Kaj intuicija je in kaj ni? Ali jo lahko vsak od nas razvije? Kako? Zakaj je intuicija tako pozabljena in zanemarjena veščina? Kako naj vemo, ali je naša intuicija prava? Kezele je že pred 15 leti napisal knjigo z naslovom Intuicija in je zdaj v dopolnjeni izdaji izšla pri založbi Chiara, ki je predavanje tudi organizirala. Čedalje bolj pogosto se je treba odločiti za kakšno stvar, pa nam razum pri tem ne more pomagati. Tedaj je čas, da začnemo zaupati v intuicijo.
Vsi poznamo občutek, da je nekaj dobro ali pa ni, toda ali temu občutku tudi zares verjamemo? Ali lahko vsakdo razvije intuicijo? Kezele je prepričan, da ja. Ne vsakdo za vsako stvar, ampak vsakdo za kakšno stvar. Nekdo, ki ima razvito intuicijo, da vedno najde prost parkirni prostor med gnečo avtomobilov, morebiti nima sposobnosti, da prepoznava zdravilne rastline. Na pravcatem tečaju iz intuicije smo se tistega dne v natrpani dvoranici radovednih Slovencev in Hrvatov naučili nekaj hitrih veščin, kako zaupati intuiciji. Kezele pravi, da je intuicija precej čudna, ampak najvažnejša veščina, ki jo človek lahko razvije. Pa tudi zanemarjena, saj zaradi močnega vpliva racionalnih misli in eksaktne znanosti ne pride do izraza.
Kaj je in kaj ni intuicija?
Intuicija ali šesti čut je občutek, da preprosto nekaj vemo, čeprav tega ne moremo dokazati. »Ni intelekt ta, ki nas premika naprej, ampak intuicija,« je rekel eden velikih mož. Intuicija se pogosto zamenjuje s tem, kar imenujemo govorica telesa. Prepoznavanje govorice telesa, ko iz človeških kretenj razpoznamo, kdo na primer laže in kdo ne, ni intuicija. Tudi višja stanja zavesti, ko ima nekdo na primer sposobnost, da vidi avro okoli človeških teles ali pa se sporazumeva z umrlimi. Tudi to ni intuicija. Intuicija je, kot pravi in piše Kezele, obča sposobnost, modrost pravega izbora. »O neki stvari nimamo informacij, ampak imamo nekakšen notranji občutek.« Ali kot piše Laura Day: »Intuicija pomeni nekaj vedeti, hkrati pa ne vedeti, zakaj to veste.«
Na predavanju nam je Kezele postavil vprašanje, kaj pogosto svetujemo prijateljem, ki nas prosijo za nasvet, ko se o nečem ne morejo odločiti. Rečemo jim: Pojdi in razmisli. Razmisli o tem, ali boš prekinila 20-letno partnersko zvezo ali ne. Um ne bo našel odgovora. »Vprašanje intelekta je tu delikatno. Na razum se v takih primerih ne moremo nasloniti. Naši možgani so prepočasni. Naučiti se moramo povezati se s kozmosom, najti dostop do drugačnega vira informacij.« Kezele je prepričan, da nam je ta sposobnost, če jo izurimo, vsem dana. In jemati jo je treba resno. »Če ji ne dajete svoje pozornosti, ne morete pričakovati, da bo preživela.«
Kaj nam onemogoča stik z intuicijo?
Omejujejo nas programi. Programirani smo, da preživimo. Delujemo po naučenih obrazcih. »Najbolj žalostno je, da se človek preneha učiti po končani univerzi. Učenje naj bo, mora biti vseživljenjski proces.« In ena najpomembnejših stvari v življenju, sploh zdaj, ko smo prežeti s toliko informacijami, je, da se jih naučimo izklopiti, meditirati, pravi Kezele.
O tem je napisal tudi knjigo Hej, človek, spravi se meditirat! Prevedena je v slovenščino. Organizira tudi delavnice te preproste, a tako temeljne veščine, ki je ena bistvenih, da se nam sploh lahko razvije intuicija. Umiriti je treba duha. Da bomo lahko razvijali intuicijo, pa potrebujemo znotraj svojega življenja precej reda: dovolj spanca (če se da, v posteljo do desetih), uživanje doma pridelane hrane (čim več), meditacija (kot smo že rekli), veliko gibanja (vsakodnevna hoja zadostuje). Razvoj intuicije torej zahteva urejenost, umirjenost in življenjsko stabilnost. Da jo bomo sploh lahko slišali, piše Kezele, »moramo iz življenja odstraniti tisti hrup, ki nas ogluši. Moramo biti dovolj tihi, umirjeni in organizirani, da bi zaslutili fino gibanje v globini svoje zavesti.« Naj omenimo primer iz knjige o ženski, ki se je počutila kot »antena brez ozemljitve med nevihto«. Skoznjo so prihajale številne informacije brez posebne vaje, bila je izrazito intuitivna, a bila je brez notranjega kompasa. Najtežje ji je bilo priznati, da jo prav to intenzivno notranje dogajanje uničuje, je plod njene nenehne utrujenosti, izčrpanosti, ker v življenju nima reda. »Potrebovala je red v srcu kaosa.«
Kako vemo, da je intuicija prava?
