Intervju

Patricija Simonič: Dober umetnik se mora prodati!

Sonja Javornik
2. 9. 2016, 18.05
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

Patricija Simonič ustvarja dela, ki vas ponesejo v neke povsem duhovne dimenzije, sicer pa je mlada dama čvrsto na trdnih tleh. Ekonomistka po izobrazbi v okviru doktorskega študija raziskuje pomen marketinga na trgu umetnosti. S Patricijo smo govorili tako o njenih novih delih kot tudi o tem, kako (o)ceniti umetnost.

patricija simonic
Slikarkin vsebinski koncept dojemanja ženskega lika temelji na duševnosti, sočutju, hrepenenju, odmaknjenosti in sanjah podob in z moško figuro ne bi zaživel.

Sta vas morda poletje in morje navdihnili, da ste v svoj opus Ona vključili modre in zelene tone?

Zagotovo ne, poletje in morje nimata nič skupnega z motivi, ki jih slikam. Motiv pretežno ženske figure kot božanskega objekta definiram v barvah s sporočilnostjo. V mojih delih prevladujeta tako modra kot rjava barva v monokromni tehniki, skladni s simboliko. Modro povezujem z daljavo in neskončnostjo, hrepenenjem in božanskostjo, medtem ko z rjavimi odtenki ponazarjam zemeljsko plat figure. V zadnjih delih k že dosedanji barvni paleti dodajam tudi zelene odtenke barv, ki skladno z ostalim koloritom simbolizirajo mladost, zaupanje in sočutje.

patricija simonic
"Opus del Ona nastaja kot rezultat mojega občudovanja ženskega lika, ki je prizor pretekle realnosti z vizijo o prihodnosti."

Kako to, da vas navdihujejo ženski akti? Ste kdaj razmišljali tudi o moških?

Kot umetnica to specifiko motiva nosim v sebi, v lastnih vidikih gledanja na ženski lik in vsebino abstrakcij višjih ravni, ki so zame primarna merila za raziskovanje pojmovanja ženske figure kot ultimativnega božanskega objekta. Opus del Ona nastaja kot rezultat mojega občudovanja ženskega lika, ki je prizor pretekle realnosti z vizijo o prihodnosti. Popelje nas v svet skrivnostnih ženskih figur, kjer ohranjam smelo potezo v predvsem monokromni tehniki, dodajam pa jim navidezno elegantno lahkotnost, ki je obenem obtežena z mračnimi skrivnostmi.

Zame vsebinski koncept dojemanja ženskega lika temelji na duševnosti, sočutju, hrepenenju, odmaknjenosti in sanjah podob in z moško figuro ne bi zaživel. Tako o tem ciklu del za zdaj ne razmišljam.

Na eni strani imate akte, na drugi sakralna dela … Kako gre to skupaj?

Na prvi pogled morda ni skupnega izhodišča zaradi vsebinsko erotičnega naboja ženske figure in religiozne vsebine sakralnih del, ki naj bi se načeloma izključevala. Vendar pa se, če pogledamo v zgodovino slikarstva, ravno to zelo prepleta, veliko svetovne sakralne vizualne umetnosti je bilo narejene prav na bazi aktov ali se je vsaj estetsko izražalo s slednjimi. Tako je tudi z mojimi deli, ki se konceptualno ujemajo z zgodovinsko arhetipno figuraliko, v za zdaj ločenih ciklih del. Pri ustvarjanju je vedno ideja tista, ki da neskončne razsežnosti v razmišljanjih in snovanju novega dela tako, da morda v prihodnje združim prvo z drugim.

Po magisteriju študirate naprej – zdaj ste doktorska kandidatka in raziskujete pomen marketinga na trgu umetnosti. Kakšne so prve ugotovitve?

svet24
Patricijino delo iz kolonije Umetniki za Kras.

Marketing je področje, ki je precej izključeno iz kulturne sfere, in nekako velja, da gre za nezdružljivost ved, še posebej v stroki vizualne umetnosti. Sama menim, da bi morale kulturne institucije videti v marketingu niz orodij in priložnosti, kako umetnost približati uporabnikom. Umetnost je produkt umetnikovih emocij in razmišljanj, ki s tržnimi prijemi oživijo, saj začne dejansko delovati šele v interakciji z občinstvom. Vsa moja raziskovalna dela v sklopu že zaključenega magistrskega študija in zdaj doktorskega se nanašajo na raziskave s področja umetnosti, specifičneje na trženje umetnosti – slikarstva in zaznavanje vrednosti slikarskih del za uporabnika.

Temeljna teza raziskav je, da uporabniki povprašujejo po delih, ki odražajo čas in hkrati temeljijo na tradicionalnih principih slikanja, predvsem figuraliki. Tako uporabniki umetnosti kot umetniki želimo s svojimi deli izraziti občutenja časa, v katerem živimo, in pustiti za seboj sledi. Umetnost je z vidika uporabnika namenjena duhovnemu uživanju, dojemanju in osebnemu razvoju, ker zrcali sedanjost in izraža odnos do svojega časa, obrača se tudi v preteklost in uporablja zgodovinske ideje, kdaj tudi v prihodnost, in razmišlja o času, ki šele prihaja.

Umetnike običajno enačimo z nekakšnimi boemi, ki se komaj preživljajo … In potem zaslovijo po smrti. Nekako se zdi, da se pravi umetnik, ne bi smel »prodati«. Pa vendar so tudi v zgodovini dobri umetniki pogosto znali tudi dobro tržiti svoja dela, kajne?

Sama menim, da se ravno pravi umetnik mora »prodati«, seveda če je cenitev del ustrezna ob upoštevanju vseh relevantnih elementov, ki definirajo umetniško vrednost stvaritev. V zgodovini so se umetniki osredinjali predvsem na delo, delo, ki se je prodajalo že samo zaradi genialnosti, tradicionalnih praks izvedbe in motivov … V današnjem času pa umetniki, ki dobro tržijo svoja dela, delajo veliko na visibilnosti umetnin, na lastni pojavnosti in identiteti ter seveda komunikaciji s trgom. Umetnost, ki nekako velja za stvar svobode, trenutne inspiracije in domišljije, bi laično prvi hiptežkopovezali z racionalnimi in pragmatičnimi menedžerskimi pristopi, vendar so ti nujni za trženje.

Bi rekli, da je umetnina vredna toliko, kot je pač njena cena na trgu, ali se vam zdi, da so neka dela pod- ali precenjena?

Umetnost je produkt umetnikovih emocij in razmišljanj, ki s tržnimi prijemi oživijo, saj začne dejansko delovati šele v interakciji z občinstvom. 

Ja, cena je merilo redkosti dobrine – v tem primeru umetniških del, in če je delom določena neka cena in je to ceno določil pristojen in primeren profesionalni razum, potem se verjetno ne bi smelo temu ugovarjati. Je pa res, da se slednji velikokrat preveč osredotočajo na sam status umetnika kot pa na žarilnost umetniških del. Zaradi tega prihaja do precenitev ali podcenitev umetnin. Pomembno pri tem je, da so izbrane umetnine določenega časa neprecenljive za določeno kulturo ali morda pomembne za človeštvo, in temu primerno se določajo tudi cene.

Kakšen odnos imate do umetnosti, ki jo subvencionira država, in kakšnega do tiste, ki se sama dobro trži?

Subvencioniranje umetnosti s strani države spodbujam, če je le podprta tista, ki reprezentativno odraža slovensko kulturno identiteto ter je gonilna sila kulturnega razvoja in nacionalnih vrednot. Se pa ne strinjam s financiranjem privilegiranih umetnikov, ki producirajo dela nekakšne alternativne, anarholiberalne umetnosti ali morda celo dela, ki bazirajo na »antikulturi« slovenstva, in si zavoljo tega v Sloveniji že pridobijo privilegiran status in s tem finančno podporo.

Umetnost mora odražati čas in kulturo družbe ter se vzajemno vračati v pomenu razvoja kulturne identitete družbe in prenašanja tradicionalnih umetniških praks. Zelo cenim umetnike, ki so poleg ustvarjanja še zelo uspešni pri trženju, ker to pomeni, da razumejo tržni mehanizem. Trg umetnosti je tisti, ki določa umetnika, in tega dejstva ne gre zanemarjati.