Branko Breznikar

"Jekleni kirurg", ki je tekel v službo: za sabo ima že okoli 70 ironmanov

Urška Krišelj-Grubar / Revija Zarja Jana
24. 11. 2019, 12.01
Posodobljeno: 24. 11. 2019, 12.02
Deli članek:

Ob nekaterih ljudeh želiš postati boljši, dati več od sebe, prevzeti odgovornost za počutje v svoje roke. Dr. Branko Breznikar, kirurg, tekmovalec na ironmanu, ki je oktobra v svoji starostni kategoriji 65 plus dosegel najboljši čas doslej, je tak človek.

Mateja J. Potočnik
Zmaga ni tako pomembna, rezultat pa je, je rekel človek, ki je vso delovno dobo tekal v službo in domov. Vse življenje se ukvarja s športom, zdravo živi in zato ima pri svojih letih telo, ki bi mu ga zavidal marsikateri mladenič.
Ko je tam sredi osemdesetih začel teči v službo, kakih 12 kilometrov v eno smer, pa potem nazaj, so ga imeli za čudaka. Ampak on se nikoli ni oziral na to, kaj pravijo drugi. Če kdaj, je zdaj dokazal, da je imel prav. To, da je tekal v službo v bolnišnico v Slovenj Gradcu, mu je prebudilo in okrepilo telo ter duha. Roka kirurga se ni tresla in se mu še danes ne.

Ne govori veliko, a veliko pove. Kljub temu da ne živimo v rožnatih časih, ostaja optimističen. Kot zdravnik, soprog in oče. 10. 10. 2020, na stoto obletnico, ko smo Slovenci izgubili velik del Koroške, bo Korošec Branko Breznikar na Havajih predstavljal slovensko jekleno moč duha in telesa. In čistega duha ne more premagati noben sovražnik.

Srečali smo se v salonu njegove hčerke Eve na Židovski ulici v Ljubljani. Ker je bila svetloba prava, je fotografinja Mateja najprej ujela v fotoobjektiv kar oba skupaj. Evo na starodavnem roza kolesu in očeta na športnem, takem, s katerim je postavil svetovni rekord na triatlonu ironman v Barceloni. Zmagal je v svoji kategoriji nad 65 let in dosegel rezultat, ki bi ga bil vesel vsak. Potem smo sedli v bližnji lokal. Midve sva naročili kavo, on pa zeliščni čaj. Kava je doping, je rekel in nekaj naslednjih dni je tudi podpisana nisem pila. Saj ne da bi pridigal, daleč od tega; spregovoril je s svojim zgledom. In če doktor Breznikar reče, da je treba dati telesu tisto, kar mu koristi, in ne tisto, kar mu godi, ga človek kar posnema.

Kirurg, ki teče, plava in kolesari

Ko je tam sredi osemdesetih začel teči v službo, kakih 12 kilometrov v eno smer, pa potem nazaj, so ga imeli za čudaka. Ampak on se nikoli ni oziral na to, kaj pravijo drugi. Če kdaj, je zdaj dokazal, da je imel prav. Pa sploh ni tiste vrste človek, ki bi želel kaj dokazati. To, da je tekal v službo v bolnišnico v Slovenj Gradcu, mu je prebudilo in okrepilo telo ter duha. Roka se ni tresla in se mu še danes ne. Pred dvema letoma se je upokojil. 40 let je delal na oddelku za splošno in abdominalno kirurgijo v splošni bolnišnici Slovenj Gradec, kamor je leta 2005 iz Amerike prenesel znanje za posebno operacijo želodca debelih ljudi – bariatrično kirurgijo. Svoje znanje, ki ga je leta in leta nabiral in izpopolnjeval, še vedno prenaša naprej in nekajkrat na mesec pomaga pri kirurških posegih. In kaj je boljše po težki operaciji, kot da si človek umiri misli s tekom, kolesarjenjem in plavanjem? Ko leta in leta združuješ vse troje, postaneš naravni triatlonec. In rezultat ne izostane.

Treba se je pripraviti na čase, ko ne bo fajn

»Jemo in počnemo preveč stvari, ki nam ne koristijo. Nasprotno, škodujejo nam. Iščemo okus, pustimo se omamljati od kalorij. Premalo razmišljamo, ali nam hrana koristi. Iz nje smo naredili zabavo,« je povedal dr. Breznikar, ki ve, da hrana ni zabava in življenje tudi ne. »Treba se je pripravljati na čase, ko nam ne bo samo fajn, in občutek, da človek zmore, dobro dene. Ignorirati je treba željo po dobrem. To se da natrenirati.«

