S seboj na najin pogovor je Nataša prinesla barve, tako žareče, da sprva nisem opazila njenega spremljevalca, simpatičnega jorkširca Maxija (z iksom, prosim lepo!), ki jo spremlja povsod. Mislim, da je bil zanj to srečen dan, saj se je lahko med intervjujem dodobra naletal in zaigral s Čili, jazbečarko, ki večkrat spremlja našo fotografinjo Matejo na njenih službenih poteh. No, na koncu pogovora je bil Maxi že skorajda malo zaljubljen; kot da se je vsa ljubezen, o kateri sva govorili z Natašo, dotaknila tudi njega.

Dihati, hotela sem dihati!

Nataša je začela svojo pripoved za Zarjo-Jano s tem, da verjame v reinkarnacijo: »Verjamem, da sem se morala v zdajšnjem življenju srečati z nekaterimi ljudmi, da rešim neke odnose ali pa se moram naučiti lekcije. To povem zato, da boste razumeli, da do nikogar v svojem življenju ne gojim zamer, hvaležna sem za vsa srečanja, čeprav so bili kakšni odnosi tudi boleči. Starša sta bila moja velika učitelja …« Dojenčica Nataša je bil že v prvih šestih mesecih življenja dvakrat izpostavljena smrtni nevarnosti. Prvič, ko je bila stara tri mesece: »Ženske so v časih, ko sem bila rojena, imele samo tri mesece porodniškega dopusta in tudi moja mama se je kmalu vrnila na delo. Z očetom sta se 'šihtala', da sem imela varstvo. Odtlej, ko je mama odšla, pa do takrat, ko je prišel domov oče, je po navadi minilo okoli 15 minut in tisti čas sem bila sama. Tisti dan je mama, preden je odšla v službo, naložila  gašperček, da bi mi bilo toplo. Ko je oče prišel domov, me je našel v sobi, polni dima, jaz pa sem nemočna ležala v posteljici! Komaj so me rešili. Drugič pa je bilo pri šestih mesecih in spet me je rešil oče, ko sem se skoraj zadušila z bombončkom, ki mi je ušel v sapnik. Tudi tokrat sem doživela dihalno stisko, v obraz sem bila že vsa modra. A očitno sem hotela živeti,« je prepričana, »saj se je dobro končalo.« No, oče ji je še enkrat rešil življenje, a o tem malo kasneje.

Mladost, oblečena v preobčutljivost.

Med odraščanjem se je Nataša vedno občutila drugačno, bila je osamljena, počutila se je nerazumljeno. »Imela sem občutek, da me sploh ne upoštevajo. Vsi ti občutki so bili še potencirani, ko sem pri štirih letih dobila sestro. Rdeča nit mojega odraščanja je bil moj neizmerni trud, da bi bila pridna punčka. Vse sem delala za to, da bi ugajala, da bi me le imeli radi. Ta notranja potreba je bila tako močna, še danes si lahko prikličem v spomin sebe kot štiriletnico, ki je plezala v očetovo naročje in ga spraševala, ata, me imaš kaj rad. Seveda so me starši imeli radi, le jaz tega takrat nisem znala občutiti. Očitno je bila v meni velika 'luknja', ki sem se jo trudila zapolniti z besedami ljubezni.« Zaradi svoje »težavnosti« je Nataša velikokrat slišala stavke, kot na primer, le kdo te bo hotel, ker si taka preobčutljiva jokica … Seveda vse to pusti posledice na nežni otroški dušici in jih po navadi nosimo še dolgo v odrasli dobi. Nekateri tudi vse življenje, če ne začnejo čistiti svoje notranjosti.

Mož, otroci, redna služba.

Po končanem študiju socialnega dela se je Nataša vpisala še na visoko policijsko-varnostno šolo in jo tudi uspešno zaključila. Nikoli pa ni delala kot policistka, ki bi pomagala žrtvam, čeprav je bila to njena velika želja. Vmes se ji je dogajalo življenje. Poroka, rodila je danes že odrasla Anžeta in Uršo, imela je redno in varno službo v računovodstvu. Ampak to ni bilo to! »Spet nisem mogla dihati!« pripoveduje. Tokrat ne od dima ali zataknjenega bombona v sapniku. Njena vloga pridne, vsem všečne ženske, ki se ji je tako dobro priučila v otroštvu, je začela odpadati. Na veliko zgražanje sorodnikov in okolice je Nataša pustila varno službo. Ki je bila varna samo na prvi pogled, dnevna rutina in nekakšna praznina, povezana s tem, sta Natašo namreč ubijali. Izučila se je za maserko in odprla masažni salon, njen zakon je šel narazen, otroka pa sta se na pragu odraslosti že ozirala po samostojnem življenju. In preživela je, pravzaprav je na novo zaživela.

A gremo? Gremo!

Ko ni bila več obremenjena z vlogo »biti pridna in všečna«, je lahko v sebi zaslišala glas, ki jo je, ne da bi vedela, zakaj, vabil in klical prek morja kot nekakšno lepo Vido, v črno Gano. »Nisem niti prav vedela, kje Gana leži, vedela sem samo to, da je v Afriki, da leži ob Atlantskem oceanu in da tam živijo najbolj temnopolti ljudje na svetu. Ko smo se s prijatelji odločili, da gremo tja, sem morala pogledati na zemljevid, da sem si sploh predstavljala, kam gremo,« se je na vsa usta smejala Nataša, ko mi je pripovedovala o začetku svoje afriške izkušnje. Že čisto prvi večer se je v Gani počutila domače. »Sploh ne znam ubesediti tega občutka, samo vedela sem, da bi tukaj lahko živela … bila sem 'doma'«.

