Zanimivosti

Razkrito: Nacisti so imeli skrivno vojsko 10.000 ljudi

M.J.
18. 10. 2015, 15.20
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Organizacija, ki je bila osnovana leta 1949, je imela več kot 10.000 vojakov. Njihovi vodje so kasneje postali pomembni člani v nemški vojski in tudi v Natu.

Arhiv Svet24

Arhiv nemške obveščevalne agencije (BND) je šest desetletij skrival eno izmed največjih skrivnosti nemške države, ki se je v drugi polovici 40-tih in v začetku 50-tih borila za obstanek.

To, kar je zapisano v dosjeju na 321 straneh, je šokiralo Nemce. Bivši nacistični vojaki in visoki časniki in pripadniki SS, so leta 1949 osnovali skrivno organizacijo, s ciljem rekrutiranja deset tisoč vojakov, ki bi jih oborožili v primeru državljanske vojne ali ruske invazije.

Član ožjega vodstva postal poveljnik v Natu

Dosje razkriva, da je skrivna organizacija vohunila za levičarskimi politiki in da je denar pridobivala tudi od obveščevalne službe Zahodne Nemčije. V spisih je zapisano, da je tudi kancler Konrad Adenauer vedel za nacistično vojsko »na čakanju«, toda nikoli ni storil ničesar, da bo jo uničil ali razpustil.

O tem, kako resna je bila zadeva, priča podatek, da so vodje skrivne organizacije kasneje postali pomembni člani v nemški vojski in politiki. Na čelu organizacije je bil tudi Albert Schnez, ki se je kasneje povzpel na čelo nemških oboroženih sil. V delovanje ilegalne skupine je bil vključen tudi Otto Skorzeny, SS-ovec, nagrajen s številnimi odlikovanji, med drugim tudi za reševanje Benita Mussolinija iz rok antifašistov.

V ožjem vodstvu je bil tudi Hans Speidel, kasneje poveljnik Natove vojske za srednjo Evropo. Tudi po objavi dosjeja, pa število in imena ostalih članov nista znana, saj mnoge strani v dosjeju manjkajo.

Skrivnost, odkrita povsem naključno

Vprašanje je, kaj vse se je še dogajalo v zgodovini moderne Nemčije. Dosje je povsem naključno odkril zgodovinar Agilolf Kesselring. Najela ga je neodvisna zgodovinarska komisija, da bi preučil začetke BND-ja. Iz kupa papirjev je potegnil fascikel, na katerem je bilo zapisano »zavarovanje«, namesto papirjev, vezanih na zavarovanje, pa je našel zgodbo, ki bi lahko spremenila zgodovino moderne Nemčije.

Vodja skupine Albert Schnez je bil rojen leta 1911 in je v Drugi svetovni vojni imel čin polkovnika. Po kapitulaciji Nemčije je osnoval podjetja za prodajo drv in tekstila, organiziral pa je tudi druženje veteranov 25. pehotne divizije, v kateri je služil tudi sam. Poleg tega, da so si medsebojno pomagali, so se vse pogosteje tudi pogovarjali o posledicah možnega ruskega napada na svoje zahodne zaveznike.

Nemčija v tem času ni imela vojske, Američani pa so do konca 40-tih let umaknili večino svojih vojakov iz Nemčije. Zahodni zavezniki pa ne bi imelo dovolj sil proti Rdeči armadi.

Želeli so braniti zahodno Nemčijo

Schnez se je želel zoperstaviti Rusom v primeri invazije, zaradi česar je osnoval skrivno organizacijo. Njegov namen je bil osnovati vojsko, sestavljeno iz bivših članov elitnih enot, katerih ne bi bilo potrebno učiti, kako hitro reagirati na ruski napad. Denar za financiranje je pridobival od somišljenikov in poslovnežev, ki so prav tako služili v vojski kot on.

Kontaktiral je številne vojne veterane, na koncu 40-tih let, pa je na seznamu imel že več kot 10.000 ljudi. Poleg vojnih veteranov, so se Schnezovi organizaciji pridruževali tudi običajni ljudje, motivirani z antikomunistično ideologijo ali pa jih je gnala avantura.

Cilj novo osnovane organizacije je bila obramba Zahodne Nemčije pred rusko invazijo in boj proti komunistom, za katere so domnevali, da bodo začeli državljansko vojno ali pa napadali državo.

Potrebovali so ilegalo

Orožje so dobili od policije, za to je poskrbel Anton Grasser, ki je bil zaposlen na ministrstvu za notranje zadeve, zadolžen pa je bil za taktično opremo policije. Dosje tudi razkriva, kako bi se tajna vojska uprla Rusom. Počakali bi, da Rusi premagajo zaveznike, nato pa bi proti njim uporabili gverilski način bojevanja. Baze, kjer je bila spravljena oprema, so bile v Švici in Španiji.

Schnezova prioriteta je bilo tudi sodelovanje s Ottom Skorzenyjem, ki je okoli sebe zbral številne bivše vojake. Tudi on je bil namreč zaskrbljen zaradi ruske invazije, imel pa je tudi podobne cilje kot Schnez. Leta 1951 sta se dogovorila za sodelovanje. Istega leta se je Schnez obrnil na nemško tajno službo za pomoč, tako finančno, kot tudi logistično.

O obstoju tajne organizacije, katero so večinoma sestavljali bivši nacistični vojaki in časniki, je bil obveščen tudi Konrad Adenauer. Ilegalne skupine pa ni razpustil, saj jo je potreboval. Zavedal se je, da mu bo prišla prav, v primeru, da pride do državljanske vojne ali ruske invazije. Obveščevalni službi je naročil, da samo nadzirajo Schneza in njegovo kompanijo.

Celotna zgodba se je končala leta 1955, ko je bila ustanovljena uradna nemška vojska. V tem trenutku je Schnezova organizacija postala odveč. Ta jo je razpustil, kasneje pa je postal vrhovni poveljnik nemških oboroženih sil.