Poletni dopust se je odločila preživeti doma, v svoji hiški na Dobravi pri Dobrniču. Zadnje leto sekretarka okoljskega ministrstva, ki nas že leta opozarja na spremembe v okolju in nas z zgledi uči, kako lahko že z majhnimi dejanji sami veliko storimo za okolje, namreč živi in dela v Bruslju na Evropski komisiji kot nacionalna strokovnjakinja za okolje. Komaj je čakala, da se iz betonske džungle in mestnega vrveža vrne v objem narave in svoje nizkoenergijske hiše, kjer je od vsega najlepše poslušati tišino, pravi. 

Nekdanja novinarka se je s problemi okolja začela intenzivneje ukvarjati potem, ko sta z Gorazdom Barbičem leta 1992 organizirala prvi ekološki tabor za osnovnošolce in srednješolce na Korantu pri Dolu pri Ljubljani. Takrat jo je zamikal študij magisterija za okoljske vede in politike na Centralni evropski univerzi v Budimpešti. »Tam sem si pridobila ogromno znanja, saj je študij pokrival vse okoljske vidike. Tedaj sem se še bolj zavedla, kakšne okoljske težave imamo v resnici in s čim se bo v prihodnosti treba spopadati ter kako ukrepati,« pravi. Na vse to je začela glasno opozarjati, ko je delala na najrazličnejših okoljskih projektih doma in v tujini in pisala za različne časopise. V njej pa je rasla tudi želja po hiški. »Rekla sem si, da bom po svojih najboljših močeh in znanju s svojim življenjem poskušala narediti čim manjši ekološki odtis, se pravi čim manj vplivati na okolje.«
V zavetju narave
Vasica nedaleč od Trebnjega, v kateri je vsega dvajset hiš, se ji je zdela idealno pribežališče iz hrupnega mesta. Želela si je doma, ki bo porabil malo energije in bo iz čim bolj naravnih materialov. Od starejše hiške, ki jo je kupila, je obdržala le stene iz starih glinenih zidakov, pri čemer je zunanje obode stavbe in streho izolirala s celuloznimi vlakni. Pohištvo in tla so večinoma iz lesa, stene pa je obdala z ilovico. »To se mi zdi prijeten material, ki diha, tako da je poleti v hiški lepo hladno, pozimi pa toplo.« Odločila se je obdržati njeno naravno svetlo rjavo barvo. Toploto ohranja še z energijsko varčnimi okni. Vgrajeno ima talno ogrevanje, da toplota enakomerno prehaja po vsem prostoru. Za ogrevanje hiše poskrbi toplotna črpalka zemlja-voda, ki prostore pozimi ogreje do 21 stopinj. Nismo bili edini, ki smo jo vprašali, ali je ne zebe. »Pozimi je zunaj hladno in človekovo telo se mrazu naravno prilagaja, zato ni treba, da smo pozimi v stanovanju v kratkih rokavih. Oblečem pulover in pletene nogavice, pa je v redu. Poleg tega mislim, da je bolj zdravo bivati pri nižjih temperaturah.« S toplotno črpalko ogreva tudi sanitarno vodo. Zanimivo je, da pri običajnih fosilnih virih energije temperatura vode dosega 70 stopinj in več, toplotna črpalka segreje vodo do največ 55 stopinj, in tako spet prihrani energijo.

