Ljudje

Raj na Dolenjskem

Žana Kapetanović
3. 7. 2009, 19.22
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

V objemu potoka in gozda ter v okrilju neokrnjene narave, le streljaj od ceste in Otočca, v tišini, kjer je slišati le žuborenje vode , že od nekdaj leži domačija Šerugovih.

V objemu potoka in gozda ter v okrilju neokrnjene narave, na koncu vseh poti, a le streljaj od ceste in Otočca, v tišini, kjer je slišati le žuborenje vode in oglašanje živali, že od nekdaj leži domačija Šerugovih. Pred 17 leti so iz nje naredili turistično kmetijo, od leta 2001 pa je vključena v znano verigo Hiše s tradicijo. Ne da bi se oddaljili od kmetovanja, so Slavko, Lili in Ana, do pred kratkim pa še sinova Nejc in Rok s pretanjenim okusom oplemenitili svojo domačijo in ta raj v idiličnem senčnem dolu ponudili tudi drugim

Sela pri Ratežu so prelepo naselje v občini Novo mesto, dolina Šerugovih pa je med vsemi na tem koncu najlepša – očarljiva v prav vseh letnih časih. Na kmetiji ob rateškem potoku so imeli nekoč mlin in gospodar Slavko se spominja, da je kot deček užival v žuborenju potoka in kraljestvu tišine šele, ko so se ustavili hrupni stroji. »Bilo je nebeško,« se spominja, kakor da se ne bi zavedal, da je na današnji turistični kmetiji, ki je zaradi njegovega prizadevanja še vedno živa, zadnjih 17 let še lepše, pravzaprav rajsko lepo.


»Res je, včasih se ne zavedam, pravzaprav dolgo nismo vedeli, kaj imamo. Zame, ki sem tukaj rojen, je bila ta lepota samoumevna, moja žena Lili, sicer literarna zgodovinarka, ki se je priselila iz Ljubljane, pa prva tu ni videla zgolj dela, ampak tudi romantično razsežnost tega prostora in mi je dobesedno odprla oči. Dojela sva, da imamo svet v malem. Takrat, leta 1987, ko sva se poročila, sva začela razmišljati o turizmu,« pravi Slavko.
Slavko ima mlajšega brata, znanega popotnika Zvoneta Šerugo, ki je zgodaj zapustil dom, prekrižaril zemeljsko oblo in zdaj po poteh, ki jih je prehodil po vsem svetu, vodi tudi druge pustolovce.
»Oba sva po svoje pristala v turizmu, Zvonko se je odločil ljudem odkriti lepote po svetu, jaz pa jim odkrivam lepote doma.«

Očarljivo v vseh letnih časih
Dišeča avgustovska narava v dolini Šerugovih nas očara. Krave, ki jih je gospodar ravno pripeljal z jutranje paše, so videti kot stilski dodatek na prelepi zelenici, na kateri je Slavko iz delov sestavil staro dolenjsko kočo iz leta 1832. V njej bo že jeseni uredil apartma, za katerega se bodo gosti nedvomno tepli. S pobočja ob s cvetjem obrasli potki nas opazujejo kozlički in mufloni, povsod je slišati žuborenje potoka, ki obkroža domačijo, preči pa jo umetna mlinščica, v kateri švigajo postrvi. Mlada mačka jih opazuje iz sence in se oblizuje, lepi stari mačkon Giorgi  si je privoščil prvo siesto, prinašalka Rena pa nas spremlja na vsakem koraku, kakor da bi nam rada pokazala vse lepote.
Pri Šerugovih je prelepo v vseh letnih časih. Spomladi, ko se narava prebuja in zacveti bujni kostanj pred domačo hišo. Poleti je zaradi potoka tu vedno sveže, cvetenje in brstenje pa sta na vrhuncu. Jesen je čudovita in barvita, ker so na robu gozda, darovi narave pa se stekajo v shrambe. Pozimi je, pravi Slavko, idilično. Ob topli krušni peči se počutiš kot v pravljici, saj se belina snega ohrani dolgo.
Če ste pri Šerugovih ob pravem času, lahko doživite dolenjsko trgatev, cvičkarijo, žegnanje na Trški gori, pa tudi sicer vam nikoli ne bo dolgčas, zatrjujejo.
»Lahko se nam pridružite pri spravilu sena ali obiranju sadja. Bližnja okolica ponuja neštete možnosti za sprehode, kolesarjenje, ribolov. Poleg kopanja v bližnjih Šmarjeških ali Dolenjski toplicah imajo gostje na štiri kilometre oddaljenem Otočcu na voljo večnamensko dvorano in igrišča za tenis, v bližnji strugi pa lahko jezdijo konje. Lahko se odpravite v samostan Pleterje v Kostanjevici, po dogovoru pa se lahko tudi z rafti popeljete po Krki,« naštevajo Šerugovi, ki se vedno znova izkažejo za dobre svetovalce in vodnike.

