Slavenka Drakulić je slavna hrvaška novinarka, pisateljica in esejistka, katere dela o feminizmu, pa tudi komunizmu (Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali) in postkomunizmu so prevedena v mnogo jezikov. Piše tudi za mnoge tuje časopise. Središče njenih romanov sta ženski glas in telo. Zaradi članka o vojnih posilstvih so jo razglasili za čarovnico in zaradi groženj in napadov je morala za nekaj časa zapustiti Hrvaško. Danes živi med Zagrebom in Stockholmom, od koder je njen mož. Njena zadnja knjiga Nevidna ženska in druge zgodbe govori o staranju in neizogibnih čustvih, ki ga spremljajo.
Zakaj ste naslovili knjigo po prvi zgodbi iz knjige Nevidna ženska?
Tudi zato, ker je to skupni imenovalec vseh zgodb. Ko si mlad, nisi pozoren na to, kasneje pa sem izraz »nevidna ženska« slišala v intervjujih s starejšimi ženskami, ki so povedale, da so se začele počutiti nevidne. Razmišljala sem o tem in si rekla: Vidiš, to je ta občutek, ko ljudje gledajo kar skozte. V knjigi je scena, ko žensko skoraj povozijo na križišču, ker je ne vidijo. Ne vem, koliko je ta občutek resničen, koliko pa je metafora stanja, v katerem starejši postajajo čedalje manj zanimivi. Zato je naslov metaforičen, a tudi dober opis generalnega občutka.
Zakaj še posebej ženske z leti postanemo »nevidne«?
To je zelo očitno: ker še vedno živimo v patriarhalni družbi. V njej je največja vrednota ženski videz. Zato je, če je tudi za žensko videz zelo pomemben, trenutek, ko ni več zanimiva in začenja postajati čedalje manj vidna, zelo travmatična izkušnja. Ženske smo lahko emancipirane, lahko nas cenijo tudi zaradi drugih sposobnosti, zdaj smo že v fazi, ko je večina žensk zaposlenih, imajo kvalitete in značilnosti, ki jih družba ceni. A še vedno igra videz pomembno vlogo. In tudi najbolj emancipiranim ženskam ni vseeno, ali so nevidne. Še vedno se trudijo biti na videz takšne, da ne bi bile. To je pač značilnost družbe, v kateri živimo. Ne čisto tako kot pred sto ali dvesto leti, a še vedno. V nekaterih elementih je naša družba celo čedalje bolj patriarhalna.
Pravite, da žensko telo hočejo zase država, narod in mož, ne pripada samo njej.
Tako je. Ker ima žensko telo sposobnost, ki mu jo je dala narava, da rojeva. Rojevanje je zaželeno. Država potrebuje vojake, narod želi biti vse številnejši, močnejši, mož želi imeti več otrok, kot ste mu jih pripravljeni dati. Pri tem nisem omenila cerkve – institucije, ki spodbuja žensko k rojevanju in je v tem smislu konservativna. Ženske so si izborile pravico do izbire, ali bodo rodile ali ne, ker je to vsemu navkljub njihovo telo. A razne ideologije pritiskajo nanje, v tem času predvsem v novih državah Evrope, na Hrvaškem, Poljskem, ne vem natančno, kako je s tem v Sloveniji. Vse gre v smer – ni sicer še prišlo do tega –, da se ženski odvzame pravico, da sama odloča o svojem življenju oziroma o tem, koliko otrok bo rodila, koliko jih želi imeti. Vsaka cerkev, vsaka ideologija, vsak nacionalizem ji želi vzeti to pravico. Če ženske niso previdne, se jim to lahko zgodi, sploh če se niso navajene boriti za svoje pravice. Feministke dobro vedo, da pravice žensk niso nikoli izbojevane za zmeraj. Da jih je treba čuvati, se zanje boriti, ves čas. Ravno zaradi nacionalističnih, klerikalnih tendenc v družbi. In o tem se premalo govori. A v Sloveniji imate ogromno skupin mladih feministk, ki so zelo aktivne, glasne, spoznala sem jih, tako da se vam ni treba bati. Pri nas na Hrvaškem niso tako aktivne.
Zakaj mislite, da v Sloveniji nismo v nevarnosti?
V Sloveniji je vedno obstajal državljanski forum, skupine, ki so delovale mimo partije, na primer Mladina, vedno ste bili pred Hrvaško. In kar se tiče žensk, ste še danes na boljšem. V Evropi na primer ženske zaslužijo 17 odstotkov manj kot moški za isto delo, v Avstriji 27, v Sloveniji pa samo 5 ali 7 odstotkov, najmanj v Evropi. Ta položaj ste si ženske v Sloveniji izborile.
Kako pa naj se ženske borijo za svoje pravice?
Na vse načine, ki so jim na voljo! Treba je dvigniti glas. Včasih je bilo zelo pomembno priti do medijev: televizije, radia in časopisov. Danes so ti izgubili vlogo zaradi družabnih omrežij, ki prevzemajo vlogo družbenih sprememb. Toda ta omrežja imajo pomanjkljivost, ne sežejo prav daleč, vsaj ne tako kot včasih prejšnji mediji; so bolj interesne skupine. Naklade tiskanih medijev so na Hrvaškem vse manjše, na televiziji, tudi nacionalni, pa je samo še infoteinment (informacije na lahkoten način, op. a.), ki poneumlja ljudi. Ta televizija prodaja strankarsko ideologijo vladajoče stranke in manipulira z ljudmi.