Ko človek sedi ob gospodu Branku, vidi, da je vredno. Kljub temu da stvari v medicini, pa tudi drugje, niso rožnate, ostaja optimist. Tujina nam pobira najboljše mlade kadre, tudi njegovo hčer Lidijo, ki je kardiologinja v Ameriki, ampak kaj pa lahko posameznik stori? »Pomembno je, da ostane v gibanju. Da ostane zgled.«

Ironman ni šala

Za njegovih 69 let pa sploh ne. Ampak v Barceloni je vse teklo kot po maslu, je ne le enkrat povedal. Pa to, da mu ob strani stoji žena Mojca in da je vesel podpore obeh hčera, Lidije in Eve. Obe spremlja športni duh na področjih, ki sta si jih izbrali, in kar je v tem obdobju, ko sta šli dekleti vsaka svojo pot, najpomembneje: z ženo Mojco sta našla toliko skupnih dejavnosti, ki ju povezujejo. Žena mu sledi. To je tisto bistveno, o čemer govorijo mnogi zakonski terapevti. Tudi ona teče, kolesari in plava. Pa še nekaj rada počneta skupaj: plešeta. In to kar doma v kleti, pa na srečanjih s prijatelji. Branku se je mudilo nazaj na Koroško, da ja ne bi zamudil plesnega treninga.

10. 10. 2020 bo torej pomembna obletnica

Sto let od koroškega plebiscita v coni A. Sto let, odkar smo Slovenci izgubili enajst odstotkov ozemlja in enajst odstotkov slovenskega naroda. Intrige, izigravanja, slepomišenje in sprenevedanje politikov se nadaljujejo in rodna gruda na Koroškem postaja slepo črevo Slovenije. Zgodovina se ponavlja. Zakaj se dela slabo slovenskemu narodu? Zakaj se narod ne zgane? Vprašanja, ki burijo tudi dr. Breznikarja. Koliko mladih ljudi bomo žrtvovali svetu, preden bomo uzrli, da se nekdo dela norca iz naroda, za okoriščanje nekaterih posameznikov, ki ostajajo požrešni?

Dr. Breznikar ni na strani pohlepnih. Rad pove, da so njegovi vzorniki preprosti, največkrat nevidni ljudje (zanje širša  javnost ne ve), ki ne zganjajo cirkusa okoli svojih rezultatov, ampak potrpežljivo v svojem ritmu in tišini živijo krepostno. In teh v naših krajih sploh ni malo.

Ne vem, kako je lahko tako zelo skromen

Kako je biti hči očeta, ki dokazuje, da je trening nagrajen z dobrim rezultatom? Eva Breznikar, ustvarjalka unikatnega nakita (v naši reviji smo jo že predstavili): »Imam srečo, da je oče moj vzorčni primer večne spodbude. Če bi se jutri odločila, da bom odprla avtomehanično delavnico, bi me podprl. In podpora enega samega človeka je bila dovolj, da sem zmogla vse, kar sem si zadala kasneje v življenju. Ker je oče to funkcijo dobro opravil, so v moje življenje na isti način kot on zelo preprosto, brez dvomov in vprašanj, prišli pravi ljudje in me podprli. Očetu tako močno privoščim uspeh, da ne morem izraziti. Zato, ker vem, koliko je za to treniral, in to sam, kar je še posebej težko, tudi če imaš vse potrebno trenersko znanje. 40 let je tekel v službo. Vedno mi je rekel, da gre vsak dan z veseljem v službo, ker ima tako rad svoj poklic. Tega sem se nalezla. ’Če boš našla, da boš vsak dan z veseljem šla v službo, je to izjemno za življenje.’ Morda je to moj največji dosežek sploh. Videla sem njegove uspehe in tudi neuspehe. Ima železno voljo. Ne vem, od kod črpa vse to. In ne vem, kako je lahko tako zelo skromen. Zadnjič ga je sestra, kardiologinja v ZDA, za neko svojo raziskavo spraševala, koliko ironmanov je naredil v življenju. Je rekel, da od leta 1983 okoli 70! S takšnim tonom, kot da mi pojasnjuje, kje v hladilniku je maslo. To je njegov način življenja. Zdi se mi, da je imel zaradi svojega početja z okolico podobne težave kot jaz, in medtem ko so se mu včasih smejali, ker gospod doktor teče v službo, je danes ponosen, da vedno več ljudi tek dojema kot izvrstno rekreacijo, ki pripomore k zdravju. Občudujem ga, da se mu ljubi. Zame je neopisljiv dosežek že to, če sploh človek pride na taki tekmi do cilja – vendarle gre za 3,8 km plavanja, 180 km kolesarjenja in 42 km teka. Jaz bi kot nekdanja plavalka sicer odplavala brez težav, potem pa bi zavila v prvo gostilno na sendvič z veliko majoneze, haha.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
...