Prhanje z deževnico
Voda, ki jo uporablja, je kar deževnica. »Že od nekdaj je pri hiši precej velika stara štirna oziroma zbiralnik vode. Za zdaj je dežja dovolj, da se sproti polni. Voda se prečisti dvakrat: pred zbiralnikom z aktivnim ogljem in prodnim kamenjem, na katerem se zadržujejo bakterije, ki vodo čistijo, nato pa še v hiši. Voda je mehka in pri pranju ne potrebujem mehčalcev, dober občutek je tudi pri prhanju. Belgijci na primer z zakonom določajo, da mora vsaka nova gradnja obvezno imeti zbiralnik vode za sanitarije. Namreč, največ pitne vode prav v stranišču poženemo neposredno v podtalnico, kar je nedopustno! Sami lahko nekaj na tem področju napravimo z dvojnim reguliranjem na kotličku.« Za čiščenje in pranje uporablja izključno ekološka čistila. V Belgiji, kjer trenutno živi, je veliko trgovin z ekološkimi izdelki in živili, katerih cene so v glavnem primerljive z neekološkimi. Pri nas so cene prvih še vedno precej višje. »Začaran krog je, ker sta ponudba in povpraševanje soodvisni. Ko bomo kupovali več ekoloških izdelkov, se bodo pocenili. To, da so izdelki dražji, pa ni dober izgovor. Pogledati je namreč treba širše, na celoten življenjski krog tega izdelka. Tako pri proizvodnji, rabi in nato končni odložitvi ima veliko manjši vpliv na okolje. Če bi običajnim izdelkom dodali stroške zaradi vplivov na okolje, bi bili še dražji kot tako imenovani zeleni izdelki. Odstranjevanje posledic na okolju je namreč drago. Zato je tako zelo pomembno, da smo pozorni, kaj kupimo, in tudi, kako to uporabljamo.«

Rastlinska čistilna naprava
Odpadno vodo iz gospodinjstva prečisti z rastlinsko čistilno napravo. Ta je narejena iz dveh bazenčkov, ki jih spodaj prekriva nepropustna folija, kakršno uporabljajo za bazene, na njej je prod – okrogli rečni kamni različnih velikosti, na to pa je posadila trsje in druge močvirske rastline, ki imajo velik koreninski sistem, na katerem živijo bakterije, ki iz vode za hranjenje jemljejo različne organske snovi, tudi razne kovine, fosfor in drugo umazanijo. »Na žalost se vsej plastiki pač ne moreš odreči, pri tem mislim na nepropustno folijo. Šele pred kratkim sem namreč odkrila, da jo je mogoče s posebnim postopkom nadomestiti z glineno prstjo. Rastlinsko čistilno napravo je tako ali tako treba občasno zamenjati, pa bom ta sistem uporabila takrat.« Tako prečiščena voda za zdaj steče nazaj v zemljo, v prihodnosti pa jo namerava shranjevati v bazenčku, ki ga bo še napravila, in jo porabljati za zalivanje. Biološki vrtiček sicer zaliva kapljično. »Pri pršenju na poljih izpari veliko vode v zrak, še preden doseže prst, pri kapljičnem – po njem so znani zlasti Izraelci – pa gre voda naravnost do korenin rastline. Tako spet malce prihranim.« Hrano, zelenjava je večinoma z njenega vrta, pripravi na steklokeramični plošči, za katero je znano, da je energijsko varčna. »Ne glede na to, kakšna je plošča za kuhanje, je pomembno, da velikost posode prilagodimo grelni površini in jo pokrijemo, da nam ne uhaja para. Sama vodo za kuhanje celo segrejem z grelnikom za vodo in tako spet prihranim energijo.« Sicer pa je v njenem gospodinjstvu zelo malo gospodinjskih aparatov. Nima telefona, razen mobilnega, in ne televizije. Zato pa veliko bere. Do trgovine in pošte v bližnji Dobrnič se običajno odpravi kar s kolesom ali peš. »V začetku so mi vsi prijazno ustavljali, pa sem jih komaj prepričala, da si želim pešačiti,« se smeji. »Ljudje avtomobile uporabljajo, ko gredo tako rekoč do soseda. Ne zavedamo se, da ravno za kratke razdalje porabimo največ bencina.« Sicer pa se je v Ljubljano, preden je šla v Bruselj, vozila z vlakom.

Dolgoročni prihranek
Za svojo nizkoenergijsko hiško (običajna potratna hiša porabi tudi okrog 200 kilovatnih ur energije na kvadratni meter, nizkoenergijske 45, pasivne hiše pa še manj, okoli 9) je Alenka seveda porabila več denarja, kot bi ga za običajno – del je poplačala s kreditom iz Eko sklada. Toda dolgoročno bo gotovo prihranila več, kot pa marsikateri med nami, in tako bo zagotovo pustila, kot pravi, manjši odtis na okolju.

Članek je izšel v Jani, št.33, 18.8.2009