Mirjam Korbar

»Če pomislim, koliko ogledal sem razbila, bi moralo biti z mano že konec«

Marjana Tomšič Vovk
15. 5. 2022, 20.15
Deli članek:

Igralka Mirjam Korbar pravi, da je trenutno zasuta z delom in drugimi odgovornostmi, a se ne pritožuje.

Peter Giodani/MGL
Igralka Mirjam Korbar pravi, da je zanjo močna ženska tista, ki se zna pobrati in iti naprej.

»Dobro se počutim na svoji poti,« pravi. Sedeminpetdesetletnico gledamo v seriji Trigrad, pravkar je premiero doživela predstava Junakinje, z Gazvodo snema film Vzornik. Zadovoljna je z vlogami, ki jih dobiva v zrelih letih. Pogovor želim začeti z močnimi ženskami, a me takoj prekine: »Naj vas vprašam: se kdaj pogovarjamo o močnih moških? Ne, kajne? To kar veliko pove o stanju družbe. Kaj to pomeni? Da mora biti ženska močnejša kot moški? Je močnejša?«

Pravzaprav velikokrat rečemo, da smo v resnici ženske močnejši spol.

Ženska podpira tri vogale hiše; za vsakim uspešnim moškim stoji ženska – veliko je teh rekel, da ima ženska moč. To črpa iz zemlje, bolj je povezana z naravo, že z rojevanjem in čutnimi zaznavami, ki jih ima lahko močneje razvite – seveda pa ni pravila. Na splošno se mi zdi, da je, ne samo ženska, človek močan takrat, ko se zna pobrati, ko se mu nekaj zgodi in gre čez stvari. Večkrat ko se življenju pobereš, bolj si močan. Kdo so močne ženske? To niso nujno samo Rosa Luxemburg, Marie Curie, Frida Kahlo …, ki so bile izjemne – teh je na žalost manj znanih kot izjemnih moških. O ženskah se ni toliko govorilo, čeprav so naredile veliko na raznoraznih področjih. O tem na neki način govori naša predstava Junakinje, ki znane zgodbe iz grške mitologije prikaže skozi oči oseb, ki v izvornih fabulah niso »glavne«, centralne. Tam v glavnem nastopajo kot stranske osebe, glavno besedo pa imajo moški junaki, Ahili, Hektor, Odisej, Paris, Enej, Tezej …, vsi pošpricani s krvjo. To je pripoved tistih, za katere v svetu mitologije niso rezervirane funkcije moči, junaštev, zmagoslavij. Seveda ni naključje, da vse te monologe govorijo ženske. Fedra, Medeja, Penelopa, Didona, Hipermestra ... Naša predstava odstira ženski pogled, njihove zgodbe, izbire in čustva. Zame je močna vsaka ženska, ki se po padcu pobere in gre naprej, ohranja in živi svoje vrednote, ima svoj moralno-etični kodeks, ki seveda vključuje odnos do drugega človeka, živali in narave. Meni je vzor moja mama.

Zakaj je ona prototip močne ženske?

Ker ji v življenju že od začetka ni bilo lahko. Na okenski polici je doštudirala medicino, že med študijem je rodila mene, dobila službo, delala, se poročila, imela še enega otroka, ki je bil prizadet, kar je bil velik šok. Kaj vse je naredila za mojega brata Jureta, čemu vsemu se odrekla; pa ne mislim, da je velika ženska tista, ki se samo odreka, daleč od tega, mora znati tudi uživati. Poleg službe se je ogromno ukvarjala s socialo – kot predsednica društva zmerno in težje prizadetih v duševnem razvoju je dala pobudo za ustanovitev Varstveno-delovnega centra Polž v Mariboru, sodelovala pri nastanku bivalne skupnosti Polž … Ni delala samo zase, ampak tudi za druge. Seveda je bilo veliko polen pod noge. Nekateri ne marajo, da nekdo naredi kaj dobrega, da ima voljo, vztrajnost in pogum, da hodi od Poncija do Pilata, piše, prosi, razlaga. Danes moraš res imeti veliko moč, da lahko kaj premakneš. To se meni zdi junaško. Hkrati smo imeli doma vedno kosilo, topel objem in podporo – skoraj čudež. Do tega, da je dve leti čakala na operacijo kolka, zdaj je v bolnišnici in to junaško prenaša.

