Ljudje smo navajeni na udobje. Topla stanovanja, topla voda, topla oblačila. Tuširanje s hladno vodo nam ne pade niti na pamet, ker nam povzroča nelagodje. A tisti, ki se že leta savnamo, stisnemo zobe in se po topli savni ohladimo pod hladnim tušem ali v mrzlem bazenu, ker vemo, da to »dobro vpliva na imunski sistem« ... Dokazano je namreč, da izmenjevanje vroče in hladne vode zdravi, izboljšuje imunski sistem, odstranjuje škodljive snovi iz krvnega obtoka in celic, izboljšuje razpoloženje ter vpliva tudi na lepoto naše kože. Eden najbolj znanih kopalcev v mrzlih vodah je bil že pred stopetdesetimi leti duhovnik Sebastian Kneipp, ki je v rosnih letih zbolel za smrtno nevarno tuberkulozo in si jo pozdravil s kopanjem v Donavi. Kratka izpostavljanja mrzli vodi so mu okrepila imunski sistem in zdravje se mu je izboljšalo. Knajpanje je še danes priljubljena in zelo razširjena metoda zdravljenja z vodo, ki zajema vse, od različnih oblik utrjevanja telesa do preprečevanja in lajšanja zdravstvenih težav s hladno in toplo vodo, izmenjavo obeh, oblive, obloge, kopeli, soparo in drugo. O dobrodejnih učinkih tuširanja s hladno vodo so mi že pred leti razlagali prijatelji, za katere je to postalo kar način življenja. Predvsem so ugotavljali, da so se znebili rednih zimskih prehladov. Po drugi strani pa jih hladna voda izredno poživi. Pred nekaj leti pa je Emil Ledenko, o katerem smo v naši reviji že pisali, Slovencem začel predstavljati kopanje v ledeno mrzli vodi po metodi Nizozemca Wima Hofa, s katerim si je sam pozdravil kar nekaj nevšečnosti. Sledili so mu številni Slovenci.

Nikamor brez kopalk in brisače. Tudi Milan Hosta, športni pedagog, doktor filozofije, predavatelj na Fakulteti za vede o zdravju Univerze na Primorskem ter trener osebnostnega razvoja, ima s kopanjem v ledeni vodi dolgoletne izkušnje. Pravi, da že leta ne gre nikamor brez kopalk in brisače. »Moje prve izkušnje so športne narave. Pri skupinskih športih smo imeli največkrat le dva tuša, kjer je hitro zmanjkalo tople vode, zato smo se največkrat tuširali z mrzlo, kar je bilo sicer zelo dobrodejno, ampak se tega takrat še nismo zavedali. Izšolal sem se za terapevta dihanja po Butejkovi metodi. Utemeljitelj te metode, ruski fiziolog, je zraven priporočal asketske tehnike – kopanje v ledeni vodi, mrzle oblive, bosonogo hojo in dihanje. Sem in tja sem zato šel zavestno v mrzlo vodo. Ko sem leta 2010 predaval na primorski univerzi kineziologom, smo med drugim govorili o telesu in duhu ter ali je res vse v glavi. Takrat sem študente povabil, naj se mi pred predavanji enkrat na teden od oktobra do maja pridružijo pri kopanju v morju. Bil sem edini, to kopanje je zame postalo navada. Odtlej me v avtu vedno spremljajo brisača in kopalke, za vsak primer.«

