Nominiranka za Slovenko leta

Vida Drame Orožim: »Smo tako rekoč zadnja postaja pred ulico in ti ljudje se obračajo na nas.«