Zanimivosti

Spremenite se in vse se bo spremenilo

Katja Božič
7. 12. 2013, 10.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

Jana Pristovšek ljudem pomaga z alternativnimi tehnikami. Desetim, ki so v stiski, bi rada brezplačno pomagala s svojimi terapijam..

Mateja J. Potočnik

»Na cesti vsak dan vidim preveč nesrečnih ljudi, na forumih berem zgodbe, polne obupa, srečujem ljudi v veliki stiski, tesnobne, s paničnimi napadi, motnjami hranjenja, starše s hiperaktivnimi otroki. Veliko jih potrebuje le nekoga, ki bi jim podal roko. Rada bi pokazala, da upanje obstaja, da je v kratkem času mogoče komu občutno pomagati in polepšati življenje,« pravi Jana Pristovšek, nekdanja medicinska sestra, ki danes ljudem pomaga z alternativnimi tehnikami. Desetim, ki so v stiski, bi rada brezplačno pomagala s svojimi terapijami, v zameno pa od njih želi, da bi svojo zgodbo delili z drugimi.

»Težka obdobja želijo ljudje čim prej pozabiti. Nihče se noče javno izpostaviti, priznati, da je imel njegov otrok panične napade, anoreksijo … in da jim je pomagal nekdo, ki se ukvarja z alternativno medicino,« pravi. »Zdravilci smo še vedno na slabem glasu, včasih upravičeno.« Še večkrat pa zaradi neznanja in strahu ljudi pred neznanim. »O učinkih bioenergije je namreč še vedno veliko neznanega. Na svetu je ogromno ljudi s podobnimi težavami, ker pa o njih premalo govorimo, vsakdo misli, da je edini.« Če bi se več ljudi odprlo, če bi spregovorili o svojih izkušnjah in tako pokazali, da je marsikaj mogoče, da obstaja upanje, od nas pa je odvisno, ali se bomo odločili za to pot, bi se marsikaj spremenilo, razmišlja Pristovškova.

Medicinska sestra z alternativnim znanjem. Trideset let je delala kot medicinska sestra. »Pri svojem delu sem uživala, zato se dolgo nisem mogla odločiti za samostojno pot,« pravi. Z alternativo se je ukvarjala zase. Na koncu je ugotovila, da zaradi pomanjkanja časa ljudem nikjer ne more dati toliko, kot bi jim rada. »Ljudje, ki pridejo v ambulanto, si zaslužijo, da jih pogledaš v oči, pozdraviš in vprašaš, kako so. Bolan človek se v nasprotju z zdravim počuti, kot da je čisto sam na svetu, ne glede na to, ali se je samo urezal v prst ali ima raka. Od nekdaj imam rada ljudi in skozi svoje delo sem spoznala, da samo zdravila niso dovolj, da tudi samo pogovor ni dovolj.« Zato se je odločila ljudem pomagati na način, ki ga uradna medicina ne priznava.

Že kot punčka je rada opazovala ljudi. »Sedela sem na avtobusni postaji in se spraševala, kakšne zgodbe skrivajo, kaj pričakujejo od tistega dne, kaj se jim bo zgodilo, zakaj so žalostni … Zelo sva se povezali s staro mamo; umrla je, ko mi je bilo petnajst let.« Še dolgo potem sta se srečevali v sanjah, ne da bi to kdo vedel.

Čutila je, da v življenju obstaja nekaj več, na svoj način se je najlaže povezovala z vesoljem, kadar je bila ob vodi. »Pa to niso nobene nadnaravne sposobnosti, to ima v sebi vsak človek,« pravi. Povezanost z vesoljem, stvarstvom, ta enost je kot občutek sreče, kadar recimo z družino preživimo lep dan in čutimo zadovoljstvo, polnost v prsih, kadar imamo občutek, da se je vse lepo zložilo in da je vse, kot mora biti. »Ta občutek smo gotovo že vsi kdaj doživeli.«

Pri učiteljih (Drago Smiljanić – bioenergetik, kiropraktik, akupunkturist, Božidar Grilc – hipnoterapevt, Cvetka Krulc –  zdravljenje theta, Darja Cvek Mihajlovič  – raziskovalka zunajtelesnih izkušenj, zunajčutnih zaznav in intuicije …) se je naučila tehnik, s katerimi prej in laže pride do tega izvora. Dopolnila jih je s svojimi spoznanji in izkušnjami, ki jih je uporabila tudi pri čiščenju svojih travm. »Že z enim samim stavkom lahko neskončno ranimo drugega človeka, zato se je treba zavedati, kaj govorimo.« Ne zaznamujejo nas samo družinske travme, temveč tudi tiste iz osnovne šole.

»To je eno najbolj krutih obdobij. Otroci se točno zavedajo samih sebe, nimajo pa še razvite empatije, zato so lahko zelo kruti do sošolcev. Velikokrat moramo predelati trenutke, ko so se nam sošolci smejali, nas zafrkavali in poniževali. Obiskala me je izobražena, sposobna, urejena ženska na odgovornem položaju.

Pred svojim nadrejenim se je počutila kot nemočna punčka in ni bila sposobna sestaviti skupaj niti treh stavkov. Ugotovili sva, da je bila v razredu stisnjena v kot, ker so jo vsi zafrkavali.« Ko tega prizadetega otroka v sebi vzamemo v naročje, potolažimo, objamemo, mu povemo, da ga imamo radi tudi kot odrasla oseba, dogodek očistimo in nam v sedanjosti ne povzroča več težav. »Gospa mi je ob naslednjem srečanju povedala, da se zdaj povsem drugače počuti pred šefom in da je celo sprejel njene predloge.«


Več preberite v tiskani Jani (št. 49, izid: 3.12.2013).