Ivo strašno rad potuje, bil je v Venezueli, Čilu, Braziliji, Argentini, na Kitajskem, Tajskem, v Vietnamu, Kambodži, Laosu, na Madagaskarju, Zanzibarju, po Evropi (Poljska, Češka, Rusija, Italija, Nemčija …), vseh naših bivših republikah … »Je pa še veliko ostalo, med drugim bi rad videl New York, to prestolnico vsega, se sprehodil po kitajskem zidu, šel na vrh dubajskega nebotičnika Burdž Kalifa … A žal moraš imeti za potovanje veliko denarja – ta je večen problem.«
V novem mladinskem filmu Vesolje med nami igrate oslepelega astronoma. Kako blizu so vam astronomija in zvezde?
O, to mi je tako daleč, pojma nimam o zvezdah, jih pa zelo rad gledam. Zdi se mi izjemno zanimivo, da je vse človeštvo od nekdaj strmelo v zvezde, in ker sem del človeštva, njegova drobtinica, tudi mene zanima vesolje. Rad ga gledam, zdi se mi fenomenalno – te daljave, zvezde … Čudež, o katerem pravzaprav zelo malo vemo.
Ste ob tem filmu še pogosteje strmeli v zvezde?
Morda, ker sem se večkrat spomnil, je pa sicer že dve leti, odkar smo snemali, še korona je bila vmes in smo bili vsi zmedeni od tega pekla.
Morda so nam zvezde, ki nas, kot pravite, povezujejo, v teh težkih časih malo pomagale.
Se strinjam, povezujejo nas. Zdaj, v tej novi noriji, nam res drugega ne preostane, kot da gledamo zvezde in upamo, da bo konec teh oslarij, ki se dogajajo.
V pokoju ste že sedem let. Ste se že navadili na bolj umirjen ritem ali je čas korone močno zasekal tudi v vas?
Jaz sem med korono potoval, z vsemi potrebnimi papirji, ki so jih zahtevali na letališčih in vstopih v države, tako da je meni ta čas kar hitro minil. Res pa je, da ko greš v pokoj, na neki način pogrešaš vse ure, ki si jih preživel v službi, oziroma ta ritem, ki si ga nosil več kot štirideset let – pa se nenadoma to izgubi, ni več angažmaja. Na začetku sem padel v velik vakuum, ne veš, kaj bi, kako bi, zakaj bi, kje bi … Potem pa sem se rešil, ko so me prijatelji povabili in smo začeli hoditi naokoli. Zdaj sem se že navadil. No, kot vidite, še vedno tudi delam pri filmu, v teatru pa ne več – saj so me povabili, ampak potem bi bil »nepremičen« – čakal bi na predstave in ne bi mogel potovati naokoli –, zato sem se jim zahvalil in zavrnil, poleg tega mislim, da sem v teatru naredil, kar sem naredil, v štiridesetih letih se je nabralo še pa še predstav. Pri filmu pa je bilo tega manj. Zdi se mi, da moram zdaj izkoristiti še ta minimum, ki mi je ostal, da naredim še kakšno vlogo na filmu. Zelo sem bil vesel, ko me je režiserka Rahela Jagrič Pirc (jaz jo kličem Raa) povabila k Vesolju med nami.
Starejši igralci se pogosto pritožujejo, da jih na stara leta pozabijo in da ni vlog zanje, vi pa ste v zadnjih nekaj letih naredili res odlične filme, na primer Komedija solz.
Slovenija ima majhno produkcijo. Če pomislim na Hrvate, Srbe, Makedonce, ti delajo veliko več filmov kot mi. Upam, da se bo stanje pri nas izboljšalo, da bo več denarja za film. Glede tega, da »ta stari« ne delamo – res je, zelo malo vlog je za starce. Če pa pogledamo malo po svetu, starci delajo – ravnokar sem gledal odličen film Oče z Anthonyjem Hopkinsom. Pri nas pa je trend mladine, kar se mi zdi prav, a naj ne pozabijo na nas tik pred odhodom.
Ne bi rekla, da ste tik pred odhodom, saj ste neverjetno vitalni, ves čas potujete in delate!
To je poslavljanje, to so še zadnji utripi. Tako je. Treba se je zavedati svojega časa in let ter narediti in si ogledati, kar se pač da. Svet je prelep, kljub vsemu!
Kako ohranjate vitalnost?
Z odhodi v tujino. Če greš po svetu, si radoveden, srečaš množice ljudi in vidiš drugo kulturo, drug način življenja, radost, žalost … Cel spekter na enkrat se ti pojavi in ne preostane ti drugega, kot da si sredi tega in preživiš.
Očitno vam tudi zdravje odlično služi?
Še kar, moram potrkati. Leta so tukaj, malo počasneje gre vse skupaj, a gre. Ne bom jamral.
Lani ste prejeli gledališko nagrado tantadruj – tudi v teatru niso pozabili na vas?
Ne, sploh ne. Kot rečeno, tudi povabili so me, da bi še delal v teatru, a sem jih zavrnil, ker hočem še kaj videti na tem svetu, dokler sem še. Veste, ravno skozi teater me je zastrupilo to premikanje, ker smo gostovali naokoli. S Plešasto pevko smo predelali celo Južno Ameriko, na vseh njihovih velikih festivalih smo bili. Takrat sem bil prvič s teatrom čez lužo in to je ostalo v meni.
Kako se je gledališče spremenilo od vaših začetkov do danes?
Zdaj je prišel čas mlajših. Mi smo seveda imeli svoj čas, ki je bil neizmerno lep, preživeli smo zlato obdobje teatra, ravno s potovanji po svetu s Plešasto pevko, ki je bila neizmerno uspešna. Igrali smo jo dvanajst let. Naš direktor Sergij Pelhan je uspel dobiti denar in organizirati vse premike po Južni Ameriki. Res upam, da bodo mladi ravno tako odhajali po svetu in pokazali, da je tudi v Sloveniji teater.