Naša telesa so otopela. »Na svojih delavnicah odpornosti povabim na kopanje v ledeno vodo ljudi, ki izrazijo željo, da bi radi to varno preskusili. Dogodek je nekakšen ritual, zato je brezplačen. Ljudi poučim, za kaj gre, in jim pred kopanjem svetujem, da si gredo izmerit odprtost žil, ker je kopanje v ledenih vodah stres. Nikoli ne veš, kaj se skriva pod kožo. Razložim jim, kakšne so reakcije telesa in da se v izkušnjo podajajo na lastno odgovornost. Mi smo družba udobja. Okolje smo si prilagodili tako, da se telesu ni treba prilagajati, kot telesa smo otopeli. Stvari, ki so jih naši dedki in babice imeli za samoumevne – umivanje s hladno vodo, bosonoga hoja dolgo v jesen, ogrevanje samo enega prostora, spalnice so bile po navadi hladne – imamo danes za asketske tehnike. Telesa naših prednikov so imela učinkovitejšo termoregulacijo, kar je bilo dobro za zdravje. Danes imamo pretopla stanovanja, dostikrat smo preveč oblečeni. Če je telo pregreto, se začne hiperventilacija, dihanje je neprimerno, neprimerno se prehranjujemo, premalo je fizičnega stresa. S temi tehnikami spodbujamo funkcionalno gibljivost imunskega sistema, da se telo zna pomiriti in pogreti od znotraj, če je treba. Ledene kopeli so močan stresni dražljaj za srce in ožilje, na mentalni ravni pa gre za soočanje s strahom, za globoko zaupanje v telesne zmogljivosti, modrost telesa in narave, če se prepustimo in sprejmemo, da bo telo v mrzli vodi naredilo, kar zna. Ko postopoma hodimo v mrzlo vodo, se arteriole, male žile pod kožo, zapirajo, da se kri ne bi shladila. To lahko čutimo kot zbadanje. Ko se začnemo ogrevati, se žilice spet odprejo in pogrejejo tkivo. Če želimo, da se žile sproščeno odpirajo in zapirajo, mora um sodelovati, ne smemo biti napeti, ne sme nas biti strah, sprejeti moramo objem ledene vode in jo objeti nazaj. Znati moramo vstopati v središče miru, kljub temu da je voda mrzla. Ko nam to uspe, lahko telo sproščeno odpira in zapira žile. Nizozemske raziskave, ki so jih delali z več kot 3000 ljudmi, ki so se 30, 60 in 90 sekund oblivali z mrzlo vodo, so pokazale, da je že 30 sekund dovolj za vse zdravilne učinke.«

Biti moramo previdni. »Ob prvem šoku zaradi hladne vode se izločijo stresni hormoni in sprožijo procese, ki nam pomagajo stres preživeti. Kortizol sicer zavira imunski sistem, a pomirja vnetja, pomaga, da se hitreje tvori glukoza in poviša krvni tlak, adrenalin pa širi dihalne poti in poveča dotok krvi v mišice ter hkrati oži žile v koži in prebavilih. V tem stanju pripravljenosti na boj ima telo dovolj energije, da se bo z mrzlo vodo soočilo – je pa pomembno, kako sprejmemo izziv. Vode ne moremo pogreti, lahko pa sebe. Če imam veliko energije – adrenalina in kortizola, če se umirim, se prižge notranji ogenj. S pomočjo dihanja, vizualizacije, nadzora misli in notranjih občutkov pridemo do tega, da od znotraj začutimo, kako nas lepo greje. Vendar moramo biti previdni, če ostanemo predolgo v ledeni vodi, se lahko žilice res močno krčijo, in če nismo najmlajši in je na stenah žil kakšen holesterol ali plak, se lahko žila zlepi in pretok krvi v tkivu nevarno zniža. Lahko je tudi pritisk tako povečan, da stena žilice poči. Zato je treba upoštevati previdnostne ukrepe in poznati možne posledice. Kadar smo že tako v stresu zaradi službe, družinskih zadev, trpimo za kroničnim stresom in v takšnem stanju izvajamo še take intenzivne stvari, dodatno izpostavljamo organizem stresu. Kratkoročno nas bo prizemljil, ker v mrzli vodi ne moreš razmišljati o poslovnih priložnostih ali skrbeti, da bo kredit plačan, če pa si v vodi predolgo, se začne izčrpavanje adrenalnih žlez. Ljudem že brez tega usiha življenjski ogenj. Če se kopanja lotimo postopoma, s pregledom študij, praks, z osnovnim znanjem fiziologije, psihologije in prve pomoči, z znanjem dihanja, ki je sploh pomembno, je lahko kopanje v prid zdravju. To je moje sporočilo. Če pa človek pretirava ali če ima izredno slab dan in ostane dolgo v mrzli vodi, lahko pride do zakasnele podhladitve.« 

Več v reviji Zarja Jana, št. 15, 13.4. 2021