Tista prva prava ljubezen ni samo zaljubljenost z metuljčki v trebuhu, ampak prinaša tudi kopico negativnih čustev, ki zamajejo doslej brezskrben svet najstnika. Da bi se spoprijel z vsem, kar mu prinaša ta izkušnja, najstnik potrebuje pogum, predvsem pa razumevanje in podporo staršev.
Doživljanje prve ljubezni
Bolj ko se najstnika navežeta, večji je navadno njun strah, da bi drug drugega izgubila.
Vaš najstnik ima lahko zelo burno »ljubezensko« življenje v smislu spogledovanja in zmenkov, ki se kar vrstijo. Ko pride tista »prava« ljubezen, zaradi katere začuti metuljčke v trebuhu, pa se njegov pogled na ljubezen popolnoma spremeni. Ko se najstnik zaljubi, razmišlja le o svoji simpatiji. Zaradi intenzivnosti teh čustev sta oba zelo občutljiva in hitro se lahko zgodi, da drug drugega, namerno ali nenamerno, prizadeneta.
Starši in najstnikova zaljubljenost
Nekateri starši se svoje prve ljubezni spomnijo le bežno, pa tudi če je spomin nanjo še svež, se ob misli nanjo le nasmehnejo. Pozabljajo, kako so takrat čutili sami in kako so se spopadali s pozitivnimi in negativnimi čustvi in občutji. Prav zato svojega otroka včasih ne razumejo.
Konec ljubezni
Zavedati se je treba, da je otrok samo človek s čustvi in je v teh letih zelo občutljiv.
Prve ljubezni običajno trajajo le kratek čas, na primer nekaj mesecev, vendar zato niso nič manj intenzivne od tistih, ki jih poznamo in doživljamo odrasli. Pravzaprav je prav doživljanje negativnih čustev, ki se pojavijo ob razpadu zveze, za mladostnika še posebej travmatično, saj se s tem srečuje prvič v življenju. Njegov svet je porušen in v tistih težkih trenutkih si težko predstavlja, da bo še kdaj živel normalno življenje in da bo sploh še lahko koga ljubil. Ta čustva in občutki so zelo podobni tistim pri žalovanju, še posebej če je bil on tisti, ki ga je simpatija zapustila.
Dekleta se z izgubo fanta spoprimejo nekoliko bolj odprto kot fantje, saj jim družba »dovoljuje«, da izrazijo svojo žalost z jokom. Mnoge se zaupajo svojim prijateljicam, pri katerih tudi najdejo potrebno tolažbo. Depresivni občutki so normalni do neke mere, torej dokler dekle ne preboli nesrečne ljubezni. Fantje se v primerjavi z dekleti z razhodom spopadajo nekoliko drugače. Ker so (vsaj večinoma) naučeni, da morajo žalost premagovati brez solza, so nekateri prisiljeni svoja čustva potlačiti. Žalost se tako preobrazi v jezo in agresijo. Če se z njima ne zna spopasti, pa utegne agresijo, v želji po maščevanju, prenesti celo na svoje nekdanje dekle.
