Pravkar ste se vrnili iz New Yorka. Nenavadno je, da je glasbenik svetovnega formata na domači sceni poznan precej manj kot tisti, ki vam ne sežejo niti do kolen.
Nikoli se nisem izpostavljal, nisem želel, čeprav sem bil in sem prisoten na številnih snemanjih. Tisti, ki me morajo poznati, me poznajo. Za samopromocijo moraš biti takšen človek, moraš si prizadevati za slavo, pošiljati novinarjem fotografije in zgodbe. Meni se tega ne da početi, ne zanima me. Novinarjem in intervjujem se izogibam, pazim le, da so na ploščah, pri katerih sodelujem, vedno zapisani pravilni strokovni podatki.
Na televiziji vas vidimo in slišimo zelo pogosto.
Res, v povprečju kar dvakrat na teden, vendar se ne maram gledati – malo pogledam, da slišim, kakšen je zvok s koncerta, potem raje preklopim na kakšen dober film.
Kako vas sprejemajo glasbeniki po svetu – vas poznajo?
Poznajo me in tudi vabijo k sodelovanju. Kako me sprejemajo? No, nihče me še ni brcnil z odra (nasmeh), kar pomeni, da sem se vedno dobro odrezal. In nikoli se ni zgodilo, da me tam, kjer sem igral, ne bi več povabili k sodelovanju, k igranju – še so me klicali.
Malce provokativno: kako dober glasbenik ste?
Sebe ne ocenjujem, čeprav vsak zase to ve. Ukvarjam se s številnimi stvarmi, tudi z aranžiranjem za revijski orkester in Big band, jazzom, s snemanjem, pedagoškim delom in še čim. Res je, da pri vseh stvareh ne morem biti najboljši. Toda imam se za glasbenika, ki je na svet prinesel talent in ga poskušam čim bolje izkoristiti. Talent se vedno opazi, vendar ga je treba izpiliti in veliko delati. Začel sem v nižji glasbeni šoli, se prijavil na klarinet, čeprav mi je bila všeč kitara, vendar je nisem poznal; pravočasno sem si premislil. Na srednji glasbeni šoli me niso sprejeli, ker so rekli, da nimam posluha …
Več v Jani, št. 31, 4.8.2009
