Sestra usmiljenka

Slovenska misijonarka o tem, ali se je pravilno odločila

Alenka Sivka / Revija Zarja Jana
1. 11. 2019, 16.40
Posodobljeno: 1. 11. 2019, 18.29
Deli članek:

Vesna Hiti je sestra usmiljenka in misijonarka, zelo prijazna in nasmejana ženska, polna nekakšnega miru in prepričanja, da se je odločila prav, ko je izbrala misijonarski poklic.

Mateja J.Potočnik
Pred seboj imam otroke, ki so bili na robu življenja zaradi podhranjenosti, in ko se tak otrok prvič zasmeje in je rešen, te res napolni s hvaležnostjo.
Obredi v centru
»Zjutraj, ko pridejo otroci, imamo najprej jutranjo molitev, ki jo vodijo otroci. Nato je dviganje zastave in prepevanje narodne himne. In potem zajtrk. Imamo katoličane, protestante, muslimane. Otroci spoštujejo vse vere enako. Mamica muslimanka nas je prosila, naj njena hčerka ne hodi k maši, a prav njena hči, ki ima Downov sindrom, najrajši vzame ključ od avta duhovniku, ki pride maševat, in ga drži v roki, dokler spet ne odide. Mamica je spoznala, da nima smisla hčerke odvračati od maše. Mi pa po veri ne sprašujemo.«

27 let je bila misijonarka v zdravstvenem centru v Ruandi, zadnje leto je prevzela vodenje centra za otroke s posebnimi potrebami v Burundiju. Na vsake tri leta pride v rodno Slovenijo, da obišče domače, pa tudi zato, da sproži ali podpre akcijo podpore za »njene«, pa tudi druge otroke in za revne družine v Afriki. Pravi, da ima dve domovini in se za zdaj še ne misli vrniti v Slovenijo.

Kako se človek odloči za misijonarko?

Sledila sem božjemu klicu, tega se ne da razložiti drugače. Že ob prvem stiku s sestrami usmiljenkami, pri dvanajstih, sem čutila, da bo to moja pot. Že kot otrok sem rada pomagala starejšim, bolnikom. Sestre so me sprejele v internat, pri njih sem končala srednjo medicinsko šolo v Beogradu. Po vojni so namreč sestram usmiljenkam odvzeli ustanove, hiše, samostane, ostale so na cesti, nekatere so se preselile v Beograd. Po končani srednji šoli sem zaprosila, da vstopim v njihovo družbo. Me nismo redovnice, imamo posebno mesto v Cerkvi – nimamo večnih zaobljub, obnavljamo jih vsako leto. Vstopila sem v noviciat, semenišče, opravila pripravniško dobo, poslali so me v Skopje, tam sem osem let in pol delala v domu počitka. Bila sem zadovoljna, a želja po misijonu je tlela v meni. Že kot otrok sem v reviji Družina občudovala fotografijo sestre s črnčkom v naročju. Končno so mi ugodili in me po koncu študija poslali najprej v Pariz, da bi se naučila še francoščine, in 24. junija 1991 zvečer sem odletela v Ruando. Ko sem prišla tja, sem izvedela za začetek vojne v Sloveniji. Ko se je začela vojna v Ruandi, so se nekateri šalili, da sem ušla slovenski, a prišla v ruandsko.

Pa je bila Ruanda oziroma črna Afrika takšna, kot ste si predstavljali?

