Zdele so se mi čudovite in neukrotljive kot divje cvetice, čeprav so bile kot vedno uglajene in urejene, a vsaka tako posebna in vse tri tako čudovit šopek. Divji, kot je divja le ženska duša, in hkrati dovršen. Manca je bila modro nebo, Ladeja rumeno sonce in Tina srebrna luna, so mi razložile. Smejale so se naglas. Govorile veliko (sploh Manca). Žarele so življenje, veselje do življenja in vsega, kar nam to ponuja. Bile so radovedne, sproščene, vesele. Lepo je bilo v njihovi veseli družbi. Ah, škoda, da je bilo tako mraz, da smo se hitreje, kot smo si želele, poslovile s šklepetajočimi zobmi.

Bolezen mi je dala več, kot mi je vzela

Naj se nekoliko vrnem. Že ko sem se pripravljala na intervju, sem premišljevala, da so nekakšna ikona sodobne ženske. Pristne, a vedno urejene. Z izjemno močnim intelektom, a vedno najprej prisluhnejo srcu. Znajo poskrbeti zase, a nikoli ne prezrejo sočloveka. Jih je tako klesalo življenje, so se tega naučile ali takšne kar so? Verjetno vse troje, saj je videti, da življenje dobesedno zajemajo z veliko žlico. Manca je preživela hudega raka, terjal je izjemno težke posege – odstranili so ji del čeljusti in jo nadomestili s kostjo iz noge, ji odstranili 50 bezgavk ter jo 30-krat obsevali. A o tem govori lahkotno, radostno. »Kako ne,« pravi, »rak mi je dal veliko več, kot pa vzel. Neprimerljivo več. Toliko ljubezni, kot sem je zdaj spoznala, je brez bolezni najbrž ne bi nikoli. Prav vsak dan me je nekdo od mojih dragih ljudi peljal na obsevanje, ob ponedeljkih pa sem imela celo viteza.« Viteza, ki vozi bolno gospo na obsevanja? Radovedna sem. »To je mladi prijatelj, s katerim se vedno pogovarjava o najinih skupnih duhovnih navdihovalcih – o Krišnamurtiju, Tolleju in drugih. Tako je vsak ponedeljek čakal z mano na onkološkem, da sem prišla na vrsto, in prav lepo je bilo,« reče Manca ter že našteva prijatelje, ki so si rezervirali dan, ko bodo z njo med njeno boleznijo. Bila je pogumna.

Zame je bila bolezen velika izkušnja opazovanja – sebe in moje mame

»Ko sem prebrala, kako bo potekalo Mančino zdravljenje, kakšne rane bodo nastale, kakšne nevšečnosti in bolečine jo čakajo, sem premišljevala, kako bo to zmogla. Pa je tako samostojno šla čez bolezen, s tako disciplino in voljo, da je bila na eni strani zgled, na drugi pa je meni in še marsikomu prav utrdila vero v to, da je nemogoče mogoče. Da če se sam tako naravnaš in če greš z zaupanjem skozi to, se stvari sestavijo v pravo smer,« mi je zaupala Ladeja. »To, kar smo doživljali skozi Mančino bolezen, nam je dalo tudi soočenje s svojimi strahovi, ko se zaveš, da je lahko naenkrat ne bo več, in razmišljanje, kaj to pomeni, hkrati z zaupanjem, da bo vse dobro. Zdi se mi, da smo šli skozi to z mislijo: Manca je Manca in kako pa bi lahko bilo drugače, kot da se vse dobro izide – in res se je. Zame je bila njena bolezen tudi velika izkušnja opazovanja, kakšna borka je.«

Pa ni le borka. Je tudi velika pionirka, tako kot njeni hčeri. Imajo to v genih ali srcu, se sprašujem, Manca pa pravi: »Zase mirno trdim, da sem petelin, ki je prezgodaj kikirikal. A če takrat ne bi kikirikala, ne bi ustvarila stopinj, ki so jih potem drugi povezali v pot. O vzgoji za medije sem npr. začela govoriti v prejšnjem stoletju, knjiga s tem naslovom je izšla leta 1996 in takrat je kolegica zapisala, da zganjam moralno paniko. Kajti drznila sem si napovedati odvisnost od interneta, kar je danes že ena od zdravniško priznanih diagnoz, takrat je bila pač moralna panika, haha. Pred dvema desetletjema sem imela referat z naslovom Javno komuniciranje kot oglaševanje in nekateri kolegi s faksa so bili zgroženi. Pa poglejte, kako prefinjeno je danes skrito oglaševanje v 'novinarska' besedila,« me pogleda v oči Manca, saj ve, da vem ... »Aktivna sem bila v skupini za duhovna gibanja pred več kot tremi desetletji in poslušala o tem, kaj neki zblojenci meditirajo. Danes je na tržišču na stotine knjig, ki priporočajo in učijo meditacijo …« Omeni le delček, jaz pa se je spomnim, da je v hipu privolila, ko sem jo povabila kot ambasadorko projekta Očistimo Slovenijo, in takoj naredila vse, kar smo od nje potrebovali. Ah, še več. Takoj. Prostovoljno. Z velikim navdušenjem in dobro voljo.

