Prvič o priznanju homoseksualnosti

Lucija Čirović: "Leto 2020 mi je prineslo tudi strašno veliko strašnih sprememb"

Alenka Sivka / Revija Zarja Jana
14. 11. 2020, 11.05
Posodobljeno: 14. 11. 2020, 11.12
Deli članek:

Sem redna obiskovalka stand up nastopov, festivalov, uživam v duhovitostih, ki jih tam stresajo. Lucijini kolegi so na raznih »žarih« včasih izustili kakšno pripombo ali droben namig, ki so mi dali misliti, da ima Lucija rajši ženske. Potem pa je na letošnjem Panč festivalu na Ljubljanskem gradu udarila kot iz topa: »Moja partnerka je hipohondrinja, rekla mi je, da je ponoči umrla, zdaj je pa že bolje.«

Mateja J. Potočnik
»Ko sem se prvič zaljubila v žensko, sem čutila, da je nekaj zelo prav. A takoj zatem sem si spet zanikala, mislila, da je bila to napaka. Bila sem sama in nesrečna.«

Lucija Čirović je »prišla iz omare«, kot se temu reče. Na javnem nastopu je razkrila, da ima partnerko. Da živi z njo. Povedala je še nekaj šal na ta račun in dobila gromek aplavz. Za pogum in duhovitost. Bravo, Lucija. Prosila sem jo za pogovor.

Lucija, o vaši homoseksualnosti so namigovali že vaši kolegi, včasih bolj, včasih manj prijazno. Letos pa ste se izpostavili kar sami. Zakaj ste se odločili, da se razkrijete, kaj vas je napeljalo k temu? Zakaj šele zdaj?

Saj »podtalno« se je to že nekako vedelo, a ste novinarji kar spoštovali mojo zasebnost in niste drezali vame, za kar sem vam hvaležna. To niso lahke stvari. Ker sem »izpostavljena« oseba. Ker se s tem »posebkaš«, »mečeš ven«. Nekateri ljudje to še vedno gledajo tako. Ljudje ne razumejo, da takšen pač si, da tu ne moreš nič. Še vedno mislijo, da bi bila lahko tudi z moškim. A pač ne gre. Izpostavila ali razkrila pa se nisem zato, ker nisem človek, ki gre na nož. Saj sem se nekako zgrizla skozi življenje, na svoj način, a sem zelo prijazen človek. Tudi v svojem poklicu, v stand up komiki, sem prijazna, tudi na »roastih« bolj trpim, kot uživam, ko se moram grobo norčevati iz kolegov. Nisem rada žaljiva. In če bi preveč govorila o homoseksualnosti, bi se morala s tem preveč ukvarjati, bosti. To pa ni bil moj namen. 

O tem niste prej nikoli javno govorili, tudi v svojih nastopih ne? 

Včasih sem izpustila kakšno »cvetko«, a bolj tako, prikrito, zapakirano. Moji kolegi so jih seveda opazili in se mi čudili: »O, a nisi pravkar nekaj rekla?« Pred leti sta Vid Valič in Denis Avdić imela neki televizijski nastop, mislim, da so bili Viktorji, in je Denis rekel Vidu: »Kako to, da nimaš punce, še Lucija Ćirović jo ima!« Takrat sem razmišljala: Ravnokar me je »outiral« (razkril, da je homoseksualna, op. a.),  ali sem se s tem strinjala? Ne, nisem bila pripravljena. Takrat, po tem »razkritju« na televiziji, sem sicer pričakovala, da bodo vsi govorili o tem. A očitno je zelo malo ljudi videlo to oddajo. (smeh) 

Rekli ste, da so vas novinarji sicer pustili pri miru, čeprav so vedeli. Pa jim je vendarle kdaj kaj »ušlo«?

