Medicina in druge veje znanosti se že dolgo ukvarjajo s pojavi staranja. Je v tem kaj nenavadnega, če pa bi si vsi želeli podaljšali svojo mladost? Čarobne formule še niso iznašli, a danes poznamo že celo vrsto »sestavin« za dolgo in prijetno preživljanje časa tudi v drugi polovici življenja. Dosegljive so vsem, ne glede na to, na katerem delu sveta živimo. Tudi to, koliko denarja imamo na razpolago v resnici ni zelo pomembno, prej nasprotno. Skromnost je, dokazano, ena od vrlin, ki podaljšuje življenje.
Prihodnost dolgujemo naši preteklosti
Sliši se protislovno, a vseeno drži. Dolgost življenja večina ljudi dolguje svoji preteklosti. Vse, kar smo v preteklosti naredili za svoje zdravje, se v poznejših letih obrestuje, pa naj govorimo o prehrani, telesni aktivnosti ali umskemu delu. Večina navad prihaja že iz družinskega okolja v katerem smo odrasli, a to ne pomeni, da se jih ne da spremeniti kdaj pozneje.
Včasih se je govorilo o tretjem življenjskem obdobju, zdaj lahko govorimo še o četrtem. Nič neobičajnega ni več, če oseba vitalno in samostojno doživi osemdeset ali več let. Tudi pozno življenjsko obdobje lahko daje veliko zadovoljstva.
Zakaj se staramo, zakaj moramo umreti?
Naše telo je iz neskončnega niza celic, te se delijo in obnavljajo. Njihova življenjska doba je različna. Celice na povrhnjici črevesja propadejo v treh dneh, na koži v treh tednih, celice rdečih telesc v dveh letih. Le nekatere celice v možganih trajajo vse življenje.
Proces obnavljanja celic se z leti upočasni. Kot da bi izgubile moč in jih veliko odmre.Delitev ni popolna, z vsako delitvijo se kromosomi nekoliko skrajšajo, dokler ne začnejo izgubljati svojih lastnosti in se začne staranje. Če do krajšanja kromosomov ne bi prišlo, bi to pomenilo večno mladost. Pojav obnove kromosomov brez krajšanja krakov se imenuje telomeraza. A znanost danes že ve, da to ne bi bilo dobro, saj bi se pojavila rakava obolenja. Telomeraza je prisotna v devetih od od desetih tumorjev. Slikovita primerjava: celice delujejo kot stroj, ki bi si moral izklopiti, a se ves čas vklaplja in dela naprej, v smeri uničevanja.
Hara hachi bu - Ne najej se do sitega!
Pozornost znanstvenikov je že pred časom pritegnilo prebivalstvo japonskega otočja Okinawa. Tam živi ena od skupnosti z najdaljšo življenjsko dobo na svetu. Na milijon prebivalcev imajo približno 900 stoletnikov, štirikrat več kot v razvitem zahodnem svetu. Tik pred stotim letom je še večina stoletnikov samostojnih pri vseh opravilih, torej so živeli dolgo in kakovostno življenje. Pri njih ugotavljajo tudi za tretjino manj bolezni srca in ožilja kot v razvitem svetu, za četrtino manj raka na prostati in za petino manj raka na prsih.
Zakaj je tako, ni enotnega in preprostega odgovora, a eden od razlogov je zagotovo v prehrani otoških prebivalcev. »Hara hachi bu« – to je morda ključ do skrivnosti dolgega življenja, pomeni pa: »Ne jej toliko, da boš sit,« ali drugače, »Jej le toliko, da ne boš lačen.« Tega se držijo na Okinawi pri vsakem obroku. Skromnost pri prehrani je ključna, kar pa še ne pomeni, da je treba stradati, pač pa le imeti pravo mero.
