Rak dojke

Komu in kdaj povedati za bolezen?

K.M.
28. 10. 2018, 18.00
Deli članek:

Pogovor in podpora sta ključna dejavnika med rehabilitacijo.

Dreamstime
Podpora

Ko nastopi bolezen rak, je za bolnico oziroma bolnika hudo, po drugi strani pa se z novimi čustvi srečujejo tudi bližnji. Zato velikokrat ob bolezni potrebujejo oporo vsi vpleteni. O tem, komu in kdaj povedati ter kakšno oporo lahko dobijo tudi bolnikovi sorodniki in partnerji, smo se pogovarjali z dr. Vesno Radonjič Miholič, specialistko klinične psihologije.

»Nekateri to zadržijo zase, nekdo drug bo morda neki osebi takoj povedal o bolezni. Ni najboljše rešitve, a obstaja za vsako osebo najustreznejša izbira. Deliti vest o diagnozi z nekom je seveda zelo koristno, v kateri fazi boš to naredil, pa je odločitev vsakega posameznika,« poudarja naša sogovornica in dodaja, da se mora o tem, s kom se bo pogovoril, odločiti vsak bolnik sam, in da je o teh stvareh treba razmisliti, in ne bežati od njih. Hkrati poudarja, da morajo ljudje, ko se čutijo dovolj močne, o bolezni povedati tudi otrokom. »Zelo pomembno je, da bolnik sprejme odločitev, kaj bo sporočil ljudem oziroma komu se bo zaupal. Nujno pa je to sporočiti najbližjim. Tudi otrokom, ne glede na njihovo starost, le prilagoditi je treba način.« Ob tem pa ravno bolniku ponuja tudi to možnost, da se sam odloči, kaj si v odnosih želi od drugih.

Mare Vavpotič/M24
Dr. Vesna Radonjič Miholič, specialistka klinične psihologije

Zakaj podporne skupine?

Ker bolezen vstopi v življenje posameznika, v katerega so vključeni tudi drugi ljudje, je v tem času zelo pomemben pogovor. Vendar ni nujno, da ta pogovor poteka izključno z bolnikom. Poleg Pomembne so številne podporne skupine zanj in tudi tiste, ki so namenjene svojcem. »Na tej točki pozabljamo, da bolezen ne vstopi le v življenje posameznika, temveč v življenja vseh bližnjih. Ti pa ne doživljajo istih stvari kot bolnik,« poudarja Radonjič Miholičeva, ki je prepričana, da morajo imeti svojci možnost pogovora brez navzočnosti osebe, ki je zbolela, saj jih med boleznijo čakajo drugačne stvari. »Bolnik se sooča s svojim življenjem, svojec pa s tem, da je nekdo ob njem zbolel, in ne ve, kako se bo vse skupaj razvilo.« Ob tem pa dr. Vesna Radonjič Miholič ne skriva, da podpira različne oblike podpornih skupin, a izpostavlja tudi pomen podpore, ki jo ponuja strokovno osebje. Predvsem v bolnišnici, kjer poteka zdravljenje, kjer morajo poznati situacijo in morajo vedeti, kako se pogovarjati z bolnikom in njegovimi svojci.