka, ki je šestkrat napolnila halo Tivoli, prodala več kot milijon in pol kaset, plošč ter zgoščenk. Pred vami je nov izziv, nova visoka gora, na katero boste stopili 29. marca. Za vami je 12 let študija opernega petja, različnih treningov, ki vas krepijo, pripravljajo na en samcat dan, vmes pa se odvija vsakdanje življenje, ko ste mama, žena, prijateljica, hči. Kako zmorete usklajevati vse to?Tudi prodajalki, zdravnici ali delavki v tovarni ni nič lažje. Verjemite mi, da ni tako. Vloga ženske v sodobni družbi ali, bolje rečeno, vloge, ki jih ženska mora uskladiti vsak dan, so zahtevne, saj so pričakovanja ogromna. Živimo v času, ko ženskam ni lahko. Vedno moramo biti urejene, prijazne, ob uri v službi ali na govorilnih urah, vedno pripravljene prisluhniti, pomagati … Ne pravim, da mi je težko, želim pa poudariti, da me kdaj, ko se dan končuje in ko že razmišljam o obveznostih, ki mu bodo sledile, stisne pri srcu. Veliko smo si ženske zadale v zadnjih letih in kdaj se vprašam, ali okolica to opazi, ali mi same resnično vidimo, v kaj smo se spustile … Trenutki zmagoslavja, ki ste jih našteli – razprodana hala Tivoli in upam seveda tudi Stožice – so trenutki izredne sreče, iztrgani iz dnevnih obveznosti. Temu primerno jih cenim, in kadar pomislim nanje, črpam moč za nadaljnje podvige, vendar ne tiste najbolj bleščeče. Za podvige vsakdana, ko si kdaj sama sebi rečem: Helena, pa saj si napolnila halo Tivoli, boš pa ja tudi to zmogla. »To« je kdaj tudi peka torte ali brisanje prahu v dnevni sobi.Prijateljica, ki sem ji povedala, da se bova pogovarjali, je rekla, da je ne zanima, ali k vaši lepoti pripomorejo kirurgi, botoks ali karkoli že, ampak ali se mora Helena Blagne kot mati odraščajočega sina kdaj razjeziti, ali sedi z njim, kadar se pripravlja na kontrolne naloge, ali mora ob vseh teh vsakdanjih dolžnostih v glavi nositi še velikansko breme, ali jo bo Slovenija na tisti dan prišla podpret v Stožice. Ali morda kdaj tudi podvomi. Dan, ko bom nehala dvomiti vase, bo zame zelo žalosten. Zdrava mera dvomljivosti je enakovredna zdravi meri pameti. Kdor ne dvomi vase, ne začuti resničnega adrenalina uspeha. Ne začuti resnične želje. Slabo gre tistim, ki so prepričani, da imajo vedno prav. Kako bodo prepoznali užitek pravilnih odločitev, ko pa ne poznajo poraza? Moje breme je veliko, ker želim, da moja pričakovanja in trud preženejo dvom. Zato se še toliko bolj trudim. In kadar s svojim sinom rešujem naloge, je stres še največji. A je vaša prijateljica videla, kaj vse morajo današnji otroci znati? Stati na odru velikih dvoran je stres, ampak učiti lastnega otroka, kaj je v življenju resnično pomembno, je še veliko večji.  Stati na odru pred več tisoč glavami, ki želijo slišati vaše petje, je najbrž veličasten občutek, ki pa je kratek. Tista ura zahteva toliko kompromisov, borbe, trpljenja, odrekanja, čakanja, trepetanja, da vas sprašujem, ali je vredno? Ali ta ura nore radosti res odtehta vse tisto, ali bi se jo dalo nadomestiti s čim drugim?  Narobe – ne gre za eno samcato uro, čeprav se tako zdi. Konkretno drži, da se res pripravljamo na dogodek 29. marca, ki se ga tudi sama neizmerno veselim, še posebej peti z mladimi, resnično angelskimi glasovi Dunajskih dečkov. Občudujem to disciplino otrok, ki so pravzaprav samo otroci, ki so še včeraj brcali žogo na dvorišču učilišča na Dunaju, a bodo že danes stali na odru s profesionalnim nastopom, skoncentriranostjo, neverjetno ubranostjo, enotnostjo. Do potankosti so naštudirani vsak korak do odra, vsak vdih, vsak glas, vsak pogled in priklon. Če bi se glasbeni umetniki izobraževali le za takšne dni, bi bilo umetnikov verjetno zelo malo. Glasba postane del tebe, način življenja, poklic v pravem pomenu besede, namreč »biti poklican«. Odrekanja, borbe in kompromisi ob tem padejo