Raziskovalec človeških duš

Nekoč japi v izbranih oblačilih je v zadnjih letih zelo spremenil slog. Ne le oblačenja, tudi življenja. Ob razkazovanju lupine mu je šlo »na kozlanje«. Nepotešen je ostajal v službah kapitalistov, ki so ga, občutljivega ljubitelja resnice, v glavnem skoraj vsi prezirali in nazadnje prezrli. Ni mogel več. Obleka je postala pretežka. Prestopil je na drugo stran. Med zavrženimi brezdomci je našel svoj dom. Odkril svoje poslanstvo. Raziskovalec človeških duš. Upajmo, da bo spoznanja nekoč zabeležil v knjigi.

Dobričina. Opazila sem ga na Pražakovi 6 v Ljubljani, kjer imajo brezdomci dnevni center. Takrat, ko smo novinarke prinesle potice. Imel je rdeče, solzne oči. Ostal je, ko je večina šla, ker niso hoteli biti na fotografiji. Ko sem jih spraševala, kako to, da so se znašli na cesti in kaj so prej počeli v življenju, je Arne povedal, da on ima streho nad glavo, ampak nima doma. Našel ga je med brezdomci. Dovolj zanimivo, da sva se še enkrat srečala.
Lahko bi bil milijonar, a brez prijateljev. Arne je že dolgo vegetarijanec, a tega ne obeša na veliki zvon. Pač ne je mesa, ker mu ne prija. Nobene večje filozofije ni za tem. Vsak dan preteče vsaj deset kilometrov, pa tudi iz tega ne dela buma. Teče, ker čuti, da mora. Ja, to je njegova edina droga, ki si jo med prijatelji brezdomci privošči. Ne pije, ne kadi, se ne drogira, ampak teče. Ima tudi zelo zanimivo biografijo. Je sin pokojnega vojaškega zdravnika. Zelo ga je cenil. Bil je njegov učitelj in modrec. Potem ko v osnovni šoli ni kaj dosti obetal in je bil tarča posmeha sošolcev, ker je bil bajsi, se mu je v gimnaziji odprlo. Zaljubil se je, izgubil 25 kilogramov, postal jugoslovanski prvak v znanju italijanskega jezika. Vpisal se je na Ekonomsko fakulteto, diplomiral, nadaljeval z magisterijem iz industrijske psihologije, a mu je za las zmanjkalo za univerzitetni naziv, si je pa pozneje prislužil bolonjskega. Že med študijem se je zaljubil v bodočo zdravnico. Rodil se jima je sin. Arne je hodil v tri službe in po svojih močeh skrbel za družinico. Kljub vsemu se ni izšlo. S partnerico sta se razšla, zakaj natančno, ne pove, a prizna, da je tudi sam veliko kriv. Ne skriva, da je naporen tip, da v svoji navidezni nestanovitnosti išče prav mir in ogromno razumevanja za svojo občutljivo dušo.
Beži že od sedmega leta. Kar išče, ni našel ne v Indiji, pa tudi ne v študiju, družini, ki si jo je bil že zgodaj ustvaril, in tudi v dobro plačani službi ne. Bil je profesor na srednji trgovski šoli, delal je v Studiu Marketing. Njegov prvi šef je bil dr. Zlatko Jančič, sodeloval je z oblikovalcem Egonom Bavčarjem in piscem Petrom Bergantom. To so ljudje, ki jih rad omenja, druge pa prezre. Pove, da je bil celo direktor marketinga v Activa Group Darka Horvata. »Lahko bi bil milijonar brez frendov, a se bolje počutim med klošarji.«

Več v Jani št. 52, 28.12.2010