Na začetku je podarjeni čas, ki ga je prinesla karantena, sprejel z odprtimi rokami in ga posvetil partnerici Pii Zemljič in najstniškima sinovoma Vorancu in Francetu, zdaj pa je igralec ljubljanske Drame že nazaj v polnem pogonu: za splet prilagaja performans MandićStroj ter se pripravlja na premiero drame Cement.

Ste še vedno MandićStroj ali so vas življenje, epidemija, leta … upočasnili?

Junija bom star 47. Lani 13. marca smo za nekaj časa nenadejano prekinili z vajami, tempo se je takrat res upočasnil, a življenje je teklo dalje, teče. Dokler nam utripa srce. In poskušam se razveseliti vsakega dne. Spomladi 1990, v prvem letniku srednje šole, bil je ponedeljek. Vem, ker so bile takrat kinopredstave v Domu kulture Velenje, naslednji dan pa torek, ko smo pisali kemijo in nisem še skoraj nič znal; zvečer sem šel v kino gledat film Društvo mrtvih pesnikov. Tistega večer se mi je nekam v notranji stroj vgraviral stavek, ki ga je učitelj z vsem možnim žarom predal mladim: carpe diem (izkoristi dan)!

mandic3
Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
V predstavi MandićStroj preigra skoraj štirideset svojih preteklih vlog.

Kako je obdobje epidemije vplivalo na vas, na odnos s partnerico in otrokoma?

V pomladnem valu smo najbolj izkoristili nenadejan čas, ki smo ga imeli drug za drugega. Še posebno nas je navduševalo, da smo lahko skupaj preživljali dopoldneve in večere, kar je drugače sredi gledališke sezone redko. Jesensko obdobje pa je zaradi drugačne organizacije vseh delovnih in šolskih procesov, pa tudi določene utečenosti in občutka, da se vse skupaj že malo vleče, izgubilo začetniško romantiko. Sicer smo pa precej hrupna družina. Ko smo veseli in ko se kregamo. Tako da so sosedje imeli kaj od nas.

Oba s Pio sta igralca. Se z umetnostjo spogledujeta tudi vajina sinova?

Ko sem vprašanje namenil Francetu, mi je rekel: »Napiši jim: se mi zdi, da ja, ampak zakaj vas to zanima?« Oba v šoli občasno sodelujeta v dejavnostih, povezanih z umetnostjo. France še vedno hodi v glasbeno šolo, Voranc pa se je letos, ko je postal srednješolec, pridružil projektu Mlado Mladinsko v okviru SMG pod vodstvom Ane Duša, ki s širokim naborom mentorjev in v duhu spominja na GILŠ KODUM, Gledališko in lutkovno šolo Kozmopolitska delavnica umetnosti. Ta je v devetdesetih delovala z iniciatorko Metko Zobec na čelu pod okriljem takratne Zveze kulturnih organizacij Slovenije. Ana Duša je bila »gilševka«, kar pomeni, da se dobrih praks nalezemo. In zelo dragoceno je, da jih nekateri širijo.

mandic1
Mediaspeed
Marko Mandić s partnerico Pio Zemljič. Igralca sta skupaj že osemnajst let.


Kako komentirate trenutno stanje slovenske kulture?

Kaotično. Kaotično je in kaotično ga komentiram. Po eni strani vidim, zasledim veliko izjemnih dosežkov in stvaritev, torej je kultura v dobri kondiciji, po drugi strani pa odločevalci, nadrejeni, vrhovne instance, če citiram tokrat Gleba Čumalova iz Cementa, gojijo propad, stanje na mestu. Odlična se mi zdi fotografska akcija igralca Jerneja Čamplja MSK – Mi smo kultura. Upam, da mu bo uspelo fotografirati čim več delujočih v tej zelo razvejani panogi. Pogled na vse te obraze z enotnim podpisom Mi smo kultura daje že zdaj vedeti, da to ni ena peščica zanesenjakov, ki se nekaj gredo, ampak združba relevantnih posameznikov, stroj, ki ustvarja.

Ko sva pri stroju: že skoraj deset let igrate predstavo MandićStroj. Zasnovana je na interakciji z gledalci, ki postanejo vaši soigralci. Kako boste to zdaj prenesli na spletni format?

Z režiserjem Bojanom Jablanovcem smo se odločili za premestitev dogajanja z gledališkega odra v prostor, ki je neke vrste križanec med garderobo, fundusom in instalacijo. Že sam prostor narekuje spremembe, če fizične odsotnosti publike sploh ne omenjam. Tudi ta določa drugačne zakonitosti izvedbe. Prav v novih razmerjih in obliki prenašanja energije do naslovnika je čar ukvarjanja z zoomovo verzijo MandićStroja. Ko se bomo zbrali na zoomu, se pogovorili o poteku predstave, ustvarili skupnost, ki bo ta večer na daljavo skupaj spremljala dogajanje, se bo predstava začela. Tokrat za določeno vlogo ne bom izbral samo ene soigralke ali soigralca, ampak bodo vedno naslovljeni vsi, saj bo moj pogled uperjen v kamero, oči publike. To je priložnost za raziskovanje igre pred kamero, s kamero, za partnerico kamero, ki omogoča zoom, zoom pa po koncu predstave takojšnji pogovor s publiko. Neposredno izmenjavo vtisov.

Veliko ste igrali tudi v tujini. Se je zdaj vse ustavilo ali vas čaka kakšen nov projekt?

Kar nekaj načrtovanih izvedb koprodukcijske uprizoritve Neverland, s katero naj bi lani gostovali tudi na Drama festivalu, je odpadlo. In vsi smo upali, da bomo v tej sezoni vsake toliko pripotovali z različnih koncev Evrope in odigrali predstavo, a so zaradi organizacijskih težav, spremenjenih protokolov in ne nazadnje zaprtja gledališč projekt ustavili. Škoda. To je bilo moje zadnje sodelovanje v tujini in za vse priložnosti do zdaj sem zelo hvaležen. Zlagal bi se, če bi rekel, da si ne želim še kdaj igrati v tujini. Vstop v nov prostor, med nove sodelavce te postavi pred nove izzive sredi mreže nepoznanih odnosov in izkušenj, kar obogati vse osebne in delovne procese tudi doma.