Značilnost zahodne civilizacije pa je že več desetletij prav nasprotno. »All you can eat« ali »Pojej, kolikor zmoreš,« je načelo mnogih restavracij, navada pa se je prenesla tudi v domove. Izobilje hrane je postalo, naj se sliši še tako nenavadno, za ljudi uničujoče! Pri nas imamo na to temo zelo jasen in pomenljiv rek: »Tretjino hrane pojemo zase, dve tretjini pa za zdravnika.«
Pomembno je, kaj in koliko jemo
Na Okinawi so zelo pozorni tudi na to, kaj pojedo. Osnova je lokalno pridelana zelenjava, ob tem pa še ribe. Hrana vsebujem malo maščob. Jedo predvsem sladki krompir, paradižnike, sojo v vseh oblikah. Ko tam domačini vstanejo od mize, se počutijo lahki. Načelo, da se naješ le do spodnje meje sitosti, je tam zelo zakoreninjena. Tamkajšnji stoletniki so vse življenje veliko delali, preživeli obdobje pomanjkanja in vojne, nato pa zaživeli umirjeno, odmaknjeni od ponorelega sveta.
Dokaz, da je sklepanje pravo, so mlajše generacije, ki se prehranjujejo povsem drugače. Med mladimi je na Japonskem veliko primerov sladkorne bolezni, debelosti in drugih težav zaradi prehrambnih razvad.
To še ne pomeni, da za mizo ne moremo uživati, a imeti je treba pravo mero, kot so dokazali številni poskusi na živalih. Tiste miši, ki so dobivale le natančno odmerjeno spodnjo mejo kalorij, so živele za tretjino dlje kot druge brez omejitev v prehrani. Podoben poskus so naredili na opicah. Tiste s skromnejšo prehrano so se postarale bolj zdravo in ostale v boljši formi.
Vzdržnost pri jedi ni formula za dolgo življenje, drži pa, da je zelo pomembno, kaj in koliko jemo. Povezanost med prehrano in dolgim življenjem so odkrili še drugje po svetu. V Sredozemlju je znana prehrana s številnimi antioksidanti v oljčnem olju, agrumih, zelenjavi, omejeni količini mesa in izobilju zelenjave. Na otokih, kjer nikoli ni bilo izobilja in udobja, ljudje dokazano živijo dlje.
Kaj dolgujemo svojim genom
Spet se moramo vrniti na Okinawo. Za vitalnost prebivalstva bi lahko bila kriva tudi genska osnova. Z različnimi analizami so dokazali posebnost prebivalcev pri določenih kromosomih. Ti naj bi bili zaslužni za počasnejše staranje. Znanstveniki so na sledi genu G7, ki je pri prebivalcih japonskega otočja pogosto drugačen, kar bi moralo načeloma pomeniti težavo ali pomanjkljivost, a v resnici pomeni, da to upočasnjuje procese staranja.
Teorija še ni razvita in bo potrebovala več potrditev, a morda se prav v tej smeri skriva pomembna ugotovitev. Genska zasnova je tudi v drugih skupnostih lahko odločilnega pomena. Inuiti in ameriški staroselci niso tako kot Evropejci razvili tolerance na alkohol. Med ortodoksnimi Judi je veliko primerov genskih razlik, značilnih le za to skupino, a imajo obenem gen, ki jih varuje pred demenco. V skupnosti Amišev so ugotovili prisotnost gena, ki kontrolira nastajanje holesterola, pri starih prebivalcih Latinske Amerike v Ekvadorju pa gen proti rakavim obolenjem in diabetesu.
Nikoli pri miru!
V mozaik ugotovitev o dolgem življenju je treba dodati še en kamenček. To je gibanje, delo, telesna aktivnost ali kakor koli ga že imenujemo. Najbolje je v poiskati primere kar v svojem okolju. Verjetno vi vsak lahko povedal za koga, ki je pri svoji visoki starosti presenetil s svojo dobro kondicijo tako, da je hodil v hribe, na potovanja, smučal ali kolesaril. Veliko ljudi uživa v svojih aktivnostih in hobijih. Urejajo vrt, skrbijo za dom, živali ali drugače ostajajo telesno aktivni. Spomnimo se le našega olimpijskega šampiona Leona Štuklja, ki je telovadil še v častitljivi starosti.
