»Ne filozofiram o tem, kako bi lahko živela, jaz živim!« samozavestno pravi  šestnajstletno dekle, ki ji je življenje namenilo drobceno telo, a veliko srce, iskrenost in angelski glas. Z neverjetno energijo je Ana Karneža, šestnajstletnica s Ptujske Gore, začarala žirijo šova Slovenija ima talent, občinstvo in gledalce pred televizijskimi sprejemniki. Le redkokatero oko se ni orosilo. »Bilo je zelo čustveno. Nisem mogla verjeti, da ploskajo meni!«   

Z velikimi prodornimi očmi, neverjetnim mirom v sebi, skromnostjo, samozavestjo in treznim razmišljanjem, ki ga marsikdo tudi v zrelih letih ne premore, Ana razoroži vsakogar. Njena močno nalezljiva življenjska energija napolni prostor, in kadar razgali svojo dušo, iskreno in z zaupanjem, sploh ne opaziš več, da je kakorkoli drugačna od drugih. Tako, pravi, se tudi počuti.

Povabila nas je v svojo prijetno, živahno, zeleno obarvano sobico v dijaškem domu mariborske škofijske gimnazije. Uredila si jo je tako, da se v njej dobro počuti in ima najnujnejše na dosegu rok. »Trenutno nimam prostega časa, nisem navajena tolikšne medijske pozornosti, ki se je zgodila čez noč.« Na začetku je bila še malce negotova, a se je hitro sprostila. »Resnično nisem pričakovala takšnega odziva. Ko so vsi v Operi stali po mojem nastopu, se mi je zdelo, kot da se to ne dogaja meni. Nisem mogla verjeti!«

V petju uživa, za petje živi in ob petju pozabi na vse drugo.

Zaradi dobrih izkušenj in odzivov na svoj glas se je želela predstaviti v priljubljenem šovu. »Menila sem, da je to dobra priložnost za prihodnost, pa tudi radovedna sem bila.« S starši so pretehtali dobre in morebitne slabe strani takšnega izpostavljanja, končna odločitev pa je bila v njenih rokah. »Rekla sem si, da nimam kaj izgubiti in da si lahko odprem marsikakšna vrata.«  

Majhno dekle, veliko srce

»Zdi se mi, da sem zelo družaben človek, nasmejana, pozitivna, rada si zastavljam različne cilje in se potem zanje zelo potrudim. Starši so me vedno obravnavali kot normalnega otroka, imela sem le fizične ovire,« je povedala. »Kakor mi je razlagala mama, so zdravniki kakšen teden pred mojim rojstvom opazili, da z mano nekaj ni v redu.« Kmalu po rojstvu so deklici postavili diagnozo, ki se glasi spondilometafizarna hondrodisplazija. »Kar enostavno pomeni, da sem manjše rasti in težje hodim.« Razložila nam je, da v višino meri malo več kot meter. Zadnji centimeter ali dva je pridobila po lanski operaciji hrbtenice, ki ji je življenje v marsičem olajšala. Starši so si po presenečenju po njenem rojstvu hitro opomogli. Pozornost so namenjali vsemu tistemu, kar je deklica zmogla, in ne tistemu, česar ni. »V nasprotju s pričakovanji sem shodila že pri letu in pol,  normalno torej. Le hoditi nisem mogla toliko kot vrstniki.

V vrtcu še nisem bila dosti manjša od drugih, kasneje je razlika postajala čedalje očitnejša. A nikoli nisem kaj dosti tarnala. Včasih sem bila malce žalostna in sem se spraševala, kako bi bilo, če bi bila takšna kot vsi drugi.

Še posebej v osnovni šoli, kjer so me otroci včasih zafrkavali, dokler se me niso navadili. Včasih je težko sprejemati drugačnost.« Otroci pač marsikaj težje razumejo. »Zdaj o tem ne razmišljam. Rečem si, takšna pač sem, takšno sem se sprejela in nimam zadržkov. Svoje bolezni, iskreno povedano, ne vidim. Kadar sem v družbi, se počutim kot vsi najstniki. K temu so veliko prispevali moji starši, ki me niso nikoli pomilovali. Spodbujali so me, da sama naredim čim več. Tudi kar se pospravljanja tiče. Danes sem se precej trudila pospraviti posteljo. (smeh) Ko še nisi osebnostno oblikovan, je zelo pomembno, kako okolica ravna s tabo, in seveda je to zelo vplivalo na moji samozavest ter samopodobo.«


Več preberite v tiskani Jani (št. 16, izid: 16.4.2013).