Varovanci bivalne enote so se dvignjenih glav iztrgali iz zatohlih sob matičnega zavoda in naenkrat začeli sami opravljati vsa gospodinjska dela. Poleg kuhanja, likanja, pranja, pospravljanja ... je bila teža na piljenju socialnih veščin in spoznavanju skupnostnih služb.Ko je v Ponikvah zaradi »miškulanc« vodilnih završalo, so bili na udaru ravno varovanci v bivalni enoti. Naenkrat so za vodstvo postali predragi, zato so jih nameravali vrniti v prvotni kolektiv. »Podprli smo večino, ki je jasno kazala na finančni kaos, v katerem se je že dalj časa pogrezal matični zavod. Nam so krajšali pravice do zdravstvene oskrbe, hrane, prevoza ... Hirali smo. Skratka, čudne 'miškulance' so se pletle zadaj. Nekdo si je očitno nameraval prek našega hrbta lepe denarce naložiti v svoj žep,« se spominja Ivanček, ki je stal v prvi vrsti (uspešne) obrambe enote. In s konjičkom, ljubeznijo do glasbe, še bolj poglabljal svojo pot in tudi tako postal zaščitni znak med sostanovalci, od katerih ga loči to, da je poseben. Vse življenje namreč ob spremljevalki, glasbi, rad priskoči na pomoč vsakemu, ki jo potrebuje, pri tem pa vse poti opravi izključno s štopanjem.
PREBOJ NA GLASBENO SCENO
Je tudi zbiralec starih gramofonskih plošč, hrani jih namreč več kot tisoč. Svoje mu podarjajo dobri ljudje, nemalokrat pa jih kupuje v ploščarni na Trubarjevi v Ljubljani.
Po končanem osmem razredu šole s prilagojenim programom si je želel, da bi nekaj delal in bil koristen za družbo. Med prijatelje je prijadral z zvrhanim nahrbtnikom dobre volje, s poudarkom na lepših plateh življenja. Je zakladnica pozitivne energije tudi brez pogleda v kozarec – te ali one močne pijače, da bi se sprostil, namreč ne potrebuje. »Takšen sem, kot sem, in kar je najpomembneje, kot takšnega me jemljejo znanci, prijatelji in tisti, ki me poznajo,« se nasmehne. Gibanje in petje, ki ga spremljata od rojstva, sta poleg dobrih prijateljev njegov življenjski slog. Pozna najmanj 300 besedil slovenskih izvajalcev, tudi hrvaška mu ne zapletajo jezika. Če ga kdo naroči za rojstni dan, družabno snidenje ali srečen dogodek, gre brez oklevanja zabavat ljudi. Najraje zapoje v vaški gostilni, če je treba, zna kot didžej vrteti tudi glasbo. Še vedno ga privlači misel, da bi ustanovil narodnozabavni ansambel in zapel na izboru slovenske pesmi za Evrovizijo.
VEDNO NA DOBRI POTI
Ivanček, pred petimi leti je dobil tudi umetniško ime Čampolino, je s prijatelji Darjanom, Janom, Maticem, Jankom, Nušo in Manco, ki so zanj veliko naredili, posnel avtorsko uspešnico Vedno na dobri poti. »V te tri minute je zloženo moje življenje in veselje,« je dejal. Na youtubu je imela pesem več tisoč obiskovalcev. Del njegove dobre poti je tudi štopanje in ne pomni, da bi v 20 letih ostal brez prevoza, najpogosteje med Ribnico in Sodražico, pa tudi na poti do Ljubljane in nazaj je bil vedno sopotnik v avtomobilu. »Vseh 365 dni se po drugi uri iz Sodražice odpravim v Ribnico, kjer sem prostovoljno na uslugo tistim, ki potrebujejo kakršnokoli pomoč. In v tem času ne pomnim, da ne bi dobil prevoza. Tudi ob nalivu, snežnem metežu ali močni pripeki. Na moj telovnik in palec se odzove sleherni voznik, tudi v poznih večernih urah. Hvala jim,« pravi s hvaležnostjo.