v drugi plan. Ne pravim, da je enostavno. Je pa vredno.Bi bili po tem, kar ste izkusili, lahko samouresničeni le v vlogi matere, žene? Zakaj mislite, da ne? Ne morem vam takoj odgovoriti, da ne. Biti mati in žena sta po mojem skromnem mnenju dve življenjski vlogi, ki ju mora vsaka ženska doživeti. Vendar nista edini. Poklic je za vsakogar izrednega pomena, saj nas izoblikuje v močne in aktivne ljudi, ki se naučijo boriti v svojem prostoru. Moj poklic je biti pevka, glasbenica, umetnica. In biti mati. Biti žena. In moja ljubezen do mojega poklica me dela še boljšo mater in ženo. Tako kot me biti dobra mati dela še večjo umetnico. Ljudje smo preplet vlog, ki nam jih je namenilo življenje. Odločiti se samo za eno ali dve ali tri bi bilo neodgovorno do … življenja. Poleg tega pa je moj poklic edinstven, saj je glasba zame eno od najčistejših čustev. Da lahko skozi glasbo povežeš toliko ljudi, na koncertih, nastopih, s pesmimi. Vmesne poti ni: ali imaš to v sebi ali nimaš. In prav je tako. To je ključ, da nekoga ljudje res sprejmejo. In ni lepšega občutka, kot stati na odru ter čutiti to energijo, ki ti jo publika vrača, kadar diha s teboj.Najbrž ste takrat blizu bogu. Najbrž je to čudežno, neizrekljivo, kar vleče naprej in zahteva vedno nove ter močnejše izzive. Kot pri alpinistih in drugih, ki presegajo meje.Meje so za to, da jih porušimo. Ne glede na to, kje so, v resničnem ali namišljenem svetu. Dokler bodo na svetu meje, bodo na svetu ljudje, ki jih bodo želeli preseči.Radi berete? V Jani imamo rubriko S knjigo na kavč. Katera knjiga vam v zadnjem času ni dovolila, da bi jo odložili, preden je ne preberete do konca, in zakaj?Iskreno vam bom zaupala, da sta organizacija takšnega dogodka, kot je prihajajoči koncertni spektakel v Stožicah, ter snemanje novega albuma takšen zalogaj, da čas, ki mi preostane, posvetim družini. Vem, da ni prav, saj knjige bogatijo naš vsakdan, ampak zagotovo bom v poletnih mesecih to nadoknadila. Kaj je bilo najbolj boleče za vas, kar ste morali prenesti zaradi medijev?Tega je bilo veliko. Veliko bolj me prizadene dejstvo, da se nekateri mediji ob tako velikem dogodku, ki ga organiziram, še vedno raje ukvarjajo z mojimi plakati, mojim videzom in  podobnimi zadevami. Naslov Redni servis – kdo obdeluje Heleno Blagne, ki smo ga lahko prebrali te dni v eni od revij, je ponižujoč. Kakšen trening je potreben, da človek lahko to požre? Če je oseba, ki žali, nič, je žalitev brezpredmetna. Če je medij, ki na nekaj namiguje, že sam dvomljivega slovesa, so njegova namigovanja neutemeljena. O staranju in umiranju kdaj kaj razmišljate? Dušan Jovanović je nekoč zapisal: »Poslednja etapa vsake tekme je počitek. Odšli bomo vsi: tisti, ki nam je spodrsnilo, in tisti, ki nam ni. Slava tega sveta je pokvarljivo blago. Miti in kulti hitro bledijo.«Seveda razmišljam o staranju in umiranju. Minljivost in končni cilj sta del življenja. Resnični in edini cilj je osebno zadovoljstvo – torej da ko na koncu poti pogledaš nazaj, rečeš, da si zadovoljen, da je bilo tako, da ne bi izbral druge poti, če bi še enkrat živel. In če bom nekaj svojih sledi pustila še v glasbi in dala svojemu otroku najboljšo popotnico za srečno življenje, je moje poslanstvo tako in tako izpolnjeno.  
83
Prejšnji članek

83. podelitev oskarjev

Naslednji članek

Matevž z rožmarinom

Matevž z rožmarinom

Najbolj brano

Novice

Foto: Nevihta se je sprožila točno nad Ljubljano: zalilo podvoze, zaprti sta bili tudi Dunajska in Celovška

koseze, naliv, 27.5 1

Novice

Psičko je ugriznila strupenjača. Lastniki so našli donatorja

kača, gad

Novice

(Video in foto) Slovenijo zajele nevihte: Ponekod padala toča, meteorna voda zalivala objekte

drobna toča

Novice

Kavcijski sistem za vračilo embalaže končno tudi pri nas?

plastika, embalaža
Revija jana