Marjetka, drobcena deklica z velikimi očali, neukročeno grivo skodranih las, pridna, marljiva, prva, ki je v zgodovini svoje osnovne šole dobila Vegovo priznanje, je vse otroštvo, mladostništvo in del odraslega življenja preživela v hrepenenju, da bi bolečine in drame, ki so bile stalnica njenega takratnega življenja, zamenjala za smisel, dušni mir, ljubezen in topel dom.
Danes 48-letna Marjetka Perme vse to ima. Je pa za uresničitev svojih sanj potrebovala dolga leta učenja in izobraževanja. Certificirana trenerka nevrolingvističnega programiranja pri Mednarodni zvezi NLP trenerjev, avtorica treh knjig s področja osebnega in poslovnega uspeha ter več izobraževalnih programov že več kot deset let na podlagi lastnih izkušenj pomaga ljudem do novega, boljšega življenja. Od nje se je do danes učilo že na tisoče ljudi.
Čeprav ste bili vse svoje otroštvo zelo nesrečni, imate že od nekdaj v sebi tudi zametke uporništva. Upornica ste postali v osnovni šoli.
Izčrpavanje možganov z množico nekoristnih podatkov me je ubijalo, zato sem v šolskih spisih in na govornih vajah začela opozarjati na nesmiselnost takšnega sistema in na to, da bi nas morali učiti veščin za življenje. Namesto na razumevanje sem naletela na gluha ušesa in posmeh. Za razmišljanje s svojo glavo so me kaznovali s cveki. Še danes se mi, ko se spomnim na to obdobje, zasolzijo oči. Nazadnje sem zlomljenega duha le še stisnila zobe in čakala, da moje formalno izobraževanje mine. Da bom svobodna in bom končno lahko zadihala.
Svobodo ste iskali tudi v vzhodni religiji. Po končani srednji šoli, stari ste bili 19 let, ste sedli na vlak in se odpeljali na Švedsko, v samostansko skupnost, ter postali neke vrste nuna. Ste našli, kar ste šli iskat?
V samostanski skupnosti – tam sem preživela šest let – sem sicer doživela marsikaj lepega, nisem pa se mogla izogniti preprostemu dejstvu: kamor koli greš, vedno vzameš s seboj sebe – svoje stiske, strahove, svojo nesposobnost upravljanja lastnih misli, občutkov in ne nazadnje življenja. Zato je bivanje v skupnosti postajalo iz leta v leto težje.
Nazaj v Slovenijo vas je zvabila ljubezen.
Res je. Ta fant je bil res zelo vztrajen, zato sem se odločila, da dam ljubezni še eno priložnost. Preselila sem se nazaj v Ljubljano in leto dni pozneje sva bila poročena. Da sva lahko preživela, sem si našla službo, in še preden sem se dobro zavedela, sem bila znova ujetnik sistema. In tako sem, kot sem Marjetko z vsemi stiskami in strahovi nesla na Švedsko, takšno Marjetko prinesla tudi nazaj. Bolečina in obup sta spet začela naraščati, pa čeprav sem zdaj imela vse, o čemer sem sanjala v mladosti: ljubečega moža, topel dom in dobro službo.
To vas je pognalo v novo iskanje smisla.
Prebrala sem gore knjig, od različnih biblij do literature za samopomoč. A po branju nekaterih sem bila le še bolj zmedena kot prej. Potem pa sem nekega dne s kotičkom očesa na televiziji ujela eno od reklam predavatelja in motivatorja Tonyja Robbinsa. Čez nekaj mesecev sem bila spet v zelo slabi koži, tako obupana in v občutkih ujetosti v ta svet, v katerem nisem več videla smisla, da sem si v nemoči rekla: »Ali se bo nekaj spremenilo ali pa grem kar pod vlak.« Takrat sem se spomnila na Tonyja Robbinsa, našla enega od njegovih tečajev, si za začetek zavrtela prve tri polurne posnetke in naredila pripadajoče praktične vaje. Odprl se mi je popolnoma nov svet.
Če vas prav razumem, ste se v uri in pol izvlekli iz hude stiske?
V uri in pol ravno ne, trajalo je tri dni, vsak dan pol ure predavanj in vaje.
To pomeni, da je s pravimi orodji vseeno mogoče hitro priti do pozitivnih rezultatov?
Res je. To je podobno, kot če se zabijanja žeblja končno lotimo s kladivom namesto s plastično žlico.
Do kakšnih sprememb ste takrat prišli?
Prvič v življenju sem radostno zadihala, brez občutkov obupa in nemoči ter z razumevanjem, da moje misli določajo moje občutke in doživljanje sveta ter življenja. Po zaslugi intenzivnega dela na sebi je moje življenje postajalo boljše in boljše.
