Življenja se je naučil v številnih posteljah
Starši so mu bili boemi, oče je bil znan igralec, ki je potoval s svojimi predstavami po Evropi. Casanova je do osmega leta nenehno bolehal, iz nosa mu je tekla kri. Po smrti staršev ga je vzgajala babica, ki ga je ozdravila. Ugotovila pa je tudi, da je izredno nadarjen. Ko je njegova mati še živela, je rada zahajala v visoko družbo in je sina vodila s sabo. Casanova je vpijal kot goba vse, kar je videl in slišal, in si vse zapomnil. Neki Anglež, ki je rad govoril latinsko, ga je vprašal, zakaj je beseda konus (vagina) moškega spola, mentula (penis) pa ženskega. Enajstletni Casanova je malo premislil, nato pa odgovoril: »Zato, ker suženj prevzema ime svojega gospodarja.«
Casanova je hotel postati duhovnik
Odšel je v Padovo, vendar je kot mlad duhovnik preveč pil. Ob neki priložnosti je med cerkveno pridigo celo padel s prižnice, svojo duhovniško kariero pa je zaključil, ko so ga našli golega z nekim dekletom. Stanoval je pri duhovniku Gozzimu, ki je imel trinajstletno sestro Bettino. Casanova se je do ušes zaljubil vanjo in jo spravil v posteljo. Njen brat ga je zaradi tega vrgel iz stanovanja in semenišča.
Odšel je k odvetniku Manzoniju in leta 1742 doktoriral pravo na padovski univerzi. Leta 1744 je postal tajnik kardinala Acquavive v Rimu, vendar je moral zaradi novega škandala zapustiti služno. Odpotoval je v Neapelj. Prijavil se je v vojsko in odšel na Krf, potem v Istanbul, da bi se spet vrnil v Benetke. Neki večer se je zapil s sedmimi prijatelji in pripeljal v družbo poročeno žensko, ki je po tem, ko so jo prevarali in napili, spala s celotnim društvom.
Rešil ga je
Znašel se je v slabi družbi in na družbenem dnu, preživljal se je z igranjem violine. Ko se je neko noč vračal s prijateljeve poroke, je naletel v gondoli na plemiča, ki mu je bilo slabo, in mu pomagal, da je ostal živ. To je bil znani beneški plemič Bragadin. Iz hvaležnosti mu je dal stanovanje, na voljo gondolo in žepnino. Začel je živeti na visoki nogi. Sporekel se je z nekim Grkom, ki ga je javno zasramoval.
Maščeval se mu je tako, da je odšel na pokopališče, izkopal krsto, mrtvecu odsekal roko, se ponoči splazil v Grkovo stanovanje, zapeljal njegovo ženo in pustil roko v postelji. Ko je Grk zjutraj zagledal roko, ga je zadela kap. Grozil mu je zapor, zato je pobegnil iz Benetk. V neki vasi je obiskal župnika, vendar je v župnišču našel samo njegovo nečakinjo Angelo. Brž ko jo je zagledal, se je odločil, da jo bo zapeljal, ona pa je imela trden karakter in ga je zavrnila.
»Strast do nje me je naredila lakomnega,« se je pozneje spomnil. Potem je v naslednji vasi srečal Lucio. Dekle je ponoči zlezlo v njegovo posteljo, skupaj sta preživela lepe trenutke, vendar se je ni dotaknil. »Tehtal sem med blaženostjo in strahom. Bilo mi je jasno, da stojim na robu prepada,« je zapisal v svojih spominih. Ohranil je njeno nedolžnost, vendar si tega do smrti ni odpustil. Ko je odšel, je Lucia zlezla v posteljo nekemu grofu, zanosila in pobegnila. »Po tej izkušnji sem se odločil, da bom v prihodnje vsako takšno priložnost izkoristil!«
Iz radovednosti je postal tajni agent in vohunil za francosko vlado, ki ga je pošteno plačala.
Edini, ki je pobegnil iz beneškega zapora Piombi
Senator Alvisi Malipier (1664–1745) ga je uvedel v italijansko aristokracijo. Naučil ga je izbrano govoriti in olikano vesti. Casanova je postal pravi salonski lev … Kmalu je naletel na dve redovnici, na Nannetto in Martino. Ena od njiju je bila ljubica francoskega veleposlanika v Benetkah, bodočega kardinala. Če je res, kar je napisal v svojih spominih, potem je spal istočasno z obema. V eni postelji in v temi, da ne bi videl, katero od njiju drži v svojem naročju.
Po nekem družinskem kosilu pri senatorju je ostal sam z mlado Terezo, v katero je bil senator hudo zaljubljen, dekle pa ga je zavračalo. Med prijetnim kramljanjem je dobil željo, da bi se oba do kraja razgalila, duhovno in telesno. In ko se je sklonil nad golim dekletom, ki je ležalo v pričakovanju na postelji, je začutil po hrbtu krepak udarec s palico.
Pobesneli senator ga je mlatil, dokler ni Casanova pobegnil, med potjo pa se je naglo oblačil. Čez nekaj dni je dobil pismo, v katerem mu je senator prepovedal prestopiti prag svojega doma. Vse te avanture niso ostale brez posledic. Ker je bil šarmanten, pameten in duhovit, so se ženske zaljubljale vanj in računale na poroko, Casanova pa ni nikoli pomislil na zakon. Zapisal je: »Ljubil sem ženske, toda bolj od njih sem ljubil svojo svobodo.« Aktualna beneška oblast je spremljala njegovo početje, 26. julija 1755 so ga aretirali in obsodili zaradi krivoverstva, žalitve cerkve in nemorale na pet let zapora. Strpali so ga v zapor, iz katerega praktično ni bilo mogoče pobegniti. Ob pomoči prijatelja meniha Balbija pa je pobegnil v Pariz. Kot je zapisal, je bil najslavnejša oseba, ki je bila kadarkoli zaprta v beneškem »svinčenem« zaporu Piombi, in edini zapornik, ki mu je uspelo pobegniti.
Zapeljal je pol Evrope, končal na Češkem
Pariz ga je pričakoval odprtih rok. Ker je bil denarno znova na dnu, je začel iskati vplivne ljudi in se hitro prebil v višjo, intelektualno pariško družbeno plast. Družil se je s kraljem Ludvikom XV. in njegovo priležnico madame Pompandur; z njim je delila svoje strasti, čustva in posteljo.
Casanova si je od njiju izposojal denar, ki ga je v glavnem zakvartal. Ko si je s skupino ljudi omislil državno loterijo, je od provizije živel več kot leto dni. Iz radovednosti je postal tajni agent in vohunil za francosko vlado, ki ga je pošteno plačala. Potem se je domislil in ustanovil podjetje za barvanje oblek. Zaposlil je več mladih žensk, ki jih je mimogrede zapeljal. Ko je srečal petdesetletno gospo Durfe, mu je padla sekira v med.
O njem je nastalo več filmov, znan je film Federica Fellinija, v katerem je igral naslovno vlogo Donald Sutherland (1976), leta 1991 pa je nastal film Vrnitev Casanove, v katerem je igral glavno vlogo Alain Delon.
Ženska se je hotela pomladiti, vendar ne kot dekle, temveč kot fant. Casanova je izmišljal zanjo zdravila in izsesal iz nje milijon frankov, kar je bilo v tistem času ogromno denarja. Ves ta čas pa je imele resnično rad skrivnostno Francozinjo Henriette. Spoznala sta se leta 1749, ko je Casanova bežal pred beneškimi inkvizitorji, ona pa pred svojim tastom, ki jo je hotel zaradi njenega nebrzdanega značaja spraviti za samostanske zidove.
Zapisal je, da se je ob njej čudovito počutil. »Bil sem tako srečen, presrečen, da se to ni dalo izmeriti. Henriette me je prisilila, da sem ji obljubil, da je ne bom nikoli iskal, in tudi če bi jo po naključju srečal, naj bi se pretvarjal, da je ne poznam.« Mnogo let pozneje, ko se je vrnil iz Španije, kjer je imel spet neugodnosti zaradi ljubimkanja, se je ustavil v Provansi, kjer je hudo zbolel.
