Zanimivosti

Obrcani mrtvi Duce

Branko Šömen
12. 9. 2015, 12.01
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Benito Amilcare Andrea Mussolini (1883–1945) je bili italijanski politik, državnik, fašistični voditelj (Duce) in nacionalni diktator. Menjal je svetovni nazor, politične stranke in leta 1919 s somišljeniki ustanovil fašistično stranko.

Wikipedia

Ta se je naglo razvila, po lokalnih volitvah je organiziral Mimohod na Rim (1922) in postal premier ter nato z različnimi spletkami italijanski diktator. Bil je male rasti in velikih političnih apetitov. V tridesetih letih je vodil agresivno politiko ter se zbližal in podprl nacistično Hitlerjeva politiko. Po vojaških neuspehih, kapitulaciji, po invaziji Američanov na Sicilijo (1943) je zgubil položaj, se znašel v zaporu. Nemci so ga ugrabili, partizani zajeli in na hitrico likvidirali.

Wikipedia

Od slabega učenca do fašista

Njegov oče je bil kovač, mati ugledna vaška učiteljica, sam pa nevzgojen učenec. V razredu je bil neposlušen, zaradi napada z nožem na učenca so ga vrgli iz šole. Že v rani mladosti je bil pod vplivom nasilja, anarhije. Ko je slednjič končal šolo, je postal učitelj (1901), začasno je predaval francoščino in književnost. Ker ni našel stalne zaposlitve, je emigriral v Švico (pozneje je bil aretiran zaradi potepuštva in izgnan iz države). Med bivanjem v Švici se je povezal s tamkajšnjimi socialisti in po vrnitvi v Italijo propagiral socialistične ideje v takratnih časopisih. Leta 1908 je v avstrijskem mestu Trent napisal roman Kardinalova ljubica, ki so ga pozneje prevedli v angleščino. Leta 1910 se je poročil z Rachele Guidi in imel z njo pet otrok (Edda, Vittorio, Bruno, Romano in Ana Mario). Ko je 1911 leta Italija napovedala vojno Turčiji, so ga priprli zaradi miroljubne propagande. Leto dni pozneje je bil izvoljen za predsednika Socialistične stranke, postal je urednik partijskega glasila Avanti. Na začetku prve svetovne vojne je protestiral zaradi ultimata Srbiji, a je kmalu menjal svoje stališče in se pridružil politiki Antante. Začel je izdajati časopis Popolo d´Italia. Po končani vojni je zgubil ves vpliv, ki ga je nekoč imel v Socialistični stranki. Bil je fasciniran s politiko italijanskega pesnika Garbrieal D´Annunzia v Reki. Leta 1922 je pripravil Pohod na Rim, da bi preprečil generalno stavko levice. V pohodu je sodelovalo 60.000 njegovih somišljenikov.V treh dneh je sestavil vlado, postal njen predsednik, fašistično gibanje spremenil v stranko Partio Nazionale Fascista. Njegovo somišljeniki so začeli nositi črne srajce.

Wikipedia

Prva puljska zaušnica

Prej, preden je postal premier, so nekateri časopisi omenili njegov obisk v Pulju (1920). Mussolini je ob tej priložnosti imel v puljskem gledališču govor, v katerem je med drugim rekel: »Pred raso, kot je slovanska, inferiorna in barbarska ni treba uporabljati politike korenčka, marveč palice. Meje morajo biti Brenner, Snežnik in dinarske Alpe; verjamem, da se pol milijona slovanskih barbarov lahko žrtvuje za petdeset tisoč Italijanov!«Ko je prišel iz gledališča, mu je nekdo primazal zaušnico, da se je opotekel. Duce je pozneje v svoji biografiji napisal, da v Pulju ni bilo tako velikega navdušenja kot v drugih krajih, kar pomeni, da si je zaušnico zapomnil. Vendar mu ni koristila.