Enkrat je bila res objavljena drobna novička, spomnim se, da je padal sneg, šla sem na bencinsko postajo in mislila sem, da se bo zdaj vse spremenilo, da bo vse drugače, a se ni nič. Bilo mi je težko. Sem pa medtem o teh stvareh malo razčistila pri sebi. Ko sem še živela v Ribnici, sem se odločila, da se v lastni hiši ne bom skrivala. V njej je živel tudi moj brat. Najprej sem povedala njegovi ženi. Bilo me je strah, da se bom morala spopadati z zaničevanjem. A tega sploh ni bilo. Imela sem težave samo z medčloveškimi, partnerskimi odnosi. Ko z nekom živiš, pa ne pomije posode – kaj hujšega! V prvem planu se bodeš s sočlovekom. Pa vseeno, če je moški ali ženska. 

Zakaj zdaj? Zakaj razkritje ravno zdaj? Kaj vas je spodbudilo k temu?

Vse naše fore, fore komikov, so postale stare. Korona je vse zbanalizirala. Vse je drugače, v trgovino greš drugače, s prijatelji greš ven drugače, vse prejšnje šale so postale banalne, neuporabne. Potrebovala sem sveže stvari. Leto 2020 mi je prineslo tudi strašno veliko strašnih sprememb. Na prvi dan pandemije je oče izvedel, da ima raka. 30. avgusta je umrl.

Moje sožalje.

Hvala. Če zdravila ne primejo, te pošljejo domov. Domači smo skrbeli zanj. Vmes sem imela nekaj nastopov. O čem naj zdaj govorim? O bolnem očetu? Smrt je tema, ki je ni lahko uporabiti v stand up nastopih. A vseeno sem začela govoriti o tem, kar se mi dogaja. Zdaj. O očetovi bolezni. Ravno na Panču na Ljubljanskem gradu sem izrazila jezo nad zdravniki, to sem vzela kot terapijo zase. To sem morala dati ven. Poleg tega je imel v tem obdobju brat mišjo mrzlico, a se je zlizal. Teden dni po očetovem pogrebu sem v bližnjem srečanju z jelenom razbila avto. Ne vem, kaj me še čaka. Preprosto sem začela govoriti o vsem tem, kar iz mene je šlo. Tudi očetova smrt je povzročila, da se mi ne da več pretvarjati. Oče je sicer vedel, da živim z žensko. Pač to leto je bilo tako posebno, da je bilo treba dati karte na mizo. Saj moji prijatelji so vsi vedeli, nisem se skrivala. A na ves glas pa tudi nisem razlagala.

Je tudi korona kaj pripomogla k temu?

Korona in to, da se vse stvari sesuvajo, da moramo biti doma, je izvlekla iz ljudi vse najslabše. Tudi splet vleče iz ljudi najslabše. Včasih so komentarji preprosto grozni. Kot človek potrebujem veliko ogrevanja, da nekaj povem. Tudi na nastopih potrebujem ogrevanje, ogrevam se počasi, z občinstvom, zato imam rada dolge nastope. In tako je bilo tudi pri tem. Nisem načrtovala razkritja, a je kar prišlo iz mene. Tudi moji komiki so bili presenečeni, »uau!«, na pozitiven način. Stand up je zvrst, v kateri si odkrit. A jaz nikoli nisem, na primer, govorila o seksu, ker mi je ob tem neprijetno. Tako kot ne maram biti žaljiva. Če se jaz ne počutim dobro, se tudi občinstvo ne. Nekaj časa sem imela krizo, med nastopi sem imela blazno tremo, bila sem preveč zahtevna do sebe. Potem sem se vpisala na magistrski študij na AGRFT, se začela ukvarjati z ventrilokvizmom in se tako sprostila. Medtem so se stvari s korono tako spremenile, da sem šla tudi jaz kar direktno v to. Konec koncev je moja partnerka zelo zabavna in mi omogoča veliko materiala. 

Vas je to priznanje kaj osvobodilo, je bilo terapevtsko, odrešujoče za vas?