RTV Slovenija
V seriji Trigrad igra patriarhinjo Heleno, pri kateri Črt (Marko Mandić) išče odgovore.

Koliko let ima?

Dvainosemdeset. Službo pediatrinje je opravljala več kot 40 let, do pokoja in še čez. Vedno je imela odprta ušesa in vrata za vse ljudi s težavami, leta in leta je predavala za starše prizadetih otrok po Sloveniji v zvezi Sožitje, delila svoje izkušnje in znanje. Občudujem jo!

Ste vi podedovali njeno moč?

Tega ne želim reči, tudi ona zase verjetno ne bi rekla, da je močna ženska. Se trudim po svoje. Vesela sem, če lahko kdaj kakšno močno žensko igram – to mi gre bolje od rok. (smeh)

Ena takšnih je patriarhinja Helena iz serije Trigrad?

Močna je zaradi vsega, kar se ji je zgodilo v življenju; se bo na koncu pokazalo. Saj junaki se ne rodijo, nekaj se dobi z geni, drugo so vzgoja, karakter in življenje, ki te izkleše. Nekateri lahko v strašnih razmerah dosežejo neverjetne stvari, drugi pa se v čudovitih razmerah ne morejo, ne znajo samorealizirati. Zdi se mi, da je fino, ko se ženske povežemo, si pomagamo, smo zaveznice. Ženske se na neki način znamo bolj povezati, na drugi pa celo manj kot moški.

Ženska utegne biti ženski najhujši sovražnik?

Tako je in tu se moramo učiti. Moški se hitro »skompajo«, ko gre za njihove interese. Glavni položaji so še vedno večinsko v moških rokah. A se premika. Nisem pa čisto prepričana, da so rešitev ženske kvote. Pomembno je, da so ljudje kompetentni, ne da dobi neko delo ali nagrado samo zaradi spola.

V bistvu se moramo nehati pogovarjati o moških in ženskah?

To bi bil največji napredek, ker bi to pomenilo, da smo res nekam prišli, da smo enakopravni. A imam občutek, da še ni ta čas. Korak za korakom. Kot pravi grški pregovor: voda ne izdolbe kamna z močjo, ampak pogostim padanjem.

Se vam zdi, da ste v življenju naredili veliko korakov, prehodili veliko stopnic navzgor?

Sem hodila, sem, tudi v krogu, delala korake nazaj, se izgubila … Ne gre le naprej ali proti vrhu, pot ni ravna, ampak vijuga ter gre gor in dol. A vsake toliko časa, ko prideš ven iz gozda na kakšno planjavo in se razgledaš, je lepo. In tudi pot navzdol je lahko užitek. Čim manj se je treba obremenjevati s tem, kako uspešna je.

Na kakšni poti ste trenutno – gre navzgor, navzdol …?

To ne vem, odvisno tudi, od kod gledaš: če nekdo gleda z visoke gore, bi verjetno rekel, da sem nizko. Kaj naj rečem? Dobro se počutim, zdi se mi, da sem v sozvočju s sabo, čeprav imam precej bremen, ves čas dobivam tudi nove, na primer zdaj sem postala bratova skrbnica, ko je mama odšla v bolnišnico.

To je verjetno velika odgovornost, biti skrbnik 51-letnega prizadetega brata?

Ja, ni lahko, ker je res velika odgovornost, velika teža. Živi v bivalni skupnosti, za vikende je hodil domov, zdaj pa ne more, ker je mama v bolnišnici. Živi v Mariboru, kar je zame trenutno velika razdalja, ker imam ogromno dela. Zelo je obremenjujoče, ker ne morem biti na treh mestih hkrati.