Zelo pomembno je predvsem, da vsak najde tisto obliko aktivnosti, ki mu ustreza. Nekomu je ljubši tek, drugemu le hoja. Treba se je gibati z občutkom in užitkom. Treba je čim več hoditi, se izogibati dvigalu in hoditi po stopnicah, pomembno je le, da je telesna aktivnost redna in da ne spominja na mučenje ali trpljenje. Vsak mora odkriti, kar mu ustreza, nikakor pa se ni nujno potiti v telovadnicah. Dovolj je že nekaj deset minut aktivnosti. Tako ostane mišičevje prožno in odporno.
Uriti je treba tudi miselne sposobnosti
Človeški možgani so večkrat opisani kot nekaj najbolj čudovitega in hkrati najbolj zapletenega, kar je ustvarilo življenje na našem planetu. Tudi za možgane, da moramo zanje, zapisano brez ironije, skrbeti in jih uporabljati. K temu nas spodbuja že okolje, polno vznemirljivih slik, dogodkov, dejavnosti, odkritij. Te procese lahko še pospešimo, če veliko beremo, razmišljamo se pogovarjamo in ustvarjamo. Pomembno je biti radoveden. Strokovnjaki svetujejo, da je treba v poznejših letih možgane uriti načrtno z reševanjem nalog, ugank, kvizov. Poskusi so pokazali, da se je po intenzivnem načrtnem obdobju urjenja dejavnost možganov pri starejših osebah precej povečala.
Kri mladih devic za diktatorja
Zgodovina je polna takšnih zgodb, od zelo starih, ko so si opešani gospodje s kupovanjem dragih španskih muh v prahu kupovali zadnje upanje, do novejših. Za severnokorejskega diktatorja Kim Jong Ila se je vedelo, da si zdravje uničuje z dragimi alkoholnimi pijačami, mladost pa ohranja z menjavo krvi. S transfuzijo so njegovo prekrokano kri nadomestili s krvjo mladih devic iz gorskih krajev s čistim zrakom. To naj bi Jong Ila ohranjalo vedno nasmejanega in vitalnega pred ljubečimi množicami. Uradnih informacij o tem seveda ni, saj se je vse dogajalo na neznanem kraju ob neznanem času, za kar je diktator gotovo z lahkoto poskrbel. Zato si lahko le mislimo, da je za kaj takega znal in zmogel poskrbeti.
Vsak človek za kaj takega nima motivacije, a zato potrebuje spodbudo svojih bližnjih, prijateljev ali družine. Poiskati morajo tisto, kar jim bo izpolnjevalo življenje. K temu pripomore red in zadovoljstvo. Ena od študij je tudi pokazala, da so ljudje, ki so delali v zahtevnejših poklicih, ostali bolj vitalni in živeli dlje in manj trpeli za demenco. Statistika še kaže, da bodo moški, ki imajo deset let in več mlajšo ženo, verjetno živeli dlje. Druženje z mlajšo osebo spremeni navade in ohranja aktivnost, kakor koli že to razumemo. To bi se moralo zgoditi tudi ženskam, ki živijo z deset ali več let mlajšim moškim, a to ne drži. No, tudi znanost mora še marsikaj pojasniti. Recimo na kratko: dobro je imeti mlajše prijatelje.
Optimizem je boljši od strahu pred starostjo
Starosti se drži veliko predsodkov, ki pa so pogosto neutemeljeni. Mnogi mislijo, da je telo starejše osebe sposobno manj. A to ne drži povsem. Če je zdravo, zmore enako kot mlado, reakcije in refleksi so le za kakšno stotinko počasnejši. Drži, da so mišice res šibkejše, a z vadbo jih je mogoče dolgo ohranjati prožne.
Za starejše osebe je pomembno, da so pogosto nasmejane in vesele. Optimizmu se pridruži želja po gibanju in druženju. Ni se treba ves čas glasno smejati, pomemben pa je pozitiven odnos do življenja, ki kod plaz potegne za sabo vse ostale procese vitalnosti. Nikoli ni prepozno, da postanemo optimisti.
