O Semoliču ni mogoče reči drugega kot to, da živi aktivno, saj ga tako rekoč vsak dan gledamo v televizijskih poročilih. Le kje dobiva moč? V rekreaciji, pravi. »Priznam, da pri tem nekoliko pretiravam, a življenje je nasploh eno samo pretiravanje, »pravi.
Te dni ga lahko srečate na Rožniku, kjer nabira kondicijo za tek trojk med Tekom ob žici, ki bo 9. maja v Ljubljani. »To je prijeten tek na 12 kilometrov, pri katerem ni v ospredju rezultat. Gre za kolektivni duh, pomembno je le, da vsi trije tekači skupaj pridejo na cilj, kar ima tudi simboličen pomen.«
Srečanje s taj čijem
Semolič je trd pogajalec, nevaren pa je tudi sicer, saj se že nekaj desetletij ukvarja s karatejem, ki je, kot je znano, vzhodnjaška borilna veščina. Že pred časom je pomislil, da se mora lotiti vadbe, ki prenese tudi tegobe kasnejših let, in tako je bolj po naključju kot načrtno naletel na taj či in zdaj ga vadi že deveto leto.
»Taj či je posebno gibanje, s katerim se krepita gibljivost, imunski sistem, lajšati je mogoče simptome številnih zdravstvenih težav in krepiti življenjsko energijo v sebi. Za naše okolje je nekoliko nenavaden, saj je gibanje zelo lahkotno in počasno.«
Gre za dediščino Kitajske, v kateri se prepletajo izkušnje daoistične filozofije, tradicionalne medicine in starih borilnih veščin. Poudarek je predvsem na gibanju, ki je nekako meditativno in na vsakega, ki ga izvaja, ugodno vpliva telesno in duševno.
Primeren za vse. S taj čijem se lahko ukvarjajo mladi, stari, debeli in suhi, zdravi in bolni. Vadba ni zelo zahtevna, gibi so nekoliko nenavadni, počasni, ki umirjajo ter vplivajo na pravilno in globlje dihanje. Večina ljudi danes živi zelo stresno in povzroča nasilje nad sabo. Taj či lahko glede tega marsikaj popravi, predvsem pa odnos do lastnega telesa.
»Na zahodu velja, da je telo nekakšen obešalnik, na katerega lahko obesiš preveč. Da to ni prav, se zavemo šele, ko zbolimo. S taj čijem lahko marsikaj spoznamo že prej. Seveda ne gre le za fizično zdravje, gibi vplivajo tudi na duševno počutje in preprečujejo psihosomatske bolezni. Pravzaprav se pri tem začneš drugače zavedati telesa,« razlaga Semolič.
Učenje v skupini
Taj či vadi v skupini, ki je sestavljena iz moških in žensk, starih od dvajset do šestdeset let. Po njegovih besedah se te veščine, tako kot plavanja, ne da naučiti iz knjig. Sestavljena je iz več skupin vaj, ki jih je treba spoznavati postopoma. V prvi je 24 vaj, ki se jih je treba učiti eno leto in so manj zahtevne, v drugi je 108 zahtevnejših vaj, ki jih je treba spoznavati daljše obdobje, nato sledi nova skupina vaj.
»Na prvi pogled je pri taj čiju vse videti zelo elementarno, preprosto in misliš si, da bi to lahko takoj počel, a ni tako. Žal ne gre. Gibov, ki so preprosti in počasni, se je treba naučiti. Zato taj či krepi tudi vztrajnost. Ne gre za hlastanje po rezultatih kot pri nekaterih drugih športih, saj tu z nikomer ne tekmuješ. Ni pasov, ure, ringa, košev ali drugih rekvizitov. Vadiš ga lahko v telovadnici ali v naravi, kar je najlepše, še posebej zjutraj, ko je v zraku največ energije.« Pri številnih športih je treba sodelovati s trenerjem, pri taj čiju pa je delo lahko individualno. Vsak se lahko prilagodi razpoloženju, svojim telesnim zmogljivostim ali starosti.
Vadim, dokler uživam
Medicinske raziskave dokazujejo, da taj či deluje proti stresu, ki ga je naš vsakdanjik poln. Kljub vsemu je najpomembnejše to, kako se pri vadbi počutimo. »Vsak naj pri tem, kar počne, uživa, pretiravati ali pri tem trpeti nima smisla. To bi bila napaka. Zato si tudi sam postavljam meje. Dokler uživam, je vse v redu,« pravi Semolič.
Na Kitajskem je videl, da nekateri že zjutraj pred službo vadijo taj či. »Od Kitajcev se lahko veliko naučimo o preganjanju stresa. Tudi medicina pri njih deluje drugače in poudarja pomen preprečevanja bolezni. Pri njih je dober zdravnik tisti, ki ima največ zdravih pacientov, pri nas je ravno nasprotno.« Zato si zelo prizadevajo, da bi ljudi poučevali o zdravju. Že v preteklosti so zdravniki hodili na polja, da so poučili delavce o pravilni drži pri sajenju riža. Vse te izkušnje so vključene v taj či.
Kako pa kaj gleda na vzhodnjaško filozofijo, ki je tudi del omenjene vadbe? »Živim tukaj in zdaj in se s tem ne obremenjujem. Vsekakor pa se strinjam, da so lahko nekatera vzhodnjaška spoznanja razumljiva tudi nam, le predstavljena drugače. Izluščiti je treba sporočilo. Evropejci smo včasih zelo domišljavi in vse, kar naj bi bilo najboljše, postavljamo v naš kulturni prostor. Dejstvo je, da vemo ogromno, ne vemo pa vsega. Zato mislim, da je dobro spoznati še kaj drugega. Tako lahko lažje rešujemo tudi nekatere probleme, ki jih imamo danes tukaj, v Sloveniji.«
Bolj skrbimo za avto kot zase
Semolič priznava, da rekreaciji namenja veliko časa. Ob torkih in četrtkih zvečer trenira taj či, v sredo in petek karate, ob sobotah teče, ob ponedeljkih pa s kolegi iz službe igra košarko. »Nekako se izide, čeprav si glede na službo lahko to privoščim le ob večerih. Takrat bi lahko sedel pred televizorjem, jedel čips in pil pivo, vendar sem se raje odločil, da poskrbim zase.« Prepričan je, da ljudje ne bi imeli težav z zdravjem, če bi zase skrbeli vsaj toliko kot za svoje avtomobile.