Wikipedia

Grenko je zgubiti politično moč in ugled

Mussolini je postopoma zgradil legendo o Duceu (vodji), o človeku, ki ima vedno prav in lahko reši vse politične in gospodarske probleme. Leta 1929 je podpisal konkordat z Vatikanom, s čimer je bila italijanska država priznana s strani katoliške cerkve. Mussolini je razprostrl svoja krila: začel je na veliko trošiti državni denar za javna dela, da bi Italijo izvlekel iz gospodarske krize.V zunanji politiki, v katero je vstopil kot pacifist, je postal agresiven imperialist – zagovarjal je bombardiranje Krfa (1923). Organiziral je kvislinški režim v Albaniji, začel je vojno v Abesiniji (Etiopiji) leta 1935. Sodeloval je s svojim silami v španski državljanski vojni, leta 1938 je moral pristati na aneksijo Avstrije, leto dni pozneje je sklenil pogodbo s Hitlerjem. Mussolini je ves čas kazal interes za Dalmacijo, da bi del hrvaške obale priključil Italiji. To se mu je posrečilo že na začetku druge svetovne vojne, ko je Neodvisno državo Hrvaško prevzel Ante Pavelić, ki se je pred vojno skrival in živel v Italiji. Mussolini in njegova vlada se v vojni nista znašla: od vsega začetka sta bila na napačni strani. Ko so se leta 1943 izkrcali Američani na Siciliji, je spoznal, da je konec z njegovo politično močjo, ugledom in človeško usodo. Italijanom je bilo dovolj njihovega legendarnega Ducea. Na sestanku Velikega fašističnega sveta v Palazzo Venecia je vodstvo države in vojske prevzel kralj Viktor Emmanuel III (1869-1947). Nekaj dni pozneje so Duceu sporočili, da je predsednik vlade postal maršal Pietro Badoglio (1871-1956). Ko je Mussolini ves poklapan odhajal iz palače, ga je zaustavil šef policije general Angelo Cerica (1885-1961) in ga aretiral. Radio Rim je objavil novico: »Cavalier Benito Mussolini je danes odstopil. Njegovo dolžnost je prevzel Pietro Badoglio …«

Wikipedia

Mussolinija niso mogli rešiti niti Nemci

General Badoglio je skušal rešiti, kar se je rešiti dalo. Najprej je priznal poraz, nato je sklenil premirje z zavezniki ter napovedal vojno Nemčiji. Vlada je pri tem selila Mussolinija iz enega kraja v drugi, v eno zastraženo trdnjavo, v drugi varen zapor. Najprej so ga zaprli na otok Ponza. Nakar so ga prepeljali na otok La Madadalena na severu Sardinije, da bi na koncu končal v smučarskem letovišču v hribih Gran Sasso. Italijanska vlada in zavezniki so se namreč bali, da ga ne bi Adolf Hitler (1889-1945) rešil iz ujetništva. Njihova bojazen je bila upravičena. Nemci so naredili načrt za Mussolinijev osvoboditev. Akcijo je vodil petintridesetletni SS-Standartenführer Otto Skorzeny (1908-1975). Mussolinija je stražilo dvesto karabinjerjev. Do njega je bilo mogoče priti z žičnico, vendar je bila nevarnost, da jo kdo izključi. Na koncu so se odločili za drugo akcijo in z majhnim letalom prepeljali Mussolinija na sever Italije, ki so ga nadzorovali vojaki nemškega wehrmachta. Tukaj je Duce z dovoljenjem Hitlerja ustanovil v kraju Salo Italijansko socialno republiko. Duce se je maščeval svojim sovražnikom, med drugim je dal spomladi 1944 usmrtiti tudi svojega nekdanjega zunanjegaministra Ciana, ki je bil poročen z njegovo hčerko. Druga Mussolinijeva vlada ni trajala dolgo. Zavezniki in italijanski partizani so počasi napredovali proti severu Italije. Duce se je pod okriljem nemških vojakov skušal umakniti v nevtralno Švico. Kolona je 27. aprila 1945 trčila na partizansko četo. Po dobri uri medsebojnega streljanja so Nemci izobesili belo zastavo. Dogovorili so se, da se Nemci lahko umaknejo brez boja. Poveljnik partizanskega oddelka Pedro pa je zahteval, da vsi Italijani v koloni ostanejo talci. Mussolini se je preoblekel v nemško uniformo in se delal, da je pijan. Štos mu ni uspel. Partizan Giussepe Negri ga je prepoznal. Partizani so obkolili avtomobil, v katerem se je skrival Duce, ki se je brez odpora predal. Z njim je ostala tudi njegova zvesta ljubica Clara Petacci (1912-1945) in kakšnih petdeset fašističnih vojakov. Partizani so vse odpeljali v mestece Giulino di Mezzegra.

