Vsak prvi konec tedna v oktobru organizirajo dan odprtih vrat in konje predstavijo javnosti. Pod vodstvom predsednice društva Natalije Nedeljko se trudi kopica prostovoljcev, med njimi veliko otrok, ki so prizadevni vse leto. Dogodek popestrijo s strokovnimi predavanji in delavnicami, umetniki, srečelovom, licitacijo – vse z namenom zbrati denar za zimsko oskrbo živali in veterinarske storitve.
Pozorno smo prisluhnili predavanju veterinarja Milana Hrena. Veliko smo zvedeli o teh plemenitih živalih, o tegobah, ki jih često pestijo – kolikah, in še nekaj zanimivosti, npr. da morajo jesti trikrat na dan, ker imajo majhen želodec. Ob njem je ves čas mirno stal lipicanec Samo in tudi on je veterinarja pozorno poslušal, na koncu pa dočakal lepo nagrado, konjsko masažo. Prišla je namreč tudi Tjaša Kersnik, profesionalna maserka konj, ki se je pet let šolala in delala v Angliji. Tja je odšla s svojo kobilo Belo, nazaj pa prišla s tremi. Že nekaj let dela doma na posestvu v Brdu pri Lukovici. Nazorno nam je predstavila svoje zanimivo delo, ki je vedno bolj cenjeno tudi pri nas, saj njene magične roke odpravijo marsikateri
konjski problem.
Konji so nas lepo pripravljeni čakali v svojih stajah. Prav vsi so bili ljubki s kitkami, čopki, barvnimi nogavičkami, pentljicami. Stegovali so glave izza ograje, češ kje ste. Ob vsaki staji je bil list z življenjepisom živali ... in tu nas je zabolelo srce. Te žalostne zgodbe, le kod so hodili njihovi zavezniki Štefan, Jurij in še kdo?
Trpeče konjske duše
Samice ponija Mrhice so se otroci naveličali, staršem se ni več ljubilo ukvarjati z njo. Ko je prišla v društvo, so jo prostovoljci več tednov namakali in čistili. Spet je lepotica, ljubljenka majhnih otrok, vsa ubogljiva in tudi igriva. Vsak obiskovalec, ki pride, najprej vpraša: »Kje je pa Mrhica?«
Poni Miško je kot iz pravljice, ves snežno bel in z modrimi očmi. Malčki imajo doma take plišaste igrače. A »dečko« je tudi nagajiv, pa še kdaj uščipne! Kupljen je bil za neko obletnico in ko so se ga naveličali, je pristal v društvu. Sprva je bil neprestano jezen, klicali so ga kar Fighter. Sčasoma se je umiril, ima krasno družico Mrhico. Najprej je tudi njej nagajal, jo brcal in grizel, ko pa ji je prekipelo, ga je prebutala in odtlej je priden ter ubogljiv. Danes sta neločljiva prijatelja.
Modri Ludwig je z 28 leti najstarejši konj. Vzrejen je bil za kaskaderskega konja na Hrvaškem. Ker je bil premajhen, so ga dali v neki konjeniški klub in na njem se je mnogo ljudi naučilo jahati. Potem se je poškodoval in postal predrago breme. Hoteli so ga dati mesarju, ceno so določili glede na izračun, koliko klobas bi naredili iz njega. Pa se je vmešala bivša lastnica in nekaj let še skrbela zanj. Ko pa je bila finančna stiska prevelika, mu je priskrbela prostor v tem društvu. Tukaj mu je lepo, ima svojo prostovoljko, dekletce Najo, in veliko časa preživita skupaj.
Pegi je starejša kobila, ki ima usločen hrbet, verjetno so jo jahali pretežki ljudje. Ko so prišli slabi časi, so jo morali oddati, da so se lahko preživeli. Jezdijo jo najmlajši otroci, saj je zelo prijazna in prav pazi nanje.
Klara je mila sivkasta kobila z žalostnimi očmi, po pasmi kasač, a za to premalo temperamentna. Menjala je veliko gospodarjev, uporabljali so jo tudi za vožnjo kočije. Na koncu pa je živela med biki in kravami in ti so jo ranili ter ji poškodovali dlako in rep. Prodali so jo že mesarju, čakala je v vrsti za zakol. Našli so jo člani društva in v RC Petra ji gre dobro, nad njo pa skrbno bdi mlada prostovoljka.
Lucky, zdaj Hope. Ime ji ni prineslo sreče, ima najbolj nesrečno usodo in najbolj znano zgodbo. Štiri leta in pol je preživela v malem hlevu brez oken, v njem se je komaj obrnila, in nikoli ji niso počistili. Lastnikom je gospodoval alkohol, hrano je dobila morda enkrat na dan. Ker je hotela ven iz hleva, so jo tepli z vilami po glavi. Ko je kmet prodajal stroje, je kupec naletel nanjo in jo odkupil ter predal društvu. Tukaj si je njena trpeča konjska duša opomogla, kolikor je bilo pač možno. Edino pri njeni staji je tabla z napisom »Pozor, ne dotikajte se konja!«, saj je izgubila zaupanje v ljudi.
Težav nikoli ne zmanjka
Življenjepise je bilo treba hitro brati, saj so konji že stegovali glave – no, bo kaj priboljška? V kozarčkih smo lahko za en evro kupili brikete (jabolčne, korenčkove ali navadne, ki jih imajo najraje) ter jim jih ponudili z dlani. Tisti nevajeni smo se naučili: dlan je treba čisto odpreti, konj lepo vzame briket s svojimi velikimi žametnimi ustnicami – uh, pod njimi pa dolgi zobje. Konji se niso bali ljudi, pustili so se božati po glavi in vratu. Presenetilo me je, kako topli in žametni so na dotik.
Trenutno je v Orovi vasi dvajset konj – za deset izmed njih iščejo posvojitelje, drugi ostanejo, ker potrebujejo strokovno oskrbo društva. Za te pa iščejo donatorje in medijske botre. Prostovoljni nadzorniki konje pri posvojiteljih tudi preverjajo na tri mesece. Včasih posvojeni konji pridejo nazaj, predvsem zaradi finančnih težav lastnikov. Vzdrževanje konja je drago, saj znese oskrba od 240 do 600 evrov na mesec, če pa so zdravstvene težave, to vse skupaj še kako podraži.
Glasen konec tedna so živali dobro prenesle in organizatorji so bili zadovoljni ob uspeli prireditvi. Vendar težav nikoli ne zmanjka. Odkar je v vasi nova asfaltirana cesta, jim na posestvu poplavlja in po dve- do triurnem deževju stojijo konji v vodi ter blatu.
