Polna energije

Tereza Kesovija: Nad moškimi sem že zdavnaj obupala

Sonja Javornik/revija Jana
17. 4. 2022, 18.06
Posodobljeno: 17. 4. 2022, 18.08
Deli članek:

Več kot 50 albumov, več kot tisoč skladb, kupi festivalskih nagrad, štirikrat razprodana pariška dvorana Olympia, to je samo nekaj številk, ki dokazujejo, da je Tereza Kesovija večna in daleč največja pevka našega prostora. Družila se je s svetovnimi zvezdniki in pravi, da so največji tudi najbolj preprosti. Tudi sama je taka. Spontana, iskrena in predvsem polna energije.

Marko Vavpotič / M24.si
»Imela sem dva moža, dve katastrofi, saj sem ju morala poditi stran. Takih moških ne potrebujem,« pravi Tereza Kesovija.

Tereza Kesovija se je na pogovor v Ljubljano pripeljala s svojo dolgoletno pomočnico. Pot je bila naporna, saj sta zaradi hude prometne nesreče dobro uro stali na cesti. Odpravili smo se proti bližnji gostilni in neuničljiva hrvaška diva, ki zaradi nedavne operacije težko hodi, si je privoščila pikantno pico. Ta je bila tisti dan – čeprav je bilo že okoli štirih popoldne – njen prvi pravi obrok. Tereza je kljub letom (oktobra jih je dopolnila 83) še vedno polna energije.

Kako se počutite?

(odgovori počasi) Lahko rečem, da sem dobro. Bolj dobro kot slabo, čeprav je bilo tudi slabo …

Ali vedno razmislite, preden odgovorite na tako vprašanje? Običajno odgovarjamo kar avtomatično, da smo dobro …

Sama še najraje odgovorim, da sem fenomenalno, ker potem ne sprašujejo nič več. (smeh)

Ljudje v vaših letih so pogosto zagrenjeni, vi pa se polni energije pripravljate na veliki koncert, ki bo aprila v Ljubljani.

Čedalje manj je zadovoljnih ljudi. A mislim, da bom jaz, ko pride moj čas, odšla z nasmehom. Priznam, res nisem rada s starci, ki so zagrenjeni in ves čas govorijo samo o tem, kaj jih boli. Saj tudi mene boli, ampak ne tarnam kar naprej. Pa sem, recimo, kdaj nastopala takoj po operaciji, čeprav je bilo zelo naporno. In tudi zdaj imam težave, sploh z nogami. V šestdesetih letih glasbene kariere sem jih zelo utrudila, kar pripisujem visokim petam. Stopala so se zaradi tega deformirala in posledica so tudi hude bolečine v križu.

So se težave pojavile šele zdaj?

Vedno sem imela probleme s koleni. Rojena sem v Dubrovniku, ki je poln stopnic, zato se temu niti ne čudim. Navzgor je približno tristo stopnic, a navzdol je še bolj problematično za kolena. Pa tudi med vojno sem si poškodovala kolena, ko smo morali ob alarmih hitro na tla … A konec koncev sem še vedno super.

Res ste in še vedno ste polni energije. Ko sem vas gledala v oddaji HTV Strana A, so ob vas celo mladi delovali omledno, ker ste tako žareli.

To sem večkrat slišala. Ne morem se spremeniti, taka sem. Redko mi je težko, kar se sicer hitro opazi na obrazu, a običajno to poskušam skriti, če se le da. Potrebujem zelo malo, da najdem svoj temperament, energijo.

Pred dobrim mesecem se je v naši bližini začela nova vojna. Vi ste zaradi vojne izgubili dom, ostali brez vsega. Kako se spominjate tistega časa?

Vse vojne imajo nekaj skupnega, in to je, da ljudje izgubljamo. Težko vprašanje je, kako bo ljudem vse skupaj uspelo obnoviti … A ne pozabite, tudi mi smo imeli pred dvema letoma svojo Ukrajino, namreč Petrinjo, kjer je bilo v potresu vse porušeno, čeprav ni padla niti ena bomba! Ljudje so ostali brez vsega in še danes ni skoraj nič obnovljeno. Žal mi je za otroke in starejše, ki morajo to preživljati. Seveda vem, kako je to, saj sem takrat v vojni ostala brez vsega, celo brez oblačil. Takrat mi je pomagala prijateljica Gabi (Novak, še ena velika hrvaška pevska legenda, op. p.), česar ne bom in ne morem nikoli pozabiti. Za vse, ki so izgubili dom, je še posebej težko ob velikih praznikih, ko ne moreš praznovati na svojem, ampak moraš biti pri drugih … A vsaka vojna se enkrat konča, zato je treba naprej. Če vprašate mene, nikoli ne bi smelo biti nobene vojne, saj je vsaka vojna grda!