Peter Giodani/MGL
Kot Fedra v predstavi Junakinje je razpeta med strastjo in razumom.

Ste zelo zaposleni?

Vsak dan imam predstavo, ravnokar sem imela premiero Junakinj, čez vikende snemam film z Nejcem Gazvodo. Vse je na kupu, pa še mama v bolnišnici … A čim sem izvedela, da ji gre na bolje, mi je to dalo moči. Veste, sem precej občutljiva in telepatsko navezana, vse čutim na telesu. Ne vem, ali je to dobro ali slabo – morda prej slabo.

To čutite samo za vaše bližnje?

Tudi za druge. Se moram kar truditi, da ne navlečem preveč tujih težav nase, v smislu, da jih občutim in želim pomagati.

Ampak igralci morate biti empatični?

Saj to je to, kot igralec moraš biti ves čas odrt, hipersenzibilen, kar pomeni, da si ranljiv. To je odprta rana in moraš paziti, da ni prehudo, da se znaš malo zaščititi.

Če se naveževa na Fedro iz Junakinj, ki je zaljubljena v svojega pastorka in tako razpeta med razumom in strastjo; kaj prevladuje pri vas, strast ali razum?

To se meša. Je pa treba paziti, da se ti ne zmeša. (smeh) Glava ima gotovo velik vpliv name, a najbolj sem v harmoniji, ko se ta pola med sabo ne prepirata. Poskušam se prepustiti toku, poslušati srce, slišati intuicijo – a ta je tiha, ego je glasnejši in zato sta potrebna mir in tišina.

Ko sva ravno pri takšnih temah: serija Trigrad je zelo mistična in se ukvarja z nadnaravnimi stvarmi. Verjamete v to?

Verjamem, da še veliko ne vemo, da je še veliko neznanega. Predvsem verjamem v življenje v sozvočju z naravo, da se lahko od narave veliko naučimo ter da jo moramo spoštovati in čuvati. Spremeniti potrošniško miselnost ter se vrniti k preprostosti in k manj je več. Del serije, ki mi je zelo všeč, govori o ohranjanju narave, preprostem življenju, staroverskih običajih …

Ste tudi vi odraščali ob zgodbah ljudskega vraževerja?

Ne, bolj ob zgodbah iz krščanskega sveta.

Verjamete pa v vraževerja, na primer: ne prečkaj poti črne mačke?

Ne morem reči, da sem imuna, to je pač privzgojeno, zato ne rinem v nekatere stvari, ki se jih po vraževerju ne dela. Čeprav če pomislim, koliko ogledal sem razbila v Pandurjevi predstavi Mrtvec pride po ljubico – to je bila ena mojih prvih predstav, verjetno sem imela manj kot 17 let ... Zagotovo jih je bilo vsaj 30, če to pomnožimo s sedem let nesreče na vsakega, bi moralo biti z mano že konec! (smeh)

Se vam je kdaj zgodilo kaj, česar ne morete čisto pojasniti?

Ko sem imela sprejemni izpit za akademijo, sem sanjala, da grem pogledat objavljene rezultate in preberem, da sem sprejeta, moja prijateljica, s katero sva se skupaj pripravljali, pa ni. In točno tako se je čez nekaj dni zgodilo. Pa velikokrat se mi zgodi, da na nekoga mislim, pa me potem pokliče – ali obratno, pokličem nekoga in mi reče, da je ravno mislil name. Verjetno je bilo še kaj, a se zdaj ne spomnim.

Če bi srečali vesoljčka, bi vam verjetno ostalo v spominu?

(smeh) A, to bi se zagotovo spomnila. Nisem ga še videla.

Pa verjamete v njih?

Ne vem, o tem ne razmišljam. Včasih se mi sicer kakšen človek zdi kot Marsovec, ga čisto nič ne razumem. Zato tistih pravih Marsovcev sploh ne potrebujemo, imamo dovolj svojih. (smeh)