Slovenija še ni pripravljena nanjo?

Čeprav v nekoliko manj razburkanem in glasnem toku, a močnem in navdihujočem, se usedata v naša srca tudi Mančini hčeri. Ladeja je pomembne poslovne in zelene odtise puščala v celotni karieri, vključno z diplomskim delom, svet pa že od leta 2015 navdihuje s prvo platformo v regiji, ki se posveča krožnemu gospodarstvu – Circular Change. 2018 je bila za svoje pionirsko delo v Davosu finalistka za global leadership award – the circulars. Že tri mandate zapored je bila v Bruslju izvoljena za predsedujočo Evropski platformi za krožno gospodarstvo. »Tu vidim veliko priložnost za krepitev mednarodne prepoznavnosti Slovenije, kar v domačem prostoru žal ostaja neizkoriščeno. Pred Slovenijo je predsedovanje Svetu EU. V mednarodnih krogih me že dve leti sprašujejo, kaj bomo v Sloveniji pripravili na temo zelene preobrazbe, krožnega gospodarstva. Predstavnikom ključnih ministrstev smo v imenu Circular Change predstavili različne možnosti povezovanja, a partnerstva nekako ne zaživijo, zato smo se odločili, da bomo Slovenijo mednarodni javnosti predstavili v publikaciji Circular Insider. Po zgledu Nizozemske, ki je v času svojega predsedovanja EU pod pokroviteljstvom njihovega predsednika vlade Marca Rutteja pripravila številne dogodke in publikacijo, bomo predstavili slovenske prebojnike na področju krožnega gospodarstva. Poljudno in zanimivo. Ob tem pa v okviru Evropske platforme načrtujemo spletne dogodek na visoki politični ravni, kjer bomo povezali Nizozemsko, Portugalsko in Slovenijo ter pokazali, kako lahko uspešno potekajo sodelovanja za uresničevanje zelenega okrevanja ter soustvarjanja družbe in gospodarstva, ki ohranja kakovost bivanja za vse. Po ustaljenih poteh žal ne gre,« potoži Ladeja. Ko berem o njenih dosežkih, navdušenju nad njenimi predavanji in idejami visokih predstavnikov razvitejših dežel od naše, pomislim, kaj in zakaj zamujamo v naši lepi zeleni deželi. A Ladeja reče, da se je ob Mančini bolezni, pa potem v koronskem času in decembra še ob svoji bolezni (hudo je zbolela za neznano pljučno boleznijo), zavedela, koliko energije vlaga v nekaj, za kar čas, prostor ali ljudje še niso zreli.

Bolezen me je srečala, da sem se zavedela svoje vrednosti

»Zavedela sem se, da s temi ljudmi ni nič narobe in tudi z mano ne. Vendar je prav, da čas in energijo usmerim vase. Očitno me je bolezen srečala, da sem se zavedela svoje vrednosti ter tega, da je treba okrepiti in negovati sebe, da potem prideš naproti pravim stvarem in pravim ljudem ob pravem času in na pravi način. To je bil uvid, ki se je lahko zgodil prav zato, ker sem bila v bolnišnici brez vseh obveznosti. Ko so me sestre in zdravniki vprašali, ali mi je grozno, sem rekla: 'Ne, super mi je. Skrbite zame, date mi jesti in piti, v dobrih rokah sem in lahko sem sama s sabo.' Zahvalila sem se jim.«

Tina, Mančina mlajša hči, pa je tista, ki ravnovesje, ravnotežje in pravi dih raziskuje izkušenjsko, kot učiteljica joge, in hkrati akademsko. Staroindijske tradicije so jo prevzele v tolikšni meri, da je doktorirala iz filozofije joge in svoja spoznanja zdaj deli s študenti na fakulteti. Obožuje svoje delo s tečajnicami in študenti. Ravnovesje med prakso in teorijo? Morda. A Tina pravi, da je predkoronski čas tudi njo začel metati iz ravnovesja, da je že začela čutiti prve znake izgorelosti. »Občutek sem imela, da je bil tempo prej preprosto prehiter, in veliko ljudi, s katerimi sem govorila, je imelo podobne izkušnje. Zato smo si najprej rekli: poglejmo pri tem pozitivno plat. In res, pomladna upočasnitev mi je zelo prijala. A na jesen in zimo, ko je vsa ta drugačnost trajala že toliko časa, smo videli, da dejansko moramo poskrbeti za drugačen način življenja in preživetja. Moje življenje se je predvsem odselilo na splet. Nekaj časa sem potrebovala, da sem proučila nove načine in tehnične pripomočke, kako poučevati po internetu tako jogo kot predmete za študente. To je bil zame na začetku izziv, ko pa so stvari stekle, sem bila vesela, da sem se naučila nečesa novega.«