Ampak zdaj se na vse gleda skozi denar, gledališča so podhranjena, manj hodijo na gostovanja …
Vse je podhranjeno! Veliko manj je gostovanj, tudi festivali so podhranjeni. Škoda, da se zapiramo, ostajamo samo doma. Svet je neizmerno lep in zanimiv. Treba je iti po svetu zaradi širšega pogleda in boljšega dojemanja družbe.
Kdo bi vam znal oporekati, da z vso moderno tehnologijo danes pride svet k nam?
Seveda, to se izkorišča. Tak je ta čas. Se spomnite telefonov s številčnico, ki smo jo morali vrteti? Zdaj pa lahko iz kateregakoli kota na svetu pokličeš domov in poveš mami, da je vse v redu. Noro! Kakšne razlike! Za moj občutek gre vse prehitro. Zato delam primerjavo s telefonom: tam smo morali vrteti vsako številko posebej, zdaj pa le pritisnemo eno tipko. Ali pa greš na internet in si s pritiskom na tipko že, ne vem, kje. Žal mi je za kino … Čeprav sem bil na tej premieri kar presenečen, ker je bilo toliko ljudi, polna dvorana. Se mi zdi, da se ljudje ne bojijo več korone.
Korona je pozabljena, imamo druge skrbi.
Upam, da kmalu pozabimo tudi na Putina …
Ampak pravite, da je svet še vedno lep?
Neizmerno lep! Vprašanje je, kako ga vidite – treba je odkrivati lepote. Saj je veliko grdega, nič ne rečem, a ljudje bi se morali odločiti za lepoto.
To se odločimo?
Ja, odločiti se moramo, ali bomo videli to ali ono. Vsak ve zase.
Kdaj ste se vi odločili, da boste videli samo lepo?
(smeh) Že od nekdaj, začelo pa se je pri puncah. Fantje smo radi gledali »fajn« punce.
Punce so vam odprle pogled na lepo?
Tako je, mimo vsega drugega, mimo narave, zvezd, če hočete.
Še vedno radi pogledate »fajn« punce?
Še vedno, z veseljem, zdaj še bolj. Ko si v letih, ti ta mladost prinese vitalnost.
Samo mlade gledate?
Vse gledam! Neverjetno, kako nekatere gospe, malo mlajše od mene, nosijo ta šarm, drugačno lepoto od mladih (nočem uporabiti obrabljenega izraza notranja lepota). Včasih imam občutek, da so veliko bolj svobodne, odprte. Zdi se mi fino videti tudi pri starejših eno tako vitalnost.
Obraz z gubami je lahko neverjetno lep.
Obraz je pokrajina, narava, vse, kar je človek preživel, se pokaže v teh gubah.
Čeprav smo v času, ki v ospredje postavlja večno mladost in popolnost.
Vsi bi radi bili popolni, ta trend je čisto nor – samo mladost, lepota, uspešnost, gonja za denarjem … Vprašanje, kaj bo, ko se bodo ti lepotci in lepotice postarali – kako bodo to sprejeli? Naša generacija to še sprejema nekako naravno. Zdaj vsi podlegajo lepotnim operacijam, a to ni rešitev. Jaz ne verjamem v to. A jaz sem druga generacija, mladi bodo živeli svoja življenja in svoj čas. Mi smo svoje preživeli in zdaj kažemo to svojo zgubano pokrajino.
Popolnosti pravzaprav ni, staramo se tudi vsi in na koncu vsi umremo …
Hvala bogu, da umremo, ne predstavljam si večnega življenja! Saj na koncu že nič več ne razumeš, ta razvoj je tako hiter … Če bodo vse digitalizirali, kot pravijo, bo za nas starejše to čisto noro. Tehnologija nas je tako prehitela, da se težko znajdemo – in kaj šele bo, ko tako hiti naprej! Noro! Ne vem, kaj se bo zgodilo.
Ko pogledate na svoje življenje, kako ste zadovoljni z njim?
Mislim, da sem imel veliko srečo v tem življenju, da sem lahko eno malo drobtinico dodal k slovenski kulturi. Moja želja je edino, da bi še kaj naredil. Da bi dobil še kakšno zanimivo vlogo v filmu, fin izziv, kot je bil Herman v Vesolju med nami ali Albert v Komediji solz. Da bi še malo dodal k tej moji drobtinici. Zaradi tega živimo, da nekaj dodajamo k narodu, kulturi, gospodarstvu … Vesel sem predvsem, da sem v življenju srečal ogromno dobrih, prijaznih, prijetnih ljudi in da sem še vedno v dobrih odnosih z njimi. In da še vedno srečujem nove ljudi – vesel sem teh srečanj. Na koncu so najbolj pomembni ljudje, ki jih na poti srečamo, skozi druge vidiš sebe.
Kaj pa menite o trenutnem odnosu države do kulture?
Veste kaj, nikoli nisem bil v nobeni stranki. Mislim, da moramo počakati na volitve, da vidimo, kaj se bo pokazalo. Upam, da kdorkoli bo že vladal, nameni več denarja in podpore kulturi. Imam občutek, da je danes kultura čisto nepomembna, obstranska, odveč. Upam, da se bo stanje izboljšalo. Politika me nikdar ni zanimala, ne bom se spuščal v te stvari, a upam, da bo čas le pokazal, da je treba kulturi več dati, kot ji zdaj.
Boste šli na volitve?
Seveda, jasno, da bom šel! Samo odločiti se še moram, koga bom volil. Pravijo, da bodo te volitve odločilne.
