Ljudje

Iz vozička na maraton!

Katja Božič
18. 10. 2011, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

»Ljubljanski maraton mi je že v pozni jeseni v celoti spremenil življenje. Počutim se odlično, tako kot se nisem še nikoli!« pravi Jožica Rosenstein, gospa, za katero so imeli zdravniki še pred malo več kot desetletjem komaj kaj upanja, da bo sploh še kdaj hodila, kaj šele, da bo nekoč tekla na Ljubljanskem maratonu. Pred dvema letoma je poskusila prvič in to je bil dan, ki ga ne bo nikoli pozabila.

»Ljubljanski maraton mi je že v pozni jeseni v celoti spremenil življenje. Počutim se odlično, tako kot se nisem še nikoli!« pravi Jožica Rosenstein, gospa, za katero so imeli zdravniki še pred malo več kot desetletjem komaj kaj upanja, da bo sploh še kdaj hodila, kaj šele, da bo nekoč tekla na Ljubljanskem maratonu. Pred dvema letoma je poskusila prvič in to je bil dan, ki ga ne bo nikoli pozabila.

Do osemintridesetega leta se pravzaprav ni ukvarjala z nobenim športom. Ni utegnila. Služba, študij ob delu, majhna otroka, gradnja hiše, delo na zemlji okoli nje. Ob vsem tem si je le težko vzela čas zase, napeta je bila od jutra do večera, a kljub temu je zdravje do tistega leta ni nikoli izdalo. Potem se je zgodilo nenadoma, udarilo je kot strela z jasnega. Nekaj časa je sicer že tožila zaradi bolečin v hrbtenici, a nekega jutra se je zbudila hroma od pasu navzdol. »Življenje me je verjetno hotelo malce ustaviti,« razmišlja sedaj. Zdravniki so v hrbtenici našli rakav tumor in potrebna je bila takojšnja operacija, da so ji sploh rešili življenje. »Borili so se zame, šlo je za sekunde.« Pristala je na invalidskem vozičku. »Nisem znala več hoditi, izgubljala sem ravnotežje, po nogah sem imela mravljince.« V rehabilitacijskem centru Soča se je učila na novo hoditi. Čeprav ji zdravniki niso dajali veliko upanja, da bo lahko še kdaj hodila, je v sebi čutila neizmerno moč, ki jo je črpala tudi iz družine. »Enkrat so mi dejali, da je 50 odstotkov zdravja v naših rokah in tega sem se na vso moč oklenila,« se spominja. Dopoldne so ji kazali vaje, ki jih je potem ponavljala ves dan, medtem ko so drugi v Soči počivali, tako je bila odločena, da se ne bo kar tako vdala. V center je prišla na vozičku, zapustila ga je na berglah. »Čeprav sem imela povsem trda kolena in sem se premikala kot robot,« se spominja.
Na Triglav! To se je dogajalo na začetku pomladi. Še naprej je bila vztrajna in maja so jo pritegnile sveže zorane njive. Čutila je, da se bo tam najlaže naučila hoje brez bergel. »Ko so vsi odšli v službe in v šole, sem se odpravila. Na njivi sem odvrgla bergle in hodila, padala, se pobirala, padala. Vsa sem bila v modricah, a nisem odnehala.« Tudi njiva, na kateri je bil posajen fižol, ji je bila v pomoč, da se je lahko lovila ob fižolovkah. Na neravnem terenu njiv je ponovno vzpostavljala ravnotežje svojega telesa. Kmalu je hodila le še z eno berglo. Hojo je nadaljevala s psom po gozdnih poteh, njihova hiša namreč stoji sredi gozdne jase. Kolena so bila še vedno bolj trda, zato jih je morala namerno krčiti, za vsak premik pa možganom dajati miselne ukaze. Kar nekaj časa je še trajalo, da je hoja postala avtomatska. »Takšno je bilo moje življenje, tako sem garala dve leti. Potem sem si rekla, da se bom normalno počutila šele, ko se bom lahko povzpela na vrh Triglava.« Domači so jo seveda nejeverno gledali, ona pa je začela hoditi v planine in po dveh letih in pol od operacije je, sicer navezana, stala na vrhu Triglava. »Takrat dobiš občutek, da vsi napori niso bili zaman, da je vse vredno. Kdor tega, da ne more več uporabljati nog, ni občutil, si verjetno ne more zamisliti občutkov, ki sem jih doživljala. Tako sem premagala fizično odvisnost. To je bila moja ponovna pot v samostojnost. Bilo mi je, kot da sem se ponovno rodila!«

Več v Jani, št. 42, 18.10.2011