Vaše novo stanje je trajalo sedem let. Kaj se je zgodilo potem?
Bila je čudovita sončna nedelja. Stala sem na dvorišču najine hiše in razmišljala, kako srečna sem, ker je moje življenje zdaj končno popolno. Koščki mozaika so se po skoraj štirih desetletjih stisk, obupa in nesmisla vendarle sestavili v celoto. V tistem trenutku se mi niti sanjalo ni, da mi bo mož le 30 ur pozneje povedal, da se želi ločiti.
Kako ste se spopadli z izgubo moža, pa tudi doma, v katerem sta živela?
Popolnoma sem se sesula. Ko se je to zgodilo, nisem imela niti službe niti drugih rednih prihodkov. Bila sem ravno pred tem, da začnem svoje novo pridobljeno znanje NLP-ja predajati naprej. Najhujše pa je bilo, da sem bila takrat povsem prepričana, da je vsega lepega in dobrega zame konec in bodo moja usoda znova zgolj stiska, mraz in pomanjkanje. Zraven pa sem si še očitala, da očitno nisem nič naredila na sebi, če sem se lahko tako zlomila.
Kako ste se izvlekli?
Kar nekaj časa sem bila v hudi bolečini, ta me je nazadnje povsem izmučila. Ugotovila sem, da moj psihofizični sistem te bolečine ne bo več zmogel in da moram nekaj ukreniti. Začela sem se spraševati, zakaj verjamem tej zgodbi, da je vsega dobrega zame konec. Je resnična? Lahko s stoodstotno gotovostjo vem, da je to resnica? Zavedela sem se, da sem zgolj slepi vernik, ki verjame temu, kar mu govori um.
Začela sem se spraševati: »Kaj torej moram dojeti, spremeniti in spustiti, da bom šla lahko mirna in zadovoljna naprej?« Situacija, v kateri sem se znašla, je bila pravzaprav nadaljevalni tečaj vsega, kar sem se naučila dotlej. Ko sedaj gledam nazaj, se spomnim, kako sem v svojem najbolj pravljičnem obdobju začela hrepeneti. Kot trenerka NLP sem zelo dobro obvladala teorijo, oborožena sem bila s kopico orodij, hkrati pa sem si želela več. No, in življenje me je hitro uslišalo. (smeh) Katastrofe si nisem zavestno priklicala; kar se mi je zgodilo, je bilo del moje poti.
Ko ste bili spet na zeleni veji, ste začeli pisati.
Dolgo je bil v meni glas, ki mi je prigovarjal, naj zapišem spoznanja, do katerih sem prišla. Pol leta sem ga ignorirala in odganjala, na koncu pa uslišala.
Napisali ste dve knjižici: Sreča in notranji mir ter Ljubezen in medosebni odnosi. Prva je bila najprej izdana v 300 izvodih, takoj so bili razprodani. Do danes ste knjižic prodali še približno sedem tisoč. Zakaj ju ljudje tako množično kupujejo?
Več ljudi je uporabilo izraz, da je njuna vsebina, kot bi si nalili modrosti v žilo. V knjižicah so zbrana ključna znanja in spoznanja, s pomočjo katerih sem spremenila svoje življenje. Sporočila so univerzalna in jih lahko uporabi vsak, nanašajo pa se skoraj izključno na upravljanje našega notranjega sveta, na katerega imamo vedno vpliv, tudi kadar ga na zunanje okoliščine nimamo.
Marjetka Perme je znanje o nevrolingvističnem programiranju nabirala pri trenerjih obeh utemeljiteljev NLP, dr. Richarda Bandlerja in dr. Johna Grinderja, kot edina med slovenskimi trenerji NLP pa se je šolala tudi na priznanem ameriškem Robbins-Madanes Center for Strategic Intervention, ki pod okriljem Anthonyja Robbinsa združuje najučinkovitejše strategije za maksimiziranje človeških potencialov ter doseganje trajnih pozitivnih sprememb pri posameznikih in timih.
Kaj je glavno sporočilo?
Da je svet takšen, kakršen je, pomembno pa je, skozi kakšna očala ga gledamo in posledično doživljamo. In gledali ga bomo skozi takšna očala, kakršna smo pridobili v preteklosti. Naše nezavedno nam namreč vedno ponuja poglede in prepričanja, ki so nam znani in domači in nam zato dajejo občutek varnosti.
Če torej dolgo nosimo težka, črna očala, je edina rešitev, da jih snamemo in nadomestimo z drugimi?