Last izvajalke
Tereza, kot se je spomnijo starejše generacije.

Ste brali komentar Miljenka Jergovića, ko je francoski predsednik Macron obiskal Hrvaško in ste bili z njim na večerji kot gostja, da ste v resnici vi veliko večja osebnost kot pa on?

Ne, nisem brala. A Macron je res simpatičen. Povabili so me, ker sem imela v Franciji veliko kariero. Zanimivo je, da je pred kratkim tam izšla zbirka vseh mojih pesmi, ki sem jih posnela za francoske diskografske hiše. Lastnica radijske postaje Sonia Belo pa je pripravila dva dolga intervjuja, skozi katera prepleta moje pesmi. Ravno danes sem izvedela, da poslušalci želijo ponovitev oddaj, zaradi velikega interesa so me povabili še na televizijo, da bi se o tem pogovorili. V Franciji sem preživela kar nekaj časa in prejela tudi dve medalji – že prej srebrno, zlato medaljo pa lani. Kaj več niti ne gre! (smeh)

Res je! V Franciji ste imeli izjemno kariero. No, v šestih desetletjih ste uspeli ne le v regiji, temveč v vsej Evropi.

Pela sem tudi v Rusiji! Ko je Moskva praznovala 850 let, sem pela na Rdečem trgu in za to prejela tudi zahvalo. To je bila pomembna stvar.

Večkrat ste nastopili brezplačno. Celo med vojno v Bosni ste šli tja kljub nevarnosti. Komaj ste našli pianista, saj si nihče ni upal z vami! Se ničesar ne bojite?

To je zato, ker sem šla tudi sama skozi vse to. Zato razumem, kaj se sedaj dogaja v Ukrajini in drugje. Najraje bi vpila, da sem z njimi … V Beogradu sem imela leta 2011 enega najlepših koncertov, ki bi ga lahko primerjala le še z nastopom v Cankarjevem domu. To je bil od razpada države moj prvi in edini koncert tam. Čim sem prišla na oder Sava Centra, so bili že vsi na nogah, zato so mi pritekle solze. Normalno, kajne, da te gane tak odziv? No, zaradi solz so me potem obsojali! Obsojali so me tudi zaradi pesmi Prijatelji stari, gde ste, ki sem jo namenila svoji zvesti publiki, ne pa četnikom, kot so govorili. Četniki so mi porušili dom, jasno je, da to ni moja publika!

Bi rekli, da ste zaradi svojega ogromnega uspeha doživljali večje napade kot drugi, da ste morali bolj paziti?

Vedno mi je bilo težje.

Irena Štaudohar v svoji knjižni uspešnici Kaj hoče ženska piše o izjemnih ženskah, ki so se vpisale v zgodovino. Nobena ni imela dolge, srečne zveze. To velja tudi za vas. Očitno je malo moških, ki se ne bi ustrašili inteligentne, uspešne ženske.

Sama sem nad moškimi že zdavnaj obupala in lahko rečem, da jih ne pogrešam. Tega ne potrebujem. Če ne začutim tisto pravo, potem o tem ne razmišljam. Hitro me zmotijo že prekratke nogavice ali manjkajoči zob, predvsem pa me motijo neumni in prepotentni moški. Uspešne ženske težko dobijo pravega moškega. Morda naletijo na kakšnega, ki nič ne zna narediti sam, vendar ne vidim razloga, da bi sploh bila s takim. Imela sem dva moža, dve katastrofi, saj sem ju morala poditi stran. Takih moških ne potrebujem.

V biografiji ste napisali, da ste v zakonih veliko pretrpeli.