Kolikokrat slišimo umetnike reči, da so samo inštrument, preko katerega nekdo nekaj sporoča. Pesniki, pisatelji, plesalci, kiparji ... Ideje kar prehajajo skoznje. Umetniki so intuitivna bitja, to je zato, piše Kezele, ker ima ustvarjanje skupni izvor z intuicijo. Ampak ni nujno, da smo umetniki, da nas obišče intuicija. Da je tu, bomo vedeli tedaj, ko na primer ista informacija pride iz okolja in iz nas sočasno. »Sprejemanje sinhronije, možnega smisla v naključnem dogodku, pomeni, da je zavest odprta in pripravljena za doživetje čiste oblike.«
To se malo zapleteno sliši, ampak saj se vam je gotovo že zgodilo, ko ste v pesmi na radiu zaslišali potrditev za svoje trenutno razmišljanje, ali ko ste prižgali televizijo in zagledali prizor, ki razlaga neko vašo trenutno situacijo ali pa ste v naravi zagledali odgovor čisto nepričakovano, ko ste zrli v drevo. V vas se je pojavil nekakšen občutek, da dogodek, ki ste mu priča, v sebi skriva nekaj več, kot se vidi na površini, za vas je ta pripetljaj še posebno pomemben, prejeli ste sporočilo. In zdaj, piše in pripoveduje Kezele, je treba to sporočilo razložiti in vpeljati v življenje, ker tako se razvija intuicija.
»Ko boste vadili intuicijo, se vam bo vse bolj spontano začela pojavljati v vsakdanjih situacijah.« In ko bo intuicija (z veliko vaje) zaživela v nas, piše Kezele,»... bo naše življenje postalo kot ekstaza ... ko v svojem srcu nosite vir, iz katerega teče vedenje enakomerno in stalno; ko veste, da bo vedno tako teklo in da vir ne bo nikoli presahnil; ko veste, da lahko iz njega vedno pijete in pogasite svojo žejo, takrat vam ne preostane drugega, kot da to tudi storite, medtem ko samo z nasmeškom izražate notranjo blaženost, ki jo občutite v vsakem trenutku.«
Vaja iz intuicije
Zamislite si dilemo, pred katero ste. Ne morete se odločiti. Zamenjati stanovanje ali ne? Kje naj najdem prost parkirni prostor? Je ta človek primeren za mojega življenjskega sopotnika še naprej ali ne? Sem v pravi službi? Mi smo po vprašanju, ki smo si ga zastavili (tudi z gledanjem v posebne labirinte in posamezne barve), prebudili vseh šest kozmičnih terminalov (KT), kot je Kezele poimenoval posamezne dele telesa. V vsakem »terminalu« smo poskušali ozavestiti točko stabilnosti, ugodja in neugodja. (Kje so kozmični terminali, si lahko natančno preberete v knjigi Intuicija, je pa precej podobno čakram.) Potem ko smo ozavestili, kje imamo KT, smo si z levo roko masirali čelo v nasprotni smeri urnega kazalca, z desno pa prsi v okolici srca v smeri urnega kazalca. Poskusite. Ta vaja je preprosta. Naj traja kakih 20 sekund masiranja, ko boste globoko vdihnili. Prva misel, ki se vam bo pojavila v tistem praznem prostoru med vdihom in ponovnim vdihom, je prava, je dejal Kezele, ki med drugim verjame, da je srce najboljši svetovalec: »Če nekaj ni tako, kot mora biti, nam bo srce najprej povedalo.« Sicer pa pravi Kezele, da je na intuicijo dobro gledati kot na igro.
Igrajmo se intuicijo
»Igrajte se intuicijo ... Intuicija je lahka, nenaporna in igriva veščina, da je še najbolj podobna otroški igri.« Kezele predlaga, da se pretvarjajte, kot da že vse veste, da ste popolnoma jasnovidni, vsevedni, ko trenirate in vadite intuicijo. Izberite si en dan v tednu, lahko je to danes, ko vse veste. Izmišljajte si odgovore na vsa vprašanja, ki se pojavijo pred vami. »Igranje z intuicijo je lahko zelo zabavno, vendar ne podcenjujte te vaje. Po nekaj tednih boste verjetno opazili, da so vaša predvidevanja vse bolj pravilna. To se običajno dogaja, potem ko ste se dovolj sprostili, in svoja predvidevanja opravite mimogrede. Šele ko se navadite na igrivost in enostavno zaznate, kar vam je spontano prišlo na um, šele takrat se lahko začne resno delo z intuicijo. In ne pozabite se vedno znova zahvaliti.«
Kezele, ki smo ga tistega dne poslušali in vadili z njim nekaj malega o veščinah, o katerih piše v svoji knjigi in jih uči na svojih seminarjih že desetletje in več, je zase rekel, da ni preveč intuitiven človek, da pa ga pri pisanju knjig vodi intuicija. Napisal jih je že 40. Bralcev in sledilcev mu ne zmanjka že leta. Svojih spoznanj ne vsiljuje, videti je dostopen in nenapihnjen človek, popolnoma odprt in z močnim spoznanjem, da nas prave rešitve čakajo zunaj naučenih okvirov in da se lahko vsi vrnemo k čarobni sposobnosti neposrednega spoznanja sveta, ki ni rezerviran samo za izbrane.
In potem smo zamižali ter preverili svojo intuicijo v dvorani. Kezele je imel pred seboj škatlo, v njej pa se je nekaj skrivalo. Osebe z dobro intuicijo naj bi vedele. V škatli se je skrival slon.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