Niti ne. Očetova bolezen je bila močnejša od tega, zato je bilo priznanje čisto banalno v primerjavi s tem. Govoriti o tem na odru pa je bilo odrešujoče. Za zdaj še ne morem govoriti o očetovi bolezni in smrti, sem pa o tem veliko razmišljala. Kaj razmišljaš, ko veš, da prihaja smrt? Ali veš, da prihaja? Moje žalovanje ni v solzah, ampak v razmišljanju, tudi žalujem počasi. 

Ste partnerko Petro vprašali, ali vam dovoli, da se razkrijete?

Prvič sem morala o tem nekaj malega napisati, ko sem morala na POP TV izpolniti vprašalnik za MasterChefa. Spraševali so, kaj pravi partner na vašo kuho. No, sem odgovorila, kaj pravi partnerka, in tisto je potem postalo glavni naslov. Že takrat se mi ni dalo pretvarjati in pisati, kaj pravi »partner«. S Petro sva se pogovorili, obe sva potrebovali malo časa, zdaj pa nama je počasi vseeno. Sosedje so opazili to najino »priznanje« in so se ga kar razveselili, kot bi si tudi oni oddahnili. 

Se vam zdi, da je to še vedno tabu?

Po eni strani se mi zdi, da se je svet že malo sprostil, ni več tako zategnjen, čeprav včasih komentarji na medmrežju pričajo o nasprotnem. Kaj je normalno? Ljudje so pri meni prepozno izvedeli in preveč sem znana, da bi mi »težili«. To je zame prednost. Če si neznana oseba, v majhnem kraju, pa bi ti znali kaj pametovati v stilu: »Pa daj se potrudi!« Jaz sem bila vedno človek, ki sem se trudila biti »normalna«. Res sem se trudila. A s svojo pojavo in načinom nisem nikoli bila. Že kot otrok sem tlačila kvadrat v zvezdico. Bila sem posebna. Vedno. Pa sem želela biti »normalna« – čeprav je to grda beseda, nisem želela biti drugačna. Kot vsi drugi. A mi ni bilo dano. Sem, kar sem. A danes je čisto dobro biti drugačen. V kakršnemkoli pomenu. Ker to pomeni, da nisi ovca. Biti drugačen je dobro. A za to spoznanje sem potrebovala toliko in štirideset let. Pa še se borim s tem. 

Vas je to kaj mučilo, ko ste bili mlajši? Kdaj ste se zavedeli, da so vam všeč ženske? Ste imeli kaj težav zaradi tega, sami s sabo? S samopodobo?

Težave s samopodobo sem imela že ves čas. Zdelo se mi je, da imam grd nos. Tudi ime Lucija se mi je zdelo preveč posebno, rajši bi bila kakšna Barbara, ker so bile vse Barbare. V Ribnici ni bilo nobene Lucije. Ko sem vrtela film nazaj, sem ugotavljala, da mi je bila kakšna učiteljica ali prijateljica čisto preveč všeč. A tega sem se zavedela dokaj pozno, bila sem stara že skoraj 30 let. In bolj sem imela težave s sabo kot z okolico. V srednji šoli mi je nekdo rekel, da sem grda, in sem bila uničena ves teden. Nikoli nisem bila kot Martina Ipša, ki je pogumno in glasno razkrila, kaj in kdo je. Tega nisem zmogla. To ni moj način. Že ob pripombah glede nosu in videza sem bila prizadeta.

Oče in brat sta vedela. Kakšna je bila njuna reakcija?

Nič posebnega. Najprej sem povedala bratovi ženi, brat je rekel, da je že vedel. Potem sem se namenila, da bom povedala očetu. Šla sem k njemu in njegovi partnerki in izpadlo je tako, da sem najprej povedala partnerki in njeni hčerki, očeta ni bilo v prostoru. In potem sem potrebovala še nekaj časa, nekaj let, da sem mu končno povedala. Malce mu je bilo nelagodno, potreboval je nekaj časa, a potem je Petro sprejel in postali smo čisto običajna družina, se družili ob praznikih, se obdarovali. 