Magične velike bele oči.

Drugi ali tretji dan bivanja v Gani so večerjali v resortu. Tudi plesalo se je. »Kar naenkrat so se pred menoj pojavile velike bele oči in me spraševale, ali grem plesat. Moje znanje angleščine je bilo takrat še precej uborno in to je bil vzrok, da sem nekako zamomljala tisti angleški ne. Že takoj naslednji dan so me te velike bele oči spet poiskale. Sprva jih nisem niti spoznala, pripadale so namreč našemu turističnemu vodiču. Šele ko me je vprašal, zakaj ne plešem, sem dojela, da so to oči, ki so me prosile za ples. Predstavil se mi je kot Cosmos Ett Arthur, jaz pa sem si mislila, ah, daj no, če si ti Cozmos, sem pa jaz sveta Marija! No, izkazalo se je, da mu je v resnici tako ime, in postal je moj mož,« pripoveduje Nataša, v očeh pa je zaznati sled punčke, tokrat ne tiste »ta pridne«.

Moj šaman.

Na začetku zakona sta živela v Akri, glavnem mestu. »Velikokrat sva obiskovala tudi njegovo plemensko skupnost Nzima, do katere je bil dostop samo po rečnih kanalih. Tam sva velikokrat ostala nekaj tednov. Moj mož Cosmos je sin umrlega plemenskega poglavarja, ki je bil mogočen šaman. Tudi Cosmos je šaman,« je pripovedovala. Na vprašanje, ali se šamanstvo podeduje, je razložila, da ne. »V Gani se moraš dokazati, osvojiti stara znanja in modrosti, iti skozi iniciacije. Moj mož je bil pri tem zelo uspešen, saj je poln starih znanj in veščin.« Ko sem jo prosila, naj mi katere opiše, mi je odgovorila samo z eno besedo – lebdenje. Kar malo presesti sem se morala po stolu, saj skorajda nisem mogla verjeti, kaj mi pripoveduje. Pa ne, da ste ga videli, kako lebdi, meni nič, tebi nič, v zraku? »Ja, na lastne oči sem ga videla,« mi je odgovorila čisto brez vsake dramatičnosti, kot da je to najnormalnejša stvar na svetu. Nadaljevala je s tem, da ga je velikokrat videla in slišala, kako se pogovarja z rastlinami, ko pa so jo domačini že vzeli za svojo, je lahko bila prisotna tudi pri nekaterih svetih obredih, ki so jih opravljali. Njen mož je kot šaman z uroki pomagal ribičem do dobrega ulova, pomagal je pri ozdravitvah in odpravljanju urokov črne magije. V »civilu« pa je Natašin mož čisto običajen človek, ki dela v turizmu kot vodič ali menedžer v različnih hotelih. Kasneje sta zakonca kupila zemljo in na njej postavila hiško zase in za prijatelje, ki pridejo na obisk. Morda bo tukaj kdaj kako drugače, življenje še ni reklo zadnje.

Oče, tretjič rešitelj.

Leta 2017 je Natašin oče praznoval sedemdesetletnico. Nataša najprej ni mislila priti na praznovanje, pa se je, k sreči, premislila. Zakaj k sreči? Zato, ker je med obiskom v Sloveniji zbolela za hudo obliko malarije in so ji zdravniki komaj rešili življenje. Če bi jo prebolevala v Gani, je zagotovo ne bi preživela. Še danes skoraj ne more verjeti, da jo je odnesla brez posledic, saj bi bila lahko slepa ali pa do konca življenja na dializi. »Nekdo tam zgoraj ima drugačne načrte z menoj,« je prepričana.

Po tej hudi bolezni se ni več vrnila v Gano. »Za naju z možem je bila ta ločitev, da je on v Gani, jaz pa v Sloveniji, zelo kruta. Posledica tega je bil nekakšen molk med nama … To je bil čas, ko sva v sebi čutila jezo, žalost, zamero,« je iskreno pripovedovala. Takrat je sklenila, da bo napisala knjigo. »Izkazala se je za zelo terapevtsko,« se je smejala, »pisanje, nastajanje knjige pa naju je z možem popolnoma zbudilo, z vso silo so se vrnili lepi občutki. Ne vem, kam vse to pelje, vem samo, da mi je lepo. Da nama je lepo …« Nataša ni neučakana, čaka in zaupa, da jo bo življenje pripeljalo prav tja, kjer mora biti. Vmes pa uspešno masira v svojem novem salonu v Slovenj Gradcu in izdeluje afriški energijski nakit, ki ga bogati z duhovnim znanjem, ki si ga je pridobila, medtem ko je živela v Gani in se družila s spiritualnimi ženskami iz plemena Nzima. »Nakit, kakršnega izdelujem, v domovini mojega moža zavežejo dojenčicam okoli bokov že ob rojstvu in ga ne snamejo. Tako 'oblečene' so zaščitene pred slabimi energijami.« Kakšna stvar se meni, ki sem iz drugačne kulture, zdi na meji verjetnega. Predvsem zato, ker stvari ne poznam in imam popolnoma drugačna prepričanja … vem pa, da je življenje veliko večje in modrejše od nas, da o skrivnostih, ki jih ne poznamo, sploh ne govorim. Nataša je primer tega, kaj se zgodi, če zaupaš življenju, se mu ne upiraš in greš po pameti s tokom. Iz nekoč preobčutljive deklice je postala čudovita čuteča ženska, ki nič več ne terja odgovora, ali me imaš kaj rad. Ona to čuti.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_44
Zarja Jana
...