Zagotovo mi ni bilo lahko. Pa tudi sicer v življenju. Lahko bi prejela kakšno nagrado za vse težke dni in leta. Že začelo se je tragično: dva dni po mojem rojstvu mi je umrla mama, jaz pa sem imela le dva kilograma. Neka tetka mi je pred kratkim povedala, da sem se borila kot lev, da sem preživela. Nihče me ni želel, še moj oče ne, ko pa je ravno izgubil ljubljeno osebo. Brat je bil le tri leta starejši in torej še sam mali otrok. Usoda je hotela, da sem ostala sama. Izgubila sem namreč tudi drugo mamo, tako sva z bratom klicala očetovo drugo ženo, ki je lepo skrbela za naju, saj ni imela svojih otrok. Moj brat je umrl pri samo devetintridesetih letih, kar je zame pomenilo konec sveta. Bil je moje sonce, moj oltar, moj zaščitnik … Potem so bili le črni oblaki. Đelo Jusić je napisal zanj pesem In Memoriam, kjer dobro opiše vse občutke, ki sem jih imela tudi sama. Bil je najmlajši in prvi, ki je odšel v našo grobnico. Predstavljajte si to! Kak teden pred njegovo smrtjo je oče rekel, da nas vabi na vikend. In nas je peljal na pokopališče in pokazal prazno grobnico, češ da je to zdaj njegov vikend. Bratu se to ni zdela posrečena šala in je rekel, da ni prav, da tako govori. No, potem je pa v kratkem šel na ta vikend … Kmalu po njegovi smrti je umrla naša mama, saj ni želela več živeti, tako je bila navezana na brata. Kmalu za njo je umrl še oče in sem ostala sama.

Morda bi nekatere vse to do konca pobilo, zame pa je bil to le še izziv več. Odšla sem v Pariz. Tam me je po sončnem Dubrovniku najbolj motilo, da so se v enem dnevu zamenjali vsi letni časi – sonce, oblaki, veter, dež. Spominjam se, kako sem stala na majhnem balkonu in opazovala temne oblake. Vprašala sem se, kaj sploh delam tam, ko bi lahko bila doma, na soncu … Potem pa mi je drugi glas, glas borke, rekel, da moram ostati in se ne smem vrniti brez rezultatov. In tako je bilo.

Vedno ste bili pogumni in vztrajni. A to ne pomeni, da niste dobivali tudi kritik, in to od ljudi, ki niso nikoli naredili nič pomembnega. Kako gledate na to?

Eh, običajno je tako. Vedno so me kritizirali, če zaradi drugega ne, zato, ker sem želela še kaj več. Veste, kariero sem začela prav v Ljubljani, leta 1957, ko sem se prijavila na tekmovanje mladih glasbenikov in dobila svojo prvo nagrado. Bila sem mlada flavtistka in nisem ničesar pričakovala. Sama sem si morala plačati pot, nisem imela spremljevalnega pianista, pa se je na srečo ponudil neki Slovenec in me spremljal. Vsi so me spraševali, ali se mi je zmešalo, vendar sem želela poskusiti in mi je uspelo. Sedaj snemamo dokumentarni film o Glasbeni šoli Luka Sorkočević, ki praznuje osemdesetletnico delovanja. Mene so izbrali, saj je ravno moja prva nagrada pripomogla k temu, da se je našel denar za odprtje te glasbene šole, ki nosi ime znanega dubrovniškega skladatelja.

Vaše življenje torej ni bilo lahko. Ampak kako danes gledate nazaj, bi šli še enkrat čez vse?

Mislim, da bi se lahko še enkrat soočila z vsem, kar se mi je zgodilo. Razen s smrtjo najbližjih! Vse druge napore, podtikanja in ljubosumje bi prenesla, res pa je, da sem bila takrat mlajša in je bilo lažje. Danes sem starka in lahko rečem, da me vodi le še želja po koncertih. Neki hrvaški pesnik je rekel, da bom pela, dokler bom živa. Če bo odvisno od moje odločitve, bi res znalo biti tako, saj bi najraje zaključila svoje življenje na odru.

Torej vam glas še vedno dobro služi?

Glas je edina stvar, ki mi še vedno dobro služi. (smeh) Zelo slabo slišim, zato imam slušni aparat v obeh ušesih. Na eni strani sem dobila aparat zaradi določene osebe, ki je ne bom poimenovala (v avtobiografiji je pisala o prepiru z možem, ki ji je z udarcem poškodoval bobnič, op. p.), drugi slušni aparat pa je posledica tumorja v desnem ušesu, zaradi katerega so me morali dvakrat operirati. Na koncu mi je zdravnik povedal, da mi je rešil življenje, sluha pa ne … Že leta živim s tem in brez aparata skoraj nič ne slišim. Slušni aparat je ovira, a saj je tudi Beethoven napisal peto simfonijo popolnoma gluh! Zahvaljujoč tehnologiji lahko glasbo čutim, kar je najpomembneje. Veselim se vsakega lepega dne, čeprav imam tudi svoje težave.

Profimedia
Tereza Kesovija