Kaj nam torej še preostane?
Ne vem, iti na ulico! Manifestacije. A glas ženske se mora slišati.
Kaj pravite o Me too, globalnem gibanju proti nasilju nad ženskami?
Opazujem ga s previdnostjo, nekaj elementov izražanja problemov spolnega nadlegovanja je dobrih, a treba je jasno ločiti med nasilnim in nenasilnim nadlegovanjem. Vse te hollywoodske zgodbe so govorile o nasilju, tudi tiste o objemih, dotikih. In vse so šle v javnost brez prava, policije, prijav, sodišč ... Imenovali so ljudi z imeni in priimki, in ti so izgubili delo. Kje so dokazi? Neke meje morajo obstajati. Beseda proti besedi ni dovolj.
Kaj menite o migrantski krizi?
Mislim, da se mora Evropska unija enkrat za vselej dogovoriti, a se očitno ne more. To je fenomen, na osnovi katerega se hrani strah, na strahu pa se dvigajo desničarske stranke. In dobivajo glasove. Na Švedskem so prejšnjo nedeljo dobili ogromno glasov, pred osmimi leti so prišli v parlament s 5,6 odstotka, zdaj pa so jih dobili 17,6. In to samo z protimigracijsko politiko. Videti je, kot da se na migrantih lomi prihodnost Evrope. O tem se mora Evropa enotno odločiti, ne pa da vsaka država dela po svoje. Zdaj smo v neke vrste kaosu. Italijani jih vračajo, Madžari jih nočejo, vi postavljate žične ograje, mi jih ne spustimo v državo iz Bosne ...
Vaš mož je Šved. Z njim se malo selite tja, pa spet nazaj na Hrvaško. Lahko sploh primerjate ti dve državi med seboj?
Težko, skoraj nemogoče, ni ju mogoče pošteno primerjati. Švedska 200 let ni imela vojne. Je bogata, izolirana država s protestantsko kulturo: bodi tiho in opravljaj svoje delo. In spoštuj druge. Ženske so tam najbolj emancipirane na svetu, enakovredne, največ žensk dela v skandinavskih državah. Sočasno pa imajo veliko otrok in davčne olajšave zanje. Švedski moški so zelo emancipirani, skrbijo za otroke. K tej kulturi lahko samo stremimo, primerjati se pa ne moremo.
Moški pravijo, da smo se ženske preveč emancipirale, da smo jih kastrirale, zdaj pa hočemo, da so pravi moški.
To so stare, predpotopne teze. To so zastarele floskule o ženskah. Če se moški bojijo žensk, ki so se emancipirale, toliko slabše zanje. Naj se prilagodijo!
Kakšne odnose ste imeli vi s svojimi moškimi?
Me sprašujete za moje može? Dobri fantje so bili. Eden je bil sociolog, drugi umetnik. A če mi ni odgovarjalo, da vse življenje preživim z enim moškim, imam pravico do izbire. Nerada govorim o svojih izkušnjah, čeprav so bile dobre. Moji moški me niso tlačili, to bi bilo zelo težko. Bili so emancipirani, skupaj smo delali, ne morem se pritoževati nad njimi.
Kakšen pa je vaš sedanji, tretji zakon?
Super je, dober, drugačen v kulturnem smislu. Ker pa je bil moj mož vse življenje dopisnik za vzhodno Evropo, zelo dobro pozna običaje, mentaliteto ljudi, govori jezik ..., tako da pozna kulturo, iz katere prihajam. Sicer pa so zakonske zveze drugačne, ko si mlad, študent ali imaš majhnega otroka. Ko se omožiš v zreli dobi, veš, kaj hočeš. Oba delava isto, zato je zdaj manj stresno kot takrat, ko sem bila mlada.
Živita skupaj?
Živiva skupaj in ne, zdaj ga ni tukaj v Zagrebu, kasneje bom šla k njemu. Oba sva svobodnejša, delo naju vodi na različne konce sveta. To ni tako kot v mladih letih, ko ne moreš preživeti enega dneva narazen. To ni več tak odnos.
Ni več drame.
Ne, ni več drame. Če je ..., ni dobro. Delaš svoje delo, pišeš, bereš knjige, se pogovarjaš, pomembno pa je, da imaš družbo. V starosti ni dobro biti sam. Ljudje zelo trpijo, če na starost ostanejo sami. Eden največjih stresov je, če ti umre zakonski partner. Poznamo primere, ko je kmalu za možem umrla še žena in obratno. Ko imaš določena leta, si želiš malo miru, da te vsi pustijo pri miru. Zdi pa se mi, da moški težje prenašajo starost kot ženske. Ženske imajo ves čas neke obveznosti: pospravljajo po hiši, pomagajo družini, otrokom, vnukom, moški pa se brez dela, ki je srž njihove identitete, počutijo izgubljene, brez smisla. Doživljajo velike krize, ko gredo v pokoj.
Ste zadovoljni s svojim delom, ste ustvarili, kar ste želeli?
Vedno lahko narediš več. A jaz ne razmišljam na tak način. Zelo živim v trenutku. Ves čas pišem, potujem, zelo sem zaposlena, tako da še nisem povzela življenja. Delam, kolikor morem, delam ves čas. A seveda vsak človek lahko dela več in bolje. To je protestantska etika, ki sem jo prevzela od svojega »severnjaka«. (smeh)
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