Ne. Zanimivo, kako se človeku podre idealistična slika, ko pride v realnost. Šla sem z vsem navdušenjem, prebrala vse o ljudeh, boleznih ..., a otrok v naročju sestre, ki je bil povod za navdih za misijonski poklic, je bil v resničnosti drugačen; vse je bilo umazano, doživela sem manjši šok. Zazdelo se mi je, kot da name čakajo vse bolezni in epidemije, o katerih sem nekoč prebirala. Toda otroci so me hitro sprejeli in znašla sem se v novem okolju. Delala sem na misijonski postaji, v zdravstvenem centru, čistila in previjala sem rane, ker nisem znala jezika. Mislili so, da sem gluhonema, ker sem bila ves čas tiho. (smeh) Zanimiva izkušnja. Pozneje sem se naučila njihovega jezika. Prišla sem na postojanko visoko v hribih, Mukungu, na 2000 metrih nadmorske višine, do katere se pripelješ po 42 kilometrih blatne, večkrat neprevozne ceste. Tam sem ostala 25 let. Delala sem na preventivi, ozaveščanju o zdravju, v posvetovalnici in porodnišnici. Zdravnika nismo imeli. Sestre smo bile odgovorne za ta center, bilo nas je 40 skupaj z domačini. Pokrivali smo območje s 24.000 prebivalci. Najbližje prometno mesto je Kibuye ob jezeru Kivu, ki meji s Kongom. Tu sem doživela veliko lepih, a tudi bolečih trenutkov, srečevala sem se s smrtjo otrok in odraslih.

Leta 1994 je Ruanda doživljala genocid. Je ta dosegel vaš zdravstveni center visoko v hribih?

Seveda. Trepetali smo za življenje petih otrok in enega dekleta, ki smo jih skrivale. Izgubile smo dve naši kandidatinji, ki so ju ubili na poti domov. Od aprila do junija smo ostale na našem misijonu in nismo vedele, kaj se dogaja z našimi sosestrami v drugih misijonih. Zveze so bile prekinjene. Junija so prišle sestre iz sosednjega Konga, z vojaškim spremstvom, in nam prenesle zaradi pomanjkljive komunikacije povsem popačeno naročilo iz Pariza, da moramo zapustiti Ruando. Bile smo v precepu – moramo ubogati predstojnike, ker imamo zaobljubo pokorščine, a imamo tudi vest. Naj otroke pustimo tam, da jih pobijejo? A Bog ima svojo filozofijo, ki je večkrat ne razumemo, a jo spoznamo pozneje. Če bi ostale tam, bi morda ubili nas in otroke. Tako pa smo prišle v stik s francoskimi vojaki in ti so otroke s helikopterjem odpeljali v Kongo in jih tako rešili. Če ne bi »ubogale«, ne vemo, kaj bi se zgodilo. Nekaj časa smo bile v Sloveniji, ko se je politična situacija spremenila – tokrat so bežali Hutuji, razsajala je kolera –, smo se vrnile pomagat. Takrat smo se tudi me počutile begunke med begunci.

Pa se niste bali kolere?

Ko je treba pomagati, se ne sprašuješ. So bili pa težki časi, veliko mrtvih, ki so kar v vrstah ležali ob cesti, to so bili hudi trenutki. A v takšnih trenutkih ti Bog da posebno moč, sicer ne bi zdržale. Rane so bile globoke, a počasi se je Ruanda dvignila in si opomogla z vso mednarodno pomočjo. Nam, slovenskim misijonarjem, je Slovenija ogromno pomagala v duhovnem, moralnem in materialnem smislu. Preko Misijonskega središča, Slovenske karitas, Ministrstva za zunanje zadeve in posameznikov je prihajala in še prihaja tako potrebna pomoč. S temi darovi in projekti smo naredile zelo veliko. Za pomoč sem zelo hvaležna. In lahko zagotovim, z vsem srcem in prepričanjem, da vse, kar pride preko teh organizacij in ustanov, resnično pride do ljudi, ki jim je pomoč namenjena.

Ali otrokom omogočate samo zdravstveno pomoč ali jih tudi poučujete?

Sestre imamo različne dejavnosti. V Kigaliju sestre vodijo vrtec in šolo, šola je bila zgrajena s slovenskimi sredstvi. Delamo na vzgojnem, pedagoškem in zdravstvenem področju. V Ruandi in Burundiju je bilo obnovljenih in zgrajenih več šol in vrtcev, porodnišnic, zdravstvenih centrov. A potreb je še ogromno. Borimo se tudi proti podhranjenosti. Burundi je dosti bolj zaostal kot Ruanda.

Zdaj ste se preselili v Burundi. Kako to?