Domače dobrote
Od nekdaj so na kmetiji pridelovali vso hrano in te tradicije niso opustili, saj se zavedajo, da turisti znajo ceniti domače surovine, od mesa do mleka, domačega belega vina in cvička, hruškovca, borovničevca in zeliščnega likerja pa do jabolčnega soka ter seveda svežih sadja in zelenjave, gob – vse pridelano naravno. Smetana, skuta in suhe mesnine zapeljejo z okusom, težko se je upreti številnim slastnim vrstam domačega kruha in peciva, štrukljev, zavitkov, potic, še teže domačim marmeladam. Iz vsega, kar Slavko pridela na zemlji in kar vzgoji na vrtu njegova žena, nato ta in njuna hčerka Ana pripravljata dobrote, take, kot so jih nekoč pripravljale dolenjske mamice in babice. Kuhinja, v kateri kuhalnico vihti predvsem Ana – nekoč je rekla, da ne bo kuharica, zdaj pa je prava kulinarična umetnica –, zadovolji še tako izbirčne brbončice. Sama je preskromna, da bi se hvalila, a njena starša imata tisoč besed pohvale, njene slastne jedi pa v presežnikih govorijo same zase.  Pečenke in postrvi, občasno zajci, kozlički, piščanci in koline nasitijo mesojedca, vegetarijance in vegane razveselijo z vrsto zelenjavnih jedi ter prikuh. Tradicionalno kulinariko tega konca Slovenije Ana dopolnjuje s sodobnimi kuharskimi prijemi. Svoje znanje v zadnjem času izpopolnjuje tudi na francoskih tleh: njen mož je namreč Francoz. Christophe, mlad inženir robotike, je pred tremi leti počitnikoval na domačiji Šerugovih in se zaljubil v gospodarjevo hčerko. Lepotico, ki se je vneto posvečala svojemu delu, je osvajal kar v kuhinji.

Iz Pariza v Sela pri Ratežu Christophe se je zaljubil tudi v Šerugovo dolino, in ko se je vrnil v Pariz, ga to čarobno mesto ni več navduševalo kot prej; njegovo srce je utripalo v ritmu Dolenjske. Ugotovil je, da ne gre drugače, kot da gre živet tja, kjer živi njegova izbranka. Zdaj imata devet mesecev starega in izjemno ljubkega sinka Bora.
Do pred kratkim sta Slavku in Lili na domačiji pomagala tudi sinova Nejc ter Rok. Nejc se je odpravil novim kuharskim izzivom naproti in si dopolnjuje znanje ob kuharjih znane ljubljanske restavracije Chez Eric, Rok je sveže poročen in se je odselil, pogrešajo pa njegovo skrb za lepo okolico ter živali. 

Pri Šerugovih že dolga leta prirejajo tudi seminarje in poslovna srečanja. Poslovni utrip deset minut oddaljenega Novega mesta se idealno združuje s tišino Šerugove doline. Za poslovneže je kot zdravilo za dušo, da se zbudijo na taki kmetiji, začnejo dan sredi narave in se pogostijo z zajtrkom, polnim domačih dobrot.

Si lahko predstavljate njihovo navdušenje nad denimo ajdovimi žganci s kislim mlekom ali – sredi zimske idile – z ocvirki? Vroče domače pecivo, spleteno v kite, pa jih popolnoma osvoji. Vsi gostje so navdušeni nad gostoljubnostjo Šerugovih, za katere vodenje turistične kmetije ni le slog življenja, temveč tudi veliko veselje, kar je čutiti od prvega trenutka, ko stopite na ta rajski košček zemlje. Da turisti na kmetijo pridejo kot gosti, odidejo pa kot prijatelji, priča kup razglednic in elektronske pošte s pohvalami iz mnogih krajev sveta.