Marko Vavpotič, M24.si
»Tudi očetova smrt je povzročila, da se mi ne da več pretvarjati. To leto je bilo tako posebno, da je bilo treba dati karte na mizo.«

Kdaj pa vas je razsvetlilo, da ste »drugačni«?

Ko sem se prvič zaljubila v žensko, sem čutila, da je nekaj zelo prav. A takoj zatem sem si spet zanikala, mislila, da je bila to napaka. Bila sem sama in nesrečna, čutila sem, da sem verjetno vseeno homoseksualna. Bila sem seksualno zavrta, nič se ni dogajalo z mano, hormoni so bili čisto pri miru. Ko so ponoreli, pa je bilo hudo. Bila sem zaljubljena tudi v moške, a večinoma nesrečno. To je pri vsakomur različno. Nekateri so vse življenje biseksualni. Jaz nisem. Potem sem imela nekaj kar nesrečnih zvez z ženskami. Zdaj pa je vse v redu. Pri meni so se te stvari zgodile dokaj pozno. Meni se vse zgodi bolj pozno. (smeh) 

Koliko časa sta skupaj s Petro?

(šteje) Dvanajst ali trinajst let. 

Živita skupaj?

Ja, živiva skupaj. 

Za roko pa je ne primete?

Jo, a se ne drživa ves čas. Tako sva se navadili. Na začetku se nisva, ker nisva želeli vzbujati pozornosti, potem pa sva se tako navadili. Ne maram se dajati ljudem v zobe, ne za vsako ceno in ne na mojo škodo. A če bi se ji kaj zgodilo, bi bilo zame pomembno, da jo držim za roko. To pa so moji strahovi. Kaj če bi se ji kaj zgodilo, pa ne bi mogla do nje? 

Razmišljata o poroki, registraciji?

Ja in ne, ker nobeni od naju to ne pomeni toliko. Je pa izraz neke pripadnosti. In potem bi vsaj tehnično uredili najin odnos. Sva pa zelo različni, ena bi imela velik žur, druga ne. Težko bi se zmenili. (smeh) A čeprav je bil med korono čuden čas in sva bili stalno skupaj, sva kar dobro shajali.

Kaj ste ugotovili, kaj je pomembno v odnosu?

Dobro se je pogovarjati, dobro je poslušati. Pogovor je pomemben. Pomembno si je pustiti prostor, iti ven vsaka s svojimi prijatelji. Ni pa pomembno, kako si jaz zamišljam, da morajo biti stvari zložene v pomivalni stroj. (smeh) Vsaka ima svoj stil. Tega se navajam. 

Sta si zelo različni ali zelo podobni?

Zelo različni. Ona se od mene uči sproščenosti, pa kako se prepustiti, jaz od nje točnosti, načrtovanja. Druga drugi dajeva nekaj, kar nama manjka. Naučili sva se, da se ne prepirava, med karanteno se nisva nikoli sprli, so nama pa zelo prijali sprehodi s psom. Imava mešančka iz zavetišča. Terapevtski pes. Kadar greva z njim na sprehod, potem midve potrebujeva terapijo.

Razmišljata o otrocih?

Ne odrivava te ideje, a bova videli. Trenutno ne. Jaz sem že malo v letih, bi v šoli mislili, da sem otrokova babica. (smeh) Bi ga pa imeli. Ni pa to neka nuja. Predstavljam si življenje z njim in brez njega.

Kako pa si predstavljate življenje naprej?

Trenutno ne delam velikih načrtov. Poleti sem si želela spet iti v Ameriko, pa je vse propadlo. Plujem skozi življenje in se mu prepuščam. Želela sem si, da bi se življenje malo ustavilo – in se je. In sem kar malo uživala v tem, sprejela sem vse. Nikoli ne veš, kaj se zgodi. 

Katere stvari so v življenju zares pomembne?

Ljubezen je zares pomembna. Pa ne samo, da si zaljubljen v sočloveka, ampak ljubezen do sebe, do sveta, do drugih bitij. Rada imam iskrenost. Pa dobro hrano! (smeh)

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica