Kljub temu da je bila vesela vrnitve, je ob tem imela tudi nekoliko tesnobe v srcu. »Ko sem prišla v Dominikansko republiko, me je pred mojim tamkajšnjim začasnim domom pred vhodom pričakal kuža, ki sem ga poimenovala Pablo. V resnici sem potem ugotovila, da gre pravzaprav za psičko po imenu Molly. (smeh) Bila je od tamkajšnjih sosedov, ki pa so v svojo hišo prihajali le občasno ob koncih tedna, zato je bila večino časa sama z gospodinjo in s še enim psičkom. Nihče se ni ukvarjal z njo, pogosto je bila privezana na kratko verigo, zato sva se začeli družiti in pri meni je preživljala večino svojega časa. Zelo sva se navezali druga na drugo, in ko sem odhajala, se je celo zatekla v moj kovček. Priznam, da sem bila kar malo zaskrbljena, kaj bo z njo po mojem slovesu. Me je pa pozitivno presenetilo predvsem dejstvo, da tamkajšnji brezdomni kužki živijo zelo lepo življenje. Vsi lepo ravnajo z njimi, imajo dovolj hrane in vode, tekajo skupaj po plažah, turisti jih crkljajo in tudi v vseh restavracijah so dobrodošli.«