Odpadlo je vse, kar zame ni pomembno

»Obenem sem se še bolj zavedala, da v takih časih, ko sta prišli mamina bolezen in nato korona, odpadejo stvari, ki niso bistvene za človeka ali morda niso res njegove. Ostane tisto, kar je res vredno in lahko preživi težke čase – od odnosov do aktivnosti in notranjih vzorcev delovanja, mišljenja. Veliko sem razmišljala o tem, kako delujem, kako razmišljam, kako čustvujem. 'Nisi, kar si mislila, da si.' Ta misel me vedno bolj spremlja. A v vsem, kar delam in kar sem, vedno bolj opažam, da si še bolj kot kdajkoli želim biti v odnosu do sebe in do drugih tisto, kar zrcali luč.« Naj dodam, da Tina ni daleč od tega. Meni se zdi, ko z njo govorim, četudi o vsakdanjih stvareh, kot bi govorila z angelom. Nežnim, sočutnim, ki mu ni za nič vseeno in ki ve, da nič ni samoumevno. O tem spregovori tudi sama, ko jo povprašam, kako je preživela Mančino bolezen: »Bolezen ti vedno pokaže, da ni nič samoumevno, tudi življenje ne, ne glede na to, koliko smo stari. Vse doživljanje se je takrat zelo izostrilo, precej stvari se je upočasnilo že med Mančino boleznijo.«

Dom je tam, kjer diši iz lonca

Vse tri mi povedo, da so bile med boleznijo zelo veliko skupaj in se ves čas res veliko pogovarjale. »Me se pogovarjamo o čisto vsem. Ne poznamo tabujev,« pove Manca, ki ji veliko pomenijo Tinini obiski med vikendi. »Res mi veliko pomeni, da skupaj jeva, klepetava.« Manca strašno rada kuha: »Kuhanje me zelo sprošča. Dom zame mora dišati – dom je tam, kjer diši iz lonca,« doda in pove, da je danes skuhala zelenjavno juho. »Pravijo, da dobro kuham, čeprav pripravljam zelo preproste jedi – veliko zelenjave, ajdovo kašo, polento … Kupujem le lokalno, na tržnici in v majhnih trgovinah, da spodbujam slovenske kmete in slovenske male trgovce.«

V vsakomur od nas je ustvarjalni otrok, kreativna duša

Spregovorimo še o malih pesmih, Skuštrankah, ki sta jih Manca in Ladeja zapisali med prvo karanteno. »Po predstavitvi pesniške zbirke Srčnice na moj rojstni dan mi je glas, ki me navdihuje, rekel: 'Zdaj boš pa pisala srčnice male za otroke različno stare.' Nemudoma se mi je zapisalo nekaj pesmic, poslala sem jih Ladeji in ona mi je odgovorila s šopkom svojih.«

Ladeja se nasmehne: »Od nekdaj rada govori v rimah, a se nikoli ni imela za pesnico. Ampak take rimarije, to bo pa šlo, zabavno bo, sem pomislila, in potem sva pisali; res lahkotno, brez premisleka in prevelike kritičnosti do sebe, s temami, ki so se tisti hip utrnile. Šlo je zelo hitro in zelo sem vesela, da ima ta najina zbirka Skuštrank tak pozitiven odmev. Ko sva se pogovarjali o naslovu, sem rekla – meni se zdijo tako nedokončane kot frizura, ki je malo skuštrana, naj bodo pa Skuštranke, tudi zato, da opogumijo druge, da lahko ustvarjaš, tudi če nisi perfektno usposobljen za ustvarjalno smer, v katero stopaš. V vsakomur od nas je ustvarjalni otrok, kreativna duša. V tem času je zelo terapevtsko, da si dovolimo otroka dejavno živeti – ali skozi poezijo in rimarije ali skozi fotografiranje, risanje ali z oblikovanjem gline. To je tisto, kar je tako zdravilno in kar bomo zdaj še bolj potrebovali.« Skozi burne čase si je pomagala s svojimi rutinami. Vse tri jih imajo, vsaka svoje. Skupna pa jim je hvaležnost, ki jo vsak večer skrbno zapisujejo – v beležke in svoje srce. Morda so prav zato njihova srca tako svetla in velika.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja Jana_13
Zarja Jana
naslovnica