Kaj sem pa hotela. Naša nekdanja urednica, ženska, ki je postavila revijo Jana pa še marsikaj drugega, ni nekdo, s katerim bi se prepiral, o čem bosta govorila. Pa naj mi pove, do katerih spoznanj jo je pripeljala njena življenjska modrost. Pred kratkim je praznovala 84 let.

Neki znanstvenik je v Sobotni prilogi pisal o tem, da človeštvo planetu Zemlja ne more tako hudo škoditi, ne more ga uničiti. Ko nas bo imel dovolj, nas bo preprosto stresel s sebe. 

No, saj to se je že zgodilo, to se dogaja. Mislili smo sicer, da se bo to zgodilo drugače. Ampak je bolje, da nas pobere tako, kot da bi se pretepali pri 60 stopinjah poleti in pri minus 80 pozimi. Sprva je bilo videti, da bodo take ekstremne temperature. Imam občutek, da so vsi ti virusi del zgodbe, kako narava ne dovoli, da bi jo pohabili. Da bi jo uničil nori primat, ki se mu reče človek.

To je torej sporočilo narave. Lahko še kaj naredimo, da si narava premisli?

Ne, smo ga že zasrali do konca. Narava nas bo pustila pri življenju še nekaj časa, potem pa nas bo zdesetkala. Ker smo jo že čisto uničili. Včeraj je bilo na Cipru 41 stopinj. To sodi k štoriji, kaj vse smo zakuhali naravi. Naravo gledam kot draguljarno, največjo draguljarno na svetu, in zdaj, po dveh mesecih korone, zemlja ni več barve driske, ampak je modra in zelena. Malo svinjarije smo pospravili, počistili. A pospravili smo jo zgolj zaradi strahu, ker nam je grozil virus. Ostati bi morali zelena in modra barva, a ostali bosta samo, če nas bo narava prijela zelo na kratko. Po mojem mnenju se dogaja prav to. Narava nas opozarja. 

Stanje narave se je v dveh mesecih res prav čudežno popravilo. 

Narava vse ureja sama. Čakali smo na poplave, tajfune …, pa je poslala virus, ki je preprostejši. Vsaj jaz tako mislim. 

A po dveh mesecih karantene bo onesnaženje hitro nazaj, obnovila se bo industrija, spet bodo letala uničevala ozonski plašč … 

Seveda, to se bo ponavljalo. Dokler ne bodo nastale še grozovitejše stvari, kakšni hudi potresi. Vesolje in planeti so stabilen sistem, ki ne bo dovolil, da bi ga uničil nori primat. Pa Zemlja nam sploh ni dovolj, zdaj bomo šli še z vesoljskimi ladjami uničit kup drugih ozvezdij. Ni govora! Kaj imamo mi raziskovati vesolje? Mi moramo urediti Zemljo! Ker imamo tukaj totalno sranje. In to ne samo z naravo. Narava sicer restavrira, obnavlja samo sebe.

A Zemljani smo naredili ogromen tehnološki razvoj. 

Temu tehnološkemu razvoju, tehnologiji, jaz pravim igračkanje, ki vodi v slabo za človeka. Pravi človek je bil kakor žival: kopičil je zaloge za zimo, se pridno razmnoževal, da ni izumrl, plemena so se med sabo spopadala, da ni bilo dolgčas …, ampak iz matrice narave, od koder smo izšli, smo z vsem tem napredkom … nekateri mu pravijo napredek, jaz pa temu že od nekdaj rečem blaznost ... 

Blaznost?

To je duševna bolezen. Zame je merilo narava. Narava je nekaj uravnoteženega. Smotrnega, lepega. Koristnega. Mi z vsem, kar počnemo in čemur rečemo napredek, rušimo naravno ravnotežje, povzročamo stanje, v katerem bo šlo vse skupaj v maloro. Zato že vse življenje sploh ne verjamem v to, čemur rečemo napredek.

Ampak zaradi napredka ljudje živimo dlje. 

To je seveda čisto res, a to pomeni, da je zaradi napredka vse postavljeno na glavo, in zaradi tega bomo kmalu na zemlji živeli sami starčki. Podmladka ni nobenega, človek naj bi živel toliko časa, kolikor traja njegov naravni cikel.

Pred časom me je presenetila izjava našega doktorja medicine, predavatelja, znanstvenika, da je človek za naravo pomemben in potreben tja do 35. leta, ko se še lahko razmnožuje, nato pa je odveč, to, da še živi, je čisti bonus. 

Tako je, potem si samo še parazit. 

Ali ni to grozno spoznanje? Midve obe že »izkoriščava« bonus. Sva parazita. 

Vam povem, da redko kdo razmišlja tako kot midve. Osrednje vprašanje je, kaj je to »normalnost«. Mi smo si normalnost zavrteli v človeško patologijo, ki dela samo škodo. 

Nas je korona česa naučila? Mislili smo, da brez nekaterih stvari ne znamo, ne zmoremo živeti, pa smo konec koncev čisto lahko. 

Mi smo blazni primati. Razmišljam, kdaj se nam je dokončno »sfrkljalo«. Dve inačici sta najverjetnejši. Prva je, ko smo zakurili ogenj, druga pa, ko smo se postavili na zadnje noge. Takrat smo izgubili osnovno biološko ravnotežje in nam je »usekalo« na možgane. 

In?

S tem smo vstopili v svoje halucinacije, ki jim imamo za napredek človeštva. Naravno ravnovesje smo prevesili. Kuhana hrana je po mojem katastrofa. Morali bi jesti surovo, pa bi nam bilo dosti boljše na Zemlji. (smeh)

Vi bi šli nazaj v jame?