To se zdi z leti, v nasprotju s splošnim mnenjem, bolj enostavno. Psihologi trdijo, da se najslabše počutimo v povprečju okrog petdesetega leta starosti. Pozneje se, če ima oseba za to osnovne pogoje in je neodvisna, se razpoloženje izboljšuje. Zato starostniki na vprašanje, zakaj tako dobro prenašajo svoja leta, odgovorijo s to ali ono ironijo. Staranje niti ni tako slabo, glede na možnosti, ki poleg tega še ostanejo.
Čarobne formule ni
Živimo v svetu, s katerim smo pogosto nezadovoljni. Morda bi nanj kljub vsemu morali večkrat pogledati bolj optimistično. Vsaj glede pričakovane življenjske dobe bi moralo biti tako. Pomislimo, da so moški v nekdanji rimski Emoni živeli 41 let, ženske pa le 29 let zaradi pogostih zapletov pri porodih. Še dolga stoletja po tem so ljudi čakale epidemije, bolezni, lakota, težko delo in druge preizkušnje. Cepiv in zdravil ni bilo, še osnov higiene niso poznali, čeprav bi že tako preprosta stvar, kot je umivanje rok, lahko preprečilo veliko bolezni.
Za dolgo in vitalno življenje lahko marsikaj naredimo sami. Eno od osnovnih vodil, ki si jih lahko povemo vsako jutro pred ogledalom, je to, da se moramo imeti radi in skrbeti zase. Ni težko, znebiti se moramo le brezbrižnosti in nekoliko paziti na hrano, gibanje, mentalno dejavnost in vse to začiniti z dobro mero optimizma. Nič hudega, če nam danes ne gre vse kot po maslu. Tako je le zato, da bi jutri lahko bilo bolje. Nič zato, če smo zamudili kako priložnost. Tako je vsaj nastala priložnost za tri nove in mnogo boljše.
Pomlajena kri za vitalnost
Podaljšanje mladosti? Že v bližnji prihodnosti si bomo morda lahko privoščili tudi to. Znanost hitro napreduje in napovedi kažejo, da bo s preprostimi postopki, kot je osvežitev krvi, mogoče doseči izboljšanje delovanja možganov, čutov, spomina in počutja. Za zdaj so tega deležne le poskusne miške.
Eno od študij je pred kratkim objavil znanstvenik Saul Villeda z univerze v Stanfordu v Kaliforniji. Ugotovil je da je vbrizgavanje krvi mladih miši starejšim živalim bistveno prispevalo k upočasnitvi procesov staranja. Ta preprost način bi lahko že v prihodnje uporabljali tudi pri ljudeh ter s tem omilili starostne pojave in verjetno tudi celo vrsto obolenj, kot je Alzheimerjeva bolezen.
Ko so v študiji starejšim mišim vbrizgavali kri mlajših miši, so se po nekaj dneh pokazali očitni znaki upočasnitve staranja. Povečala se je dejavnost možganskih celic in izmenjava informacij med njimi. Prav ta dejavnost se pri starejših osebah najbolj zmanjša v primerjavi z mlajšimi.
Iskanje nosilca vitalnosti
Poskus je dokazal tudi obratno: dejavnost možganov mladih miši, ki so jim vbrizgali kri starejših, se je zmanjšala. Kri je sestavljena iz številnih beljakovin, za katere bo treba še ugotoviti, kako nastajajo in delujejo. Ko bodo odkrili snov oziroma nosilca omenjenih sprememb, bomo na pragu revolucionarnega odkritja za človeštvo. Že zdaj pa so dokazali, da je nekatere procese v možganih mogoče povrniti oziroma ponovno aktivirati, ko so se zaradi staranja že zaustavili.
Zdravila za pomlajevanje
Po mnenju strokovnjakov bo potrebnih še veliko študij, preden bo mogoče takšne ugotovitve uporabiti pri zdravljenju ljudi, a predvidevati je mogoče, da boo ljudje v srednjih letih nekoč dobivali pomlajevalne odmerke zdravil s podobnimi učinki kot jih ima mlada kri. Na ta način se bodo izognili številnim boleznim in degenerativnim spremembam, ki jih prinaša starost.
