Zanimivosti

''Če Bratuškova ne dobi podpore, ima Slovenija velik problem''

Simon Rosc
21. 9. 2013, 07.40
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.52
Deli članek:

Igor Lukšič. Lahko bi ga opisali kot zgovornega politika brez dlake na jeziku, ki z veseljem deli svoje strokovno in tudi politično mnenje. Med družino in službo je začrtal strogo mejo, ki je ne prestopi, in se tako lahko pohvali, da je skrben oče in mož, ki nikoli ne pozabi pomembnih družinskih praznikov.

Grega Wernig

Začniva intervju v času, ko vas je javnost spoznala oziroma vas je začela spoznavati. To je bil čas, ko ste bili minister za šolstvo in šport. Ali pogrešate te čase?

»Ukradli so nam gospodarstvo.«

Ne, jaz sem po naravi tak, da kjer koli sem, se ukvarjam s tistim, kar trenutno počnem. Če sem profesor, sem profesor, če sem minister, sem minister. V vlogah, v katerih trenutno sem, med sabo ne mešam stvari. Pri tem se ne vračam nazaj v čase, ko sem bil kaj drugega.

Zavzemate se za očiščenje političnega prostora. Kaj točno s tem mislite in kako bi se tega lotili sami?

Čiščenje ima več plasti. Tisto, kar je ključno, je, da je v Sloveniji treba postopno oblikovati politični razred, ki bo razumel, da je politika nekaj drugega kot biznis, da je politika predvsem delo za dobro vseh ljudi, ne pa samo za svojo lastno rit.

»Še vedno nam ton dajejo politiki, ki so bili socializirani v času samoupravnega socializma.«

Pri nas je težava predvsem v tem, da je politika vezana predvsem na ljudi, ki prihajajo v javni sektor, zato da delajo samo zase in svojo skupino, da delajo po naročilu in posamezne parcialne interese in se potem osnovno poslanstvo politike izgublja. Tudi glavna naloga države je, da skrbi za dobro vseh, predvsem ljudi, ki so zaposleni, in ne samo lastnikov. Pri nas pa se je zgodilo to, da je gospodarska zbornica postala lobistična skupina lastnikov in tistih, ki živijo od profita. Torej so nam ukradli gospodarstvo.

Greva zdaj še na aktualne dogodke v koaliciji. Se strinjate z ministrom Virantom o zmanjšanju števila občin?

Potem ko sta propadla dva poskusa, da bi Slovenijo regionalizirali, je razdrobitev občin postala moteča. Ker ni regij, je razdrobitev privedla do razkroja skupnih projektov, okrepila pa posamezne občinske projekte. Zelo pomembno pri tem je, da stroka ugotovi, kako postaviti kriterije, kriterij števila prebivalcev je samo eden, ne more pa biti edini. Ključno je, da zna občina živeti sama od sebe, da ne potrebuje dodatnih državnih virov. Upoštevati je treba razvojno moč in predvsem to, ali je sposobna sama preživeti naslednjih deset do dvajset let. Hkrati pa je treba doseči veliko politično soglasje. To mora biti skupen projekt deblokiranja razvoja Slovenije.

Kaj menite o ministru Erjavcu in njegovih vedno enih in istih grožnjah, ki jih uporablja za dosego svojih ciljev? S tem mislim na perečo temo upokojencev in varčevanja na njihovih plečih.

Upokojenci so velik del ne samo volilnega telesa, ampak tudi prebivalstva. Ko se govori o upokojencih, gre za realne ljudi in država, predvsem liberalni del politike, se do njih obnaša, kot da so samo strošek. Na to logiko Socialni demokrati nikakor ne pristajamo. To so ljudje, ki so vse svoje vloge opravljali korektno in ni razloga, da bi jih obravnavali samo kot strošek. Težava vseh ministrov, predvsem pa zdajšnjega, je, da poskušajo privarčevati predvsem pri upokojencih. Pri tem je razumljivo, da so se močno organizirali za obrambo teh interesov in pri tem jih tudi mi podpiramo. Ni prav, da bi breme reševanja težav prešlo samo na eno skupino.

Kdo po vašem mnenju vodi Pozitivno Slovenijo? Alenka Bratušek, Zoran Janković ali morda kdo tretji?

Pozitivna Slovenija se še ni oblikovala v stranko z vsemi elementi, tako da lahko govorimo predvsem o poslanski skupini. Ta je en del PS, drug del pa je mesto Ljubljana z županom in listo. Drugje Pozitivne Slovenije empirično ne najdemo.

Potem gre po vašem mnenju za dva segmenta Pozitivne Slovenije?

Tako je. Nobenega dvoma ni, da Ljubljanski del PS vodi Zoran Jankovič, poslance in ministre pa vse bolj usmerja predsednica vlade, ki tudi daje glavni ton. Se pa Zoran Jankovič vključuje predvsem v tistem segmentu, ko gre za interese Ljubljane.

Bliža se kongres PS. Še vedno vztrajate pri tem, da koalicija razpade, če Zoran Janković kandidira na kongresu in zmaga, s tem pa ponovno prevzame vajeti PS?

