Tanaya Berni Pogačnik, članica Centra Manas, me je najprej peljala v njihov energijski park, ki je umeščen v dolinici takoj za hišo. Že sam pogled nanj je pomirjujoč in hkrati navdihujoč, saj se tu narava pokaže v vsej svoji lepoti. Nimam posebnih izkušenj z obiskovanjem energijskih parkov, zato sem bila nad učinki presenečena. Ko sem najprej stegnila roke v notranjost kroga, sem v njih takoj začutila precejšnje ščemenje in toploto. Tanaya me je s krajšo meditacijo pripravila na vstop v prvi krog, ki se imenuje krog življenja in je namenjen krepitvi življenjske energije in dvigu zavesti. Že na začetku sem imela močan občutek toplote po vsem telesu, dobesedno se mi je zdelo, da si polnim baterije. Drugi krog, pravzaprav dva skupaj, v obliki osmice, se imenuje znak neskončnosti, namenjen pa je uravnovešanju žensko-moških energij. Če sem morda v prvem krogu dvomila o resničnosti svojih občutij, češ, tole se pa meni le dozdeva, v drugem krogu ni bilo nobenega dvoma več. Ko sem stala tam z zaprtimi očmi, me je hotelo kar odnesti, telo se je hotelo nehoteno zibati, imela sem občutek, da bom kar padla. Izkušena Tanaya Berni je, po mojem, videla, da se preveč vzpenjam proti višavam, zato me je nežno poklicala iz kroga. »Močno, a ne?« je bil njen edini komentar. Po kratki pripravi me je peljala še v zadnji krog, imenovan galaksija, ki je namenjen uravnoteženemu zdravljenju po načelu 13 čaker. Tam sem sedela z zaprtimi očmi, počasi sem se umirjala. Vame se je začela naseljevati radost, moj notranji otrok je začel plesati in prav simpatično migati z ritko. Seveda samo v duhu, da ne bo pomote in kakšnega dvoma o tem, da sem morda v kakšnem krogu pustila delček svoje pameti. Ko sem odprla oči in zagledala čudovite smreke v parku, pa je bil to trenutek, v katerem sem bila preprosto – srečna. Tanaya se mi je samo smehljala, saj je takih reakcij navajena.
Sam izbereš soseda. Siona Levstik, ki je ustanoviteljica skupnosti in zdaj živi razpeta med Malim Lipoglavom in bosanskimi piramidami v Visokem, je pred približno dvajsetimi leti vodila skupine za duhovno rast. Njena vizija je bila ustanoviti skupnost, v katerih bi ljudje živeli skupaj, saj je to najboljši način za duhovni razvoj človeka. Želela je ustanoviti nekakšen center luči, ki bi se širila navzven, med ljudi. Leta 2000 so začeli resno načrtovati skupnost. Kadar je govor o kakšni skupnosti, se v človeku nehote oglasi črv dvoma, češ, a ni to malce čudno, da ljudje živijo kar skupaj, pa še nekakšne čudne obrede izvajajo, človek takoj pomisli na kult, pa sekto, če ne še na kaj hujšega. Vsi za veliko leseno mizo, Tanaya, Barbara, Anita Tiana in Boštjan, ki smo sedeli zunaj v prijetni senčki, so se zasmejali, potem pa so mi razložili, da so čisto običajni ljudje, ki živijo skupaj, imajo pa vsak svoje stanovanje. Mi smo si le sosede izbrali sami in nič drugega! Dober sosed pa je vreden zlata, to je pač vsakomur jasno.
Vsak posebej in vsi skupaj. Januarja leta 2009 so se vselili prvi stanovalci skupnosti. Zdaj torej živi tu sedem družin, skupaj okoli dvajset ljudi. Vsaka družina ima svoje stanovanje, ki ga je tudi financirala, kot to počno običajni smrtniki, največ s krediti in prodajo svojih prejšnjih stanovanj. Večina članov skupnosti Manas hodi v službo. Pravijo, da živijo čisto običajno družinsko življenje z običajnimi obveznostmi. Tisto, kar jih loči od večine, pa je, da imajo poleg svojih stanovanj tudi skupne prostore, kjer se družijo, sestankujejo, prirejajo delavnice, imajo jogo in meditacije.
Več si lahko preberete v reviji Zarja, številka 28, ki je izšla 10. julija.
