Boštjan Bezlaj pravi, da ni niti prerok niti videc in niti vedeževalec, a kljub temu je trdno prepričan, da lahko napove dogodke, ki se bodo zgodili, ter vpliva nanje. Potrebuje le mir, koncentracijo in dobro informacijo. Tako naj bi pomagal Kyle Minogue preboleti raka na dojkah in Tomažu Humarju srečno sestopiti s pakistanske stene, rešil naj bi Revoz pred potopom,  Bavčarja pa je menda o katastrofi  Istrabenza neuspešno opozarjal že pred dvema letoma, a ga ni poslušal. Očitno ga tudi Draško Veselinovič ni vprašal, ali naj reprogramira Šrotove kredite, zdaj pa ima.

Boštjan Bezlaj ne zna prav dobro ubesediti tega, kar počne in čuti. Po dolgem razlaganju in opisovanju v njegovi knjigi še vedno ne razumem najbolje. Pa tudi mnogi, ki jim ponudi svoje storitve, ne. Govori o paradogodkih, časovni zanki, potovanju energije dogodka skozi čas … Njegova razlaga je sicer preprosta, koncept pa težko doumljiv. Nekako tako kot paralelna vesolja in vesoljske črvine. Tako lahko le upam, da se ne bom zlagala, če rečem, da Boštjan pravi, da vsi dogodki v času že obstajajo in potujejo, čeprav se še niso zgodili. In ko potujejo v času, puščajo energijsko sled, o kateri Boštjan pravi, da jo lahko zazna, in če je treba, okrepi.
Čutil naj bi Elvisovo smrt in padec letala na Korziki
Dogodki in z njimi povezana energija Boštjana obsedajo od malega. Medtem ko so drugi fantje po stenah lepili posterje motorjev in filmskih igralk, so njegove stene krasili izrezki iz časopisov z aktualnimi naslovi. Zakaj? Ker so ga, pravi, nekateri ljudje in dogodki prav vlekli vase. Takole opisuje, kaj se je dogajalo: »Vstopil sem v sestrino sobo, kamor me je privabila glasba. Sestra je pela in plesala, jaz pa sem jo gledal. Hotel sem vedeti, kdo poje. Bila je začudena, da ne vem, kdo je Elvis. A Elvis, sem ponovil pri sebi. Nič več nisem slišal ne glasbe ne sestre, v ušesih mi je šumelo, čutil sem, kako mi telo drhti, zameglilo se mi je pred očmi in v trenutku sem izgubil vso moč. Zaprl sem vrata in se opotekel na dvorišče. Vedel sem, čutil sem, da bo njen priljubljeni Elvis umrl. Nekje sem to že doživel. Ko je prišel čas pobiranja krompirja, je sestra prijokala na njivo. Glasno je vpila, da je umrl Elvis Presley. Bil sem tiho, takrat še nisem razumel.« Je pa mali Boštjan začel opazovati dogodke in beležiti svoje odzive nanje ter bolj ali manj močna sporočila, ki jih je zaznal v zvezi z njimi. »Dogodki potujejo, da rečem tako, vse okoli nas. Nevidni so, ker jih nihče ne išče, nihče ni pozoren nanje. A za to, da jih opaziš, ne potrebuješ nadnaravnih sposobnosti. Vsi imamo intuicijo, le naučiti se moramo prisluhniti samim sebi. Jaz nisem noben videc, le bolj izražen notranji čut imam in veliko veliko treninga.« Po njegovih besedah se mu je kmalu nabrala gora dokazov, da lahko predvidi dogodke. Začutil je strmoglavljenje Adrijinega letala na Korziki, smrt Leonida Brežnjeva in nesrečo raketoplana Challenger. »Počasi sem se navadil razumeti svoje občutke, energiji dogodka slediti in ugotovil sem, da nanjo lahko tudi vplivam.« Energijo, ki jo čuti po vsem telesu, kadar se v dogodek potopi in ga ujame, opisuje kot mehko in močno, kadar je dobra. Kadar človek (podjetje, pogodba, načrt ali kaj tretjega) drvi v pogubo, pa naj bi bila ta energija slabotna in prekinjajoča. Kakršnakoli že je, Boštjan pravi, da jo lahko okrepi s svojim energijskim potencialom. »To je zelo naporno in me čisto izčrpa. Energija je pač končna in tudi moja se porabi. Temu delu pravim energijsko varovanje, kjer na daljavo projiciram svojo energijo v nekoga ali neki dogodek. A tako lahko varujem le, kadar sem sam v popolnem ravnovesju in le eno stranko hkrati.«
Rešil sem probleme Revoza
Boštjan od svojih storitev živi. K njemu prihajajo ljudje z različnimi težavami, predvsem zdravstvenimi. Ker pravi, da se z majhnimi vsakodnevnimi problemčki ne more ukvarjati, strank z ljubezenskimi težavami in negotovostjo ne jemlje. Predvsem pa svoje storitve ponuja podjetjem, saj ga ekonomija zanima in je prepričan, da lahko na tem področju najbolje uporabi svoje znanje. Marsikdaj na njegova pisma ne odgovorijo, če že, ga najpogosteje zavrnejo. Kljub temu jih ni tako malo, ki se odločijo svoje poslovne strategije preveriti še z alternativno metodo. »Ne poslušajo me vedno,« pravi Boštjan. »Saj jih razumem. Ko si pred podpisom pomembne pogodbe, nočeš slišati, da te bo udarila po glavi, čeprav si za nasvet plačal. Tako se je, na primer, zgodilo, da je neko podjetje nakupilo nove stroje za veliko denarja, čeprav sem jim svetoval, naj ne gredo v to investicijo. Kmalu po tem je prišla kriza in zdaj ti stroji stojijo.« Boštjan je svoje storitve ponudil vsem večjim slovenskim podjetjem. Med drugim Revozu, Pivovarni Laško in razvpitemu Istrabenzu. »Velika podjetja me zanimajo in njihove energije spremljam iz lastnega interesa. Vem, da jim lahko ogromno pomagam, tudi odločilno. Tako sem pred kratkim energijsko varoval Revoz, kjer so ustavili proizvodnjo zaradi pomanjkanja delov iz Francije. Krepil sem dogodek, da bi v francoskem podjetju nehali stavkati, in res se je stvar uredila. Zdaj so v Revozu proizvodnjo celo povečali.« Posebej pri srcu sta mu Pivovarna Laško, o kateri pravi, da je za zdaj na zdravih temeljih, in razsuti Istrabenz. »Gospodu Bavčarju sem pisal že leta 2007, ko je šlo Istrabenzu navidezno še odlično. Čutil sem, da se bliža katastrofa, in bilo mi je grozno žal podjetja, ki ga je tako cvetočega dobil v roke. Odgovoril je, da mojih uslug ne potrebuje. Res škoda!«
V krizi vseh vrst ter s tem povezanima strahu in negotovosti so taki, kot je Boštjan, vedno dobili svojo priložnost. Takrat so  namreč ljudje pripravljeni poskusiti tudi stvari, ki se ne dajo meriti in zahtevajo slepo zaupanje. Boštjanovo zaupanje vase je brezpogojno. In predvsem to bi potreboval vsak med nami.