Prosili so me, da bi vodila center za otroke s posebnimi potrebami. Imenuje se Akamuri, Lučka. Ko sem prišla sem, je bila to ljubezen na prvi pogled. Pri delu sem bila povsod srečna, izpolnjena, a tu sem začutila, da so otroci res z roba, ne država ne družine ne skrbijo zanje. Začutila sem, da moram tu dati vse od sebe. Imamo 158 otrok, vsi so psihično, nekateri pa tudi fizično prizadeti. To je dnevni center, otroke vsak dan pripeljeta in odpeljeta dva avtobusa. Otroci prihajajo z veseljem.

Ali domačini te otroke gledajo, doživljajo kaj drugače?

Otroci s posebnimi potrebami so bili res postavljeni na rob, na ulicah, umazani, prepuščeni sami sebi, ker se družine niso brigale zanje. Leta 1991 jih je indijska sestra začela zbirati, jim pomagati za preživetje. Postopoma so se začele razvijati različne dejavnosti in programi zanje. Danes je v našem centru infrastruktura še vedno zelo slaba. Obnovljene so bile le štiri učilnice, kuhinja in obednica, vse drugo pa je iz blatne opeke. V začetku so otroci bivali v centru. Pozneje smo ugotovili, da je bolje zanje, če se vračajo iz dnevnih centrov k svojim staršem. Imamo oddelek za fizioterapijo, za delovno terapijo ter za učne programe. Možnosti za delo niso dobre. Zastavili smo gradnjo oddelka za fizioterapijo. To je velik finančni zalogaj. Obrnila sem se po pomoč na Slovensko karitas in na Misijonsko središče. Zaupam, da bomo s skupnimi močmi to zmogli.

Ruandščino ste se naučili, je burundščina podobna?

Sta si podobni, kot slovenščina in hrvaščina, a v glavnem govorimo francosko. Otroci pa razumejo jezik nežnosti, božanja, objemanja, poljubov. (smeh)

Rekli ste, da je v Burundiju ogromno podhranjenih otrok. Kako lahko pomagate?

Te dejavnosti v našem centru nimamo, to počnejo drugi centri. Otroke hospitalizirajo, pripravljajo jim posebno hrano in pomagajo jim tudi pozneje, ko so že doma.

Bogastvo je razdeljeno nepravično. Na eni strani sveta mečemo proč tone in tone hrane, imamo denar za orožje, raziskave vesolja ... na drugi so lačni ljudje, bolni otroci. Kaj storiti?

Če bi se več dajalo za hrano kot za orožje in vojne, bi bilo hrane za vse dovolj. A tega problema ne morejo rešiti niti veliki voditelji, jaz sem samo hvaležna, če lahko rešim enega otroka. Pred seboj imam otroke, ki so bili na robu življenja zaradi podhranjenosti, in ko se tak otrok prvič zasmeje in je rešen, te res napolni s hvaležnostjo. In ko zdaj delam z otroki s posebnimi potrebami, doživljam drugačno notranje zadovoljstvo. Ti otroci so pristni in čutijo tudi nas, kdaj smo pristni. Ne moremo igrati ljubezni, ta se lahko samo doživi. Poleg tega, da imamo v centru posebne prilagojene programe, delamo tudi na inkluzivnosti, da bi te otroke sprejeli v »normalne« šole.

Stari ste 65 let, ali gredo sestre usmiljenke kdaj v pokoj?

Nikoli. (smeh) Ko bo čas, bom preložila odgovornosti vodenja centra na drugo sestro, sama pa bom poprijela za katerokoli drugo delo. Bom pač pomagala, čistila, dokler bom zmogla.

Boste ostali v Afriki?

Tako razmišljam. Dokler sem potrebna. Če pa bom v nadlogo, če bo prišla bolezen, se bom verjetno vrnila, ali pa tudi ne. Saj je lepo, če ostaneš tam, kjer si bil vse življenje.

Kje se počutite doma?

Imam dve domovini, tukaj se počutim doma in tam.

Ste se prav odločili – za misijonarski poklic?

Ne bi se mogla boljše. To je bil pravi klic in pravi odgovor. (smeh)

Zarja Jana
...

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.