To je moje razmišljanje o stvareh, ne rečem, da tako je. Pravim samo, da smo izstopili iz naravnega reda stvari. Postavili smo se nad naravo in se razglasili za nekaj več. Ubijali smo živali. Dobili smo občutek, da smo gospodarji stvarstva in se lahko z njim igramo. Stvarstvo je to nekaj časa opazovalo, zdaj pa je škode že toliko, da tudi preostala narava, ne samo mi, krepko propada. Tako kot se žival otrese bolh, se nas bo otresla narava. Saj delamo samo drek. 

Zdaj vas bom pa malo zbodla. Tudi vi ste ogromno potovali, z letali, na vse konce sveta. Letala krepko onesnažujejo naravo. Torej ste tudi vi »grešili«. 

A, seveda. Priznam, da sem pokvarjena, duševno bolna, če želite, tako, kot smo vsi ljudje. Izkoriščala sem to, kar mi je nudila civilizacija, kar mi je omogočala moja človeška blaznost. En sam človek ne more narediti ničesar, tudi če ves čas sedi doma. En človek ne more rešiti narave. Stopila sem v reko in zaplavala skupaj z drugimi. V reko, ki vodi v propad. Jaz sama ne morem nič. A če bi le mogla, ne bi onesnaževala narave. Moje davne sanje so bile imeti »hišico v preriji«. Dva stara upokojenca, veliko živali, maline …, to sodi v shemo, da ne delaš škode. A Bernardka je bila rojena v mestu. Nosil me je tok. Počutim se krivo. In imam občutek, da me narava lahko krepko po riti, ker sem delala škodo. Tako kot vsi drugi. A poskušam razumeti, kaj in kako se to dogaja.

Kot urednica več revij ste imeli možnost in moč ozaveščati ljudi o onesnaževanju narave. Ste to počeli?

Ne. Bila sem tako majhen atom nove stvarnosti, da nisem mogla spremeniti ničesar. Ko gledam to slovensko ljudstvo, nimamo prav dosti razsvetljenih ljudi. Vsi ti »kolesarčki«, saj so zelo simpatični, a jih je premalo, da bi kaj spremenili. Glavnina moli glavo naprej in tudi glavnina človeštva se ne bo naučila ničesar. Vsak bi imel malo večji avto na štiri leta, to so sanje povprečnega človeka. To je brezupno. Mi smo čreda, ki jo vodi kapital. Tisti, ki bi radi maksimalno profitirali, vodijo bitko. Cerkev hoče imeti za povrh še duhovno moč, kapital hoče denar. Večina ljudi sploh ne razmišlja. Nikoli ne bo dovolj kritične mase, da bi se ljudje vsaj malo ozrli okrog sebe. Saj obstajajo ekološka gibanja, a tudi ta ne bodo imela dovolj moči, ker so ljudje preveč neumni. Živali so dosti modrejše od nas. Živijo v sožitju same s sabo in z naravo. Vedo, kako ohraniti harmonijo. Ta moj pogled na svet ni prišel čez noč. A o tem, da smo ljudje »nore živali«, sem razmišljala že dolgo nazaj. Žival, ki se ji je »utrgalo«. Poskušam razumeti, zakaj se stvari dogajajo. Ne morem pa jih spremeniti.

Zakaj se človek razvija v napačno smer?

Civilizacija je duševna bolezen primatov. Narava pa nas ima dovolj. 

Kaj smo počeli narobe?

Postavili smo se nad naravo in se razglasili za kralje stvarstva. Iz te harmonije smo izstopili in s tem začeli delati škodo. To, kar se dogaja človeštvu in naravi, je čisto logično. In vedno več ljudi razmišlja tako kot jaz. 

Pa ste kdaj živeli v hišici v preriji?

Zdaj živim tako, da delam čim manj škode, in se imam čisto dobro. 

Pa saj ne znamo več brez vode, elektrike ... 

Izhajam iz okoliščin, v katerih sem se rodila, in to izkoriščam. Rodila sem se v leto 1936 in ne bom elektrike metala iz hiše. 

Kaj pa računalniki?

Nič potreb po njih.

Časopisi?

No, po njih pa imam potrebo, zdaj ste me našli. Brez časopisov mi ni živeti. A ko sem hodila po nerazvitem svetu, sem opazovala ljudi, kako srečni so bili v svojih hiškah, pod palmo, z eno kozo, z vrtom, lovili so ribe. Popoldne so sedli na klopce ali oblazinjene sedežne garniture in se pogovarjali s sosedi, smejali, si pomagali, včasih pa se tudi sprli in stepli. In sem si rekla: To je življenje!

Tudi jaz sem dosti potovala, pa so si vsi ti revni otroci želeli naših telefonov, fotoaparatov, računalnikov. 

Morda so res hrepeneli po teh stvareh. A če pogledamo, kaj ti prinesejo? Imaš uničeno naravo, človeka brez smisla, osamljenega …

Kaj pa je smisel?

Smisel je ravnotežje, spokojnost. V človeku in v naravi, zunaj in znotraj. Merilo je narava. Pozabljene sanje, nedosegljiv ideal. Mi občudujemo trenutne bombončke, hipno blaženo stanje, ki ga znamo ustvariti, okrog njega spletamo občutek, da je to največ, kar lahko doživimo, sreča, vrhovni smisel, v resnici pa je samo bombon, ki ti naredi razjedo na želodcu. Prej ko nas vzame hudič, boljše bo za vesolje! Zadnji čas, saj nas je še dolgo gledalo! 

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_25
Zarja Jana
nasdlovnica