Našla ga je njegova Henriette, ki se je medtem poročila in postala vdova in na katero je imel najlepše spomine. Neki francoski uslužbenec jo je pozneje prepoznal kot begunko pred zakonom in njeno življenje se je tragično končalo. Casanova pa je na Poljskem, kjer ga je sprejel kralj Stanislav II. Poniatowski, spoznal beneško baletko, zaradi katere je sprejel dvoboj, bil ranjen in nato pobegnil iz Varšave. Njegov prijatelj je postal pruski cesar Frederick II., medtem pa ga je ruska carica Katarina II. pregnala iz Rusije.
Ustavil se je na Dunaju, vendar so ga zaradi spolne razvratnosti pregnali iz mesta. Obstajajo tudi podatki, ki trdijo, da je bil v Trstu in celo v Istri. Baje se je zatekel v istrsko vas Bale, kjer si je zdravil rano, ki jo je dobil v podpazduho. Pil je rujno malvazijo, istrska dekleta pa so mu nudila svojo gostoljubnost in življenjske radosti. Ko se je nasitil vina in strasti, se je vrnil v Benetke in ponudil svoje usluge preganjalcem, za katere je bil pripravljen delati kot vohun.
Casanova se je najmanj trikrat okužil s sifilisom, ki ga je zdravil z živim srebrom, kajti bal se je kirurškega noža.
Ker je bil prepirljivega značaja, se je skregal s plemičem Grimanijem in njegovo družbo in ves besen napisal pismo, v katerem je napadel plemstvo, potem je prišlo do novega škandala. Ko je ugotovil, da ga bodo znova zaprli, je za vselej zapustil Benetke. Mislil je oditi v Nemčijo, k bratu in sestri v Dresden. Pot ga je zanesla v Teplice na Češkem, kjer je leta 1785 srečal grofa Josefa Karla von Waldsteina.
Bil je prostozidar, tako kot Casanova, in leta 1787 mu je omogočil, da je prišel v Prago in spoznal Mozarta, prav tako prostozidarja. Ta je uporabil njegov lik v operi Don Giovanni v vlogi Lorenza Da Ponteja. Na gradu Duchcov je bil knjižničar. V tem času je navezal stike s Francesco Buschinijevo, preprostim, neizobraženim dekletom. Pisala mu je pisma v Duchcovo. Pri pisanju je mešala beneško narečje s slabo italijanščino. Casanova, ki je bil nepremostljivo daleč, zakopan v lastno samoto, je ta pisma sprejemal s posebno pozornostjo, dekletu pa pošiljal majhne vsote denarja.
Na češki graščini je spremljal začetke francoske revolucije, padec Beneške republike, padec lastnega sveta. Prepričan je bil, da bo del tega vznemirljivega sveta. Vedel je, da je erotika strast vsakega posameznika, da se s seksom ne moreš vpisati v zgodovino – on se je! – in da je treba storiti še kaj več kot ljubiti številne ženske, ki so ljubile tudi njega.
26. julija 1755 so ga aretirali in obsodili zaradi krivoverstva, žalitve cerkve in nemorale.
Začel je pisati dnevnik svojega življenja (Histoire de ma vie). V celoti so dnevniki izšli šele leta 1960. Hotel je čim prej končati avtobiografijo, pisal je noč in dan, kajti čutil je, da mu pojemajo moči, da se bliža konec. Nekatere ljubezenske afere je opisal do potankosti, druge je izpustil. Casanova se je najmanj trikrat okužil s sifilisom, ki ga je zdravil z živim srebrom, kajti bal se je kirurškega noža. Zdravljenje je trajalo po več mesecev, vsakič ga je izčrpalo. Ko je ozdravel, se je znova metal ženskam v naročje, bil je nepotešljiv ljubimec, ki je hotel biti povsod najboljši in prvi.
Ko je prvič srečal Voltaira, je bil jezen in ljubosumen nanj, ker so ga vsi poznali, ga cenili in se mu klanjali, on pa je bil vedno samo okras ženskih govoric in moškega ljubosumnega zmerjanja. Bil je visok 186 centimetrov, črnolas in kodrolas, a je pozneje skrival lase pod lasuljo.
Med pisanjem je znova preživljal svoje življenje, svoje pustolovščine, tragikomične, opolzke, vendar vedno podčrtane z ljubezensko strastjo, da bi na koncu svoje življenje spremenil v mit. Pred smrtjo je izjavil: »Živel sem kot filozof, umrl kot kristjan.« Umrl je 4. junija 1798.
