Bruna Hajdinjak se pogosto počuti kot informacijski center mesta. Kako tudi ne, vsakdo ve, kje jo lahko najde, in to skoraj enajst ur na dan.
Prijazno bo odgovorila vsakomur.Vprašanj namreč ne zmanjka: kdaj izide kakšna revija, v katerem časopisu imajo zgodbo, ki sem jo slučajno ujel po radiu ali televiziji, kakšna revija pa je to, ali mi znate napolniti telefon, kje pridem do … Včasih se prelevi v psihiatra ali nastavlja uho kot župnik v spovednici. Le da »pozabi« nastaviti še puščico. Bi bilo pa dobro, če bi ljudje v zameno za bogate informacije kupili časopis pri njej, ne da odgovore iščejo pri njej, potem pa kupijo čtivo tam, kjer se da nakupovalno košaro napolniti še s kruhom, mlekom in mesom. Čisto malo potoži, ne preveč. Ve, da se tako pač vrti naš svet in da morebiti takole čisto počasi trafikanti nekega dne ne bodo več med nami. Povozili jih bodo super- in megamarketi z vsemi tistimi obetajočimi točkami, ki jih pridno zbiramo.
Takole modrujeva na luštni in ravno prav veliki leseni klopci, ki ji jo je bil zraven kioska postavil zet ter jo z verigo priklenil k deblu drevesa. Srkava kavo, poznopopoldansko sonce naju kar malo preveč greje, delovnik se umirja, Ajdovščina se prazni.
Križanke, kuharija in gorski zdravnik
Vrata kioska vsak dan odpre že ob 6.30 in prve stranke so tam že čez slabih deset minut, zato si nikoli ne drzne zamuditi niti minuto. Niti ji to ne pride na misel. »Jaz sem še iz tiste stare šole, ko nismo poznali zamujanja, raje smo bili pol ure prej na delovnem mestu kot minuto prepozni,« pravi Bruna, medtem ko z enim očesom vseskozi motri kiosk.
»Najhuje je, ko je mrzlo, piha in še dežuje – mi rečemo, da je pišota (burja in dež).«
Po poklicu je prodajalka in gostinka, za njo je dvanajst let dela v gostinstvu in 14 let v trgovini, leto dni težaškega dela v skladišču, zdaj že skoraj devet let prodaja tisk. Kaj lahko pove o bralnih navadah Slovencev oziroma sokrajanov? »Mladi imajo vse na internetu, redko kupijo kakšno revijo, upokojenci v resnici imajo denar, a najprej z njim pomagajo svojim potomcem, mladim družinam, potem si šele privoščijo kakšno revijo. Veste, kaj trenutno zanima Slovence? Križanke, kuharija in Gorski zdravnik.«
Med fotografiranjem nam veter močno nagaja, Bruni pa vztrajno mrši lase, vendar se ona samo smeji: »Temu pravimo ajdovska frizura. Brez vetra pri nas ne gre, prav pogrešali bi ga.« Ga pa na tihem preklinja takrat, ko mora zaradi burje pobirati časopise vsenaokoli, tudi pod kakšen avto se je že morala plaziti. Zadovoljstvo z delom je zelo odvisno od vremena, saj je v kiosku poleti vražje vroče, na srečo imajo klimo, pozimi pa brez bunde, kape in rokavic ne gre. »Najhuje je, ko je mrzlo, piha in še dežuje – mi rečemo, da je pišota (burja in dež).«
Veselje in žalost
Pri delu jo res veseli to, da je med ljudmi in da jo nekateri med njimi do solz nasmejijo. »Da s kom rečem kako neumno, je najlepše v življenju. Če se lahko nasmejem, je dan svetlejši. Zadnjič je prišel gospod, ki je hotel kupiti kondom – ampak takega z naramnicami, sicer mu bo dol padel, je dejal,« se prešerno zasmeje Bruna. Vendar kondomov bolj malo proda in ne upava si sklepati, ali se bolj malo ljubimo ali pač to počnemo nezaščiteni. Morda ljudje niti ne vedo, da jih lahko dobijo v trafiki?
Po drugi strani pa jo žalostno prešine, da v osmih letih še ni bila teden dni na dopustu. Pa še nekaj jo – babico štirih, peti vnuk je na poti – malce po tihem grize: »Vnuki tako hitro rastejo, jaz pa ne morem biti toliko z njimi, kot bi babica morala biti. Ker delam.«
"Pa hodili smo se zabavat po službi – delala sem od zjutraj do 16. ali 17., a sem potem s kolegi vseeno šla na zabavo. In to do šestih zjutraj! Domov sem se prišla samo še preobleč in malo hrbet zravnat."
Sicer pa opaža, da imajo ljudje vse manj radosti v življenju: »Spreminjajo se, včasih so kupovali bolj sproščeno, zdaj pa so postali zagrenjeni, politika in aktualno dogajanje se jim gnusita, na živce jim gre, vsega imajo vrh glave. Včasih smo šli po službi na pijačo, danes tega ne vidim več. Ni več pogovorov. Kaj naj si mislim, ko gledam očeta in sina na pijači, pa oče bere časopis, sin pa brska po telefonu? Če greš z nekom na pijačo, se greš pogovarjat – vsaj tako naj bi bilo. Pa hodili smo se zabavat po službi – delala sem od zjutraj do 16. ali 17., a sem potem s kolegi vseeno šla na zabavo. In to do šestih zjutraj! Domov sem se prišla samo še preobleč in malo hrbet zravnat. Pa smo delovnik zdržali brez težav, brez energijskih pijač,« se spominja ob tem, ko ji je pred dnevi mlajša znanka potarnala, kako jo je en žur čisto pokosil in da si česa takega ne sme več privoščiti.
Bruni se zdi, da bi lahko napisala knjigo, toliko vsega opazi pri svojem delu: od karambolov do večurnih govoranc ljudi, ki se jim nikamor ne mudi in jo »zamenjajo« za dežurnega spovednika.
A kaj si najbolj želi?
Zdravja. Da bo lahko delala v službi, doma kaj finega skuhala in pridelala še mnogo zdrave zelenjave na domači njivi. Pa da bo našla še kaj zagona, da bodo pod njenimi rokami nastajale klekljarske mojstrovine kot pred pol leta, ko je nitke še posebej vneto povezovala v uhane in prstane.
