Za trdo delo in vztrajnost je bila pred kratkim lepo nagrajena. Postala je mednarodna sodnica pri svetovni nogometni organizaciji FIFA.

Zaljubljena v nogomet. Aleksandra Česen je doma v Velesovem pri Cerkljah, kraju z zgolj 400 prebivalci. Vitka svetlolaska je videti nežna in krhka, a le na prvi pogled. Ko začne govoriti, človek spozna, da je močna in odločna oseba, ki ve, kaj hoče v življenju. Veliko volje, moči in vztrajnosti je potrebovala, da je uresničila svoje sanje in postala mednarodna nogometna sodnica.

Njen oče David je, ko je bila še deklica, vodil domači nogometni klub.

»Moja želja, da bi tudi sama nastopala na igrišču, je bila tako velika, da me je vključil v fantovsko skupino. Skupaj smo trenirali vse do moje pubertete, potem pa to nekako ni šlo več skupaj in mi je oče rekel: če pripelješ dovolj deklet, bomo naredili žensko ekipo.« Aleksandra, takrat ji je bilo 13 let, je s prijateljico šla v akcijo, zbrala deset nogometnih navdušenk in leta 1999 so se začeli treningi čisto pravega ženskega nogometnega moštva, ki jih takrat v Sloveniji ni bilo prav veliko. »Leta 2001 smo se vključile v prvo ligo in začele resno trenirati. Rezultati sicer niso bili ravno vrhunski, a smo vztrajale. Skupaj nas je držalo predvsem prijateljstvo.«

Od igralke do sodnice. Svetlolasa Gorenjka je pridno nastopala za domači klub in tudi za žensko nogometno reprezentanco, svoje znanje delila z mlajšimi rodovi kot trenerka deklet, starih od 10 do 17 let, nato pa je nekega dne dobila povabilo in se ga izjemno razveselila: »Leta 2006 so me povabili na tečaj za sodnika pripravnika. Z veseljem sem se odzvala, saj sem si želela spoznati nogomet še v tej luči.« A to je bil šele začetek težke poti, polne odrekanja in trdega dela, toda s pomembnim ciljem. Sedem let kasneje je Aleksandra postala mednarodna sodnica svetovne nogometne organizacije FIFA. Pred njo je to uspelo le še eni Slovenki, Tanji Subotič.

Hčerkice ne vozi na tekme. Aleksandra je ponosna mamica triletne Natalije in študentka zadnjega letnika Esica, smer organizator socialne mreže. »Polno sem zasedena. Študiram, delam preko študentskega servisa, vsak dan treniram, na srečo mi fant in starši veliko pomagajo ter poskrbijo za najino hčerkico, kadar sem odsotna. So vikendi, ko bi bilo lepše, če bi lahko bili vsi skupaj, vendar čeprav moj fant ni del nogometnega sveta, me razume in podpira to, kar počnem.« Šestindvajsetletna Gorenjka pravi, da je hčerkica in partner ne spremljata na tekmah. Med navijači se namreč na žalost še vedno najde kdo, ki svoje neodobravanje nad sodniškimi odločitvami izraža vulgarno, to pa bi njene drage lahko prizadelo. Zato raje vidi, da ostanejo doma. Sama se je sicer že navadila na to in dobila trdo kožo, tako da nesramne opazke preprosto presliši.

Višja je liga, lepše je soditi. »Na tekmah nižjih lig ti gledalci nemalokrat dajo vedeti, da ženska ne more soditi na nogometni tekmi. Na Gorenjskem sem denimo doživela, da so bili začudeni, ko sem prišla na igrišče, češ, ženska, pa še blond. Potem so se me sicer navadili, tako da kakšnih večjih težav ni bilo.« Navijači včasih težko sprejmejo sodnikovo odločitev, kadar gre za ekipo, za katero navijajo, a Aleksandra opaža, da včasih njene odločitve sprejmejo z večjim spoštovanjem, kot pa če razsoja moški sodnik. »Najtežje je soditi najstnikom. Vsi smo bili nekoč v puberteti in vemo, da je to življenjsko obdobje dokaj uporniško. To se seveda pozna tudi na igrišču.«