Wikipedia

»Ciljajte mi v srce!«

Dan pozneje je Narodnoosvobodilni odbor obsodil Mussolinija na smrt. Del partizanov se je bal, da bi Američani postavili Mussolinija pred sodišče in čez nekaj let izpustili. Partizanski vodja Walter Audisio (1909-1972) je popisal ujetnike in zaokrožil šestnajst imen, ki so bili obsojeni na streljanje. Vse so skupaj z Ducejem in njegovo ljubico so odpeljali na strelišče ter postavili pred zid.In jih postrelili. O njihovi smrti je več različnih interpretacij. Po prvi verziji naj bi Audisio osebno ubil Mussolinija in Claro z brzostrelko. Po drugi verziji ni imel v nabojniku nabojev pa ju je ubil s samokresom. Po izjavi enega od navzočih partizanov Mussolini ni umrl junaške smrti, marveč kot strahopetec. Drugi očividci trdijo, da je Duce odpel vojaški plašč in ukazal: "Ciljajte mi v srce!"

Wikipedia

Ustreljena, krvava trupla so naložili na tovornjak in pripeljali v Milano, na trg Loreto, na prostor, kjer so leto dni pred tem fašisti pobili petnajst članov odpora. Okrog mrtvega Mussolinijaso se zbrali ljudje, ga obrcali, popljuvali. Partizani so nato pet mrtvih trupel obesili za noge pod streho bencinske postaje. Jezni Italijani so mrtve še naprej žalili. Radijski novinar je zabeležil sceno, ko je starejša ženska kričala: »Pet ran za mojih pet ubitih sinov!« in ustrelila s pištolo v mrtvega Mussolinija pet strelov. Usoda Mussolinija pa s tem še ni bila zapečatena. Partizani so sneli trupla ter Mussolinija in Petaccijevo prepeljali v mrtvašnico. Tam so ju uslužbenci postavljali v različne intimne, ljubezenske in seksualne poze ter fotografirali. Od tam sta trupli izginili. Šele leta 1958 je Mussolinijeva družina zaprosila italijansko vlado, da bi vrnila truplo velikega italijanskega voditelja. Ostanke so položili v družinsko grobnico, ki je vse do danes postala sveto, romarsko mesto italijanskih fašistov.

Wikipedia

Vse do danes niso odkrili, kaj se skriva v Mussolinijevi aktovki, ki jo je nosil stalno s sabo. Nekateri mislijo, da so bila v njej pisma, ki sta si jih pisala Churchill in Mussolini med špansko državljansko vojno ter ki bi lahko angleškega premiera kompromitirala. Angleška obveščevalna služba je namreč hotela med vojno ubiti Mussolinija in se dokopati aktovke. Vprašanje je tudi, zakaj so partizani tako rekoč čet noč obsodili in ubili aretiranega vodjo italijanskih fašistov. Mnenja so deljena, prevladuje trditev, kako so se partizani bali, da ne bi Mussolini prišel pred ameriško sodišče, ki bi ga kaznovalo samo z zaporom in po letih izpustilo, kar bi destabiliziralo italijansko družbo.

Tragični konec Mussolinija je negativno vplival na Hitlerjevo razpoloženje. Popoldne 29. aprila 1945 v času, ko so sovjetski vojaki že globoko prodrli v Berlin in se bližali Hitlerjevemu bunkerju, je italijanski radio sporočil, kako so ustrelili in obesili Mussoliniji na milanskem trgu. Po Göringovih besedah je baje Hitler rekel: »Meni se kaj takega ne bo zgodilo«. In se ni: Hitler je naredil samomor ter obenem ustrelil tudi svojo ženo Evo Braun.

Wikipedia

Mussolini je med drugo svetovno vojno deportiral iz Ljubljane okrog 25.000 Slovencev in jih interniral v taboriščih na Rabu in Gonarsu (umrlo je 3500 ljudi).

Ni sovražil samo Slovanov, bil je tudi izrazit antisemit. Rad se je vozil z letalom, vendar je nehal, ko se je njegov sin Bruno ubil med testiranjem leta 1941. Njegov sin Romano je bil znan pianist. Napisal je knjigo o svojem očetu Moj oče, Duce. Bil je v sorodstvu s Sophio Loren, saj se je poročil z njeno sestro. Ena od dveh njegovih hčera, Alessandra (1962), je članica Evropskega parlamenta in častna članica italijanskega Rdečega križa.