Bilo je poleti leta 1959. Vinko, tedaj štiriindvajsetletni voznik Gozdnega gospodarstva, je pred slaščičarno na novomeškem Glavnem trgu parkiral novi službeni traktor. Ko je lezel z njega, je na oknu sosednje hiše zagledal otroka, ki bo zdaj zdaj padel. Stekel je in ga ujel še zadnji trenutek, preden bi se raztreščil na pločniku.
Če bi se to zgodilo danes, bi se njuna zgodba najbrž že naslednji dan znašla v časopisu, še prej pa na spletu in na katerem od družbenih omrežij, takrat pa se je stvar razpletla tako, da niti Vinko ni izvedel, čigavega otroka je rešil, niti ni otrokova mati nikoli izvedela, kdo je bil rešitelj.
PO POMOČ NA ČASOPIS
"Ko sem kdaj komu povedal, kako sem ujel otroka, ki je padel z okna, so se mi smejali. Niso mi verjeli, zato o tem nisem več govoril," je pred dnevi pri Bajčevih v Črmošnjicah pripovedoval Vinko in pojasnil, zakaj se je končno odločil, da poišče dečka, ki mu je tedaj rešil življenje: "Ko je človek star, obuja spomine in razmišlja. Pomislil sem, da bi moral biti tisti fant še živ. Najprej sem poklical na neki radio, a se tam nisem mogel nič dogovoriti, zato sem poklical še na Dolenjski list."
V uredništvu so identiteto dečka ugotovili, še preden je bil Vinkov klic objavljen v časopisu. Za zgodbo, čeprav je bila dolgo kar dobro varovana skrivnost, je namreč vedel neki stari meščan. Rešeni deček je Peter Bajc, upokojeni delavec Krke, tovarne zdravil, z ženo Zvezdano pa sta bila takoj za to, da se z Vinkom srečajo.
ZADRŽALE SO GA ŽICE
Srečanje je bilo prisrčno, beseda pa je hitro nanesla na dogodek, ki je Vinka in Petra končno povezal. "Ne spomnim se, po kaj sem tedaj prišel v mesto, dobro pa se spomnim, kako sem, ko sem lezel s traktorja, zagledal fantička, kako bo padel z okna. Stekel sem pod okno, da bi ga ujel. Če ne bi bilo pod oknom nekih telefonskih žic, ki so ga vsaj za trenutek zadržale, ga ne bi ujel. Že tako mi ga ni uspelo ujeti v naročje, ampak sem ga zagrabil nekako s konicami prstov in ga povlekel na kolena, samo da ni padel na tla. Spomnim se, da je bil malo popraskan po ličkih, to je bilo vse. Mislim, da sploh ni jokal, najbrž zato, ker se je preveč ustrašil," se spominja Vinko.
Potem je z otrokom v naročju iskal vhod v hišo, da bi ga odnesel k staršem. Ker pod oknom ni našel nobenih vrat, ki bi vodile v zgornje nadstropje, se je napotil po ulici proti tržnici, a tudi tam ni bilo vrat. "Zato sem se vrnil na trg in stopil v trgovino, kjer sem trgovki vprašal, ali poznata ljudi, ki stanujejo nad njimi. Povedali sta, da jih poznata. Potem sem ju vprašal, ali bi lahko otroka vrnili staršem, in jima ga dal v roke. Bil sem vesel, samo da sem se ga znebil," spomine obuja Vinko, ki je moral biti tedaj precej zmeden, da se ni niti predstavil, ampak je samo odšel.
POD SREČNO ZVEZDO
Peter pravi, da mu je mama že nekje pri petih letih povedala, da je padel skozi okno, in njena zgodba se povsem ujema z Vinkovo. Pri treh letih je padel skozi okno stanovanja gospe, ki ga je pazila. Bil je zelo živahen deček in dovolj je bil le trenutek nepozornosti. Zgodba je dolgo ostala skrivnost, za katero so vedeli le gospa, ki je Petra tedaj pazila, njen sin Tonček, ki je tri leta starejši od Petra in s katerim sta še zdaj prijatelja, obe trgovki in Petrova mama.
Peter pove, da to ni bila edina nevarna peripetija v njegovem otroštvu. Pri štirih letih je splezal na splav, ki so ga naredili otroci, in z njimi veslal po Krki. Namesto vesel so imeli kar metle, namesto pameti pa veliko sreče, da se po otroško narejen splav ni prevrnil in v globoko vodo stresel otroke, ki niso znali plavati. Sreča je stala Petru ob strani, ko se je pri petih letih šel padalca z rjuho namesto s padalom. Skočil je s precejšnje višine in pristal na kupu mehkega peska.