Če se nam v življenju nabere veliko težkih stvari, se naš um navadi razmišljati boleče misli, naš psihofizični sistem pa se posledično navadi občutiti težke občutke. Če se takrat naučimo gledati nase, na svet, odnose skozi drugačna očala, se bo naše doživljanje zelo spremenilo. Ko sem dojela, da moram preseči svojo staro zgodbo o sebi, se je moje življenje hitro spremenilo. Nič več nisem bila Marjetka, ki ji je usojeno, da bo živela v mrazu, stiski in pomanjkanju. Izbrala sem očala, skozi katera sem videla Marjetko, ki si je ustvarila še boljše življenje, kot ga je živela pred ločitvijo.
Kako živi Marjetka danes?
Ustvarila sem si topel dom, po kakršnem sem globoko hrepenela od mladih nog, uredila odnose in finance, imam življenjski slog, ki ga ne bi zamenjala za nič na svetu. Marsikatero področje mojega življenja je boljše, kot sem si pred leti znala predstavljati, čeprav sem si že takrat dovolila sanjati zelo drzne sanje – da, tudi to je mogoče, pa vendar se ljudje tako radi osredotočamo na najslabše možne scenarije, namesto na možnosti in priložnosti. Glavna cena, ki sem jo plačala za svoje sedanje življenje, ni bila v denarju, temveč v tem, da sem upala in zmogla pustiti stare omejitve in prepričanja za seboj ter imela pogum zastaviti novo vizijo in naredila vse, kar je bilo v moji moči, da jo uresničim. Ko sem presegla strah in stopila iz cone udobja, je steklo.
Naše bralke in bralce sedaj verjetno zanima, kako ste to naredili?
V prvi vrsti sem sprejela popolno odgovornost za svoje življenje, dojela, da nima smisla iskati zunanjih krivcev za to, kar se mi dogaja v življenju, in izstopila iz vloge žrtve. Pri tem mi je pomagalo prepričanje, da je tisto, kar pride v moje življenje, pač moje, čeprav so nekatere dogodke na videz povzročili ljudje ali okoliščine iz zunanjega sveta. Zunanji dogodki in ljudje so zgolj prenašalci informacij, nekakšni poštarji. Mi pa smo tisti, ki se moramo s to pošto soočiti.
Kako?
Če govoriva o odnosu drugih do nas, to pomeni, da nam ni treba mirno prenašati kakršnega koli vedenja. S sporočili, ki nam jih prinesejo poštarji, ni treba, da se strinjamo in jim pritrjujemo. Zato je v odnosih z drugimi zelo pomembno, da se naučimo postavljati meje. Včasih to pomeni, da se bomo morali od nekaterih ljudi odmakniti, lahko tudi iz delovnega okolja, če so odnosi sprti z našimi vrednotami.
Kaj pa potem?
Sama sem se potem lotila postavljanja ciljev in se osredotočila na to, kaj si dejansko želim od življenja. Sedla sem na teraso in začela pisati, risati in lepiti. Izdelala sem 14 plakatov formata A3, na njih je bil zelo natančen opis mojega nadaljnjega življenja: od tega, kaj si želim, kako moram začeti razmišljati, da bom to lahko dosegla, kaj sem pripravljena za svoje cilje narediti, v kaj moram verjeti, kako se moram obnašati, kakšne navade moram usvojiti, s kom se moram družiti, do tega, na katerih področjih se moram še izobraziti, da bom svojo vizijo lahko uresničila. Zgolj slika in črka na papirju seveda nista dovolj – potrebni so koraki in spremembe v našem delovanju.
Tako je moja nova zgodba počasi začela nadomeščati tisto iz preteklosti, kjer je bila Marjetka ubogi revež, ki ga nihče ne mara, deklica, ki se ji vsi smejijo, in so največ, kar lahko doseže v življenju, stiska, mraz in pomanjkanje. S takšno zgodbo o sebi si je nemogoče ustvariti življenje sreče in obilja.
Pravite, da nič od tega, kar se vrti v našem umu, nima zveze z resničnostjo.
Res je. Zgodbam v naši glavi nam ni treba verjeti. Čeprav se nam zdi to tuje, imamo vsi v sebi sposobnost, da začnemo razmišljati drugače. Tako kot poskusimo novo obleko, lahko poskusimo tudi drugačno razmišljanje – drugačno zgodbo o sebi. Da bi lahko to storili, pa moramo biti seveda odprti za spremembe. Sprememb sicer ljudje ne maramo, zato se oklepamo starih zgodb, kar pa pomeni identične rezultate, kot smo jih bili deležni doslej. Sama v otroštvu seveda nisem imela pojma o tem, kako upravljati svoje misli in občutke. Danes vem, da je bil to pomemben del moje poti. Nekdo, ki nikoli ni zares izkusil hude bolečine, težko razume druge ljudi in jim učinkovito pomaga.
