Pri petnajstih, ko je na Hrvaškem divjala vojna, se je odločila, da noče biti njen del. Čeprav je umrla njena najboljša prijateljica, sestra je šla na Madžarsko, brat je bil v prvih bojnih vrstah, porušena je bila babičina hiša, se je odločila, da si želi svoje življenje živeti drugače. Polno, osrečujoče, v obilju ljubezni in zadovoljstva. Težko? Težko. Zato je šla za skoraj sedem let v izolacijo, kot pravi sama, v organizirano skupnost. Tam se je spoznavala sama s seboj, ugotavljala, zakaj je bila že kot otrok vedno žrtev nesramnih sošolcev, vrstnikov na ulici. Naučila se je poslušati svojo dušo, odkrivala plast za plastjo svojo osebnost in živela odmaknjeno, vzdržno življenje. Potem pa ... Potem pa je odšla v svet. Živet. Poročila se je in z možem potovala po svetu, se učila, duhovnost je bila njena hrana. A nekega dela sebe še vedno ni poznala.
Helena, vaša pot je precej zanimiva. Kje se je začela ta vaša ideja o projektu LivDelicious?
Kot rosno mlada sem dočakala vojno. Čutila sem, da prihaja, vendar nisem vedela, kaj se dogaja, mislila sem, da je to moj strah. Takrat sem začela meditirati, da sem se pomirila. Ko sem šla v begunski center, je bilo vse, kar sem imela, obleka. Spoznala sem dvoje. Da v življenju lahko izgubiš vse, tudi roke ali noge, a če ostaneš živ, ti vedno ostane srce. Spoznala sem tudi, da ni treba, da si del vse te groze in strahov. Da se lahko umakneš v duhovnost, in postala je rdeča nit mojega življenja. Ko se je zgodilo, da je neki materi umrl dojenček, ker je zaradi hudega mraza zmrznil, in sem bila priča vsej tej žalosti in obupu, nisem več zmogla ostati tam. Pridružila sem se neki duhovni skupnosti. To je bila zame takrat rešitev. Naučila sem se živeti v izolaciji, skromnosti, celibatu in odrekanju. Zelo veliko sem se naučila o duši, vstajala sem zgodaj, se poglabljala vase, to je bil zame resnično dragocen čas. Takrat je tudi dozorela moja ideja o LivDelicious. Namenoma sem izpustila črko e iz »live«, saj sem hotela s tem pokazati, da je tudi nepopolnost lahko popolna. Lahko si brez hiše, brez roke, brez denarja, pomembno je, da imaš odprto srce.
Več v Jani št. 13, 27.3.2012