Pogoj za vstop v vlado je bil, da Zoran Janković odstopi. To pomeni, da si želimo, da bo predsednica vlade dobila mandat tudi v stranki in na ta način dobila legitimnost za vodenje največje stranke. Če se to ne zgodi, potem ima ona veliko težavo in z njo tudi Slovenija.

Kako bi opisali slovenski politični prostor? Na tem mestu vas sprašujem predvsem kot strokovnjaka.

Sloveniji se čedalje bolj pozna, da ni vzpostavila lastnih mehanizmov za oblikovanje politikov. Še vedno nam ton dajejo politiki, ki so bili socializirani v času samoupravnega socializma, vključno z Janezom Janšo. Od takrat nismo prišli do novih političnih obrazov. Na politične pozicije se je rekrutiralo kar nekaj ljudi iz drugih vrst, torej ne skozi poznavanje, delovanje in nabiranje izkušenj v političnih organizacijah. Večini se zdi, da je politik nekdo, ki kar vznikne, se prijavi na volitvah, dobi podporo in je to zadosti. V resnici to vodi državo v pogubo.

Pa pojdiva še na malo bolj sproščene teme. Z nekdanjim premierjem Črne gore, zdajšnjim zunanjim ministrom, imata enaka ime in priimek. Sta se imela kdaj priložnost srečati?

Ne, nikoli. Nazadnje se je najavil, pa potem zaradi smrti v družini ni prišel na blejski forum, sva pa že imela določeno uro. Je pa zanimiva zgodba, ko so bili v Londonu popolnoma nesrečni, ker niso vedeli, kdo pravzaprav prihaja. Preverili so na Googlu in ker ne ločijo mehkega in trdega č-ja, so bili precej zmedeni. Razlika med nama je torej ta, da je moj č trdi, njegov pa mehak. (smeh)

Po mojih informacijah ste izjemno družinski človek. Se spomnite vseh rojstnih dni in obletnic?

Seveda se spomnim. Ob polnoči. Bil sem zraven pri vseh štirih porodih in celo pri svojem. Samo pri ženinem nisem bil, ker je starejša za pol leta (smeh). Mi redno proslavljamo družinske praznike, gremo skupaj na kosila ali večerje. Pa tudi sicer smo precej skupaj. Če se le da, gremo skupaj na dopust z avtodomom. Nazadnje nas je precej zbližala Amerika, kjer smo eno leto živeli na 60 kvadratih – šest ljudi in še pes.

Kaj ste nazadnje kupili svoji ženi?

Rožo. Drugače pa pogosto kakšno knjigo. Rada ima tudi nakit, pač do tiste točke, ki jo prenese družinski proračun. Precej pa kupujeva skupaj, ona izbere, potem pa damo denar na kup.

»Ženi sem nazadnje kupil rožo.«

Ste oče štirih otrok. Usklajevanje družinskih obveznosti in političnega življenja je verjetno precej težko. Kako vam to uspeva?

Uspeva mi tako, da se ne zapletam v nepotrebne zgodbe. Za politiko porabim sorazmerno malo časa, čeprav so ljudje prepričani, da so to celodnevne obveznosti. Ukvarjam se samo s ključnimi stvarmi, tako imam dovolj časa za družino. Je pa res, da otroci niso več majhni in jih ni treba voziti na vsakodnevne aktivnosti, tisto pa je bil celodnevni projekt.

Naslednje vprašanje bi bilo mogoče bolj primerno za vaše otroke, pa vendarle. Kakšen oče ste? Imate pri vzgoji bolj konservativne ali liberalne poglede?

Kombinacija obojega. Tam, kjer je treba biti konservativen, tak tudi sem. Še vedno mislim, da je dobro, da se otroci naučijo rutin in odgovornosti. Bistvenega pomena je, da jim to privzgojimo. Mislim, da so vsi moji otroci to ponotranjili in da niso egoisti. Pomembno je, da se medsebojno podpiramo in se imamo radi.

»Politika je delo za dobro vseh ljudi, ne pa samo za svojo rit.«

Ne moremo mimo športa, saj smo sredi evropskega prvenstva v košarki, ste tudi bivši minister, ki je imel v svojem resorju pod okriljem šport. Ali s svojimi otroki kdaj odigrate kakšno tekmo košarke?

Včasih smo igrali, zdaj pa že dolgo ne. Zdaj igramo bolj namizni tenis. To je lažje, ker smo nekako bolj izenačeni.

Ste pa tudi velik ljubitelj teka na smučeh.

Tek na smučeh je bil zame predvsem beg pred klasičnim smučanjem. Ko so drugi hodili smučat, sem jaz tekel. Tek na smučeh se mi zdi dober, ker je bil cenejši, čeprav se zdaj tudi to draži. Pa tudi v krajšem času opraviš več napora. Dovolj je že eno dopoldne oziroma ura, dve.

Je to morda tudi čas, ko si odpočijete misli?

Sem tako kot maratonec. Ko ta teče, počiva. Meni ni treba posebej počivati, počivam takrat, ko delam.

Pred kratkim ste na eni od fotografij presenetili z modro barvo las. Kakšen je bil razlog za to? Morda kriza srednjih let?

Edino, kar spreminja barvo mojih las, je narava. Verjetno je šlo res za igro svetlobe. Vsa kriza srednjih let v mojih laseh je ta, da postajajo sivi. (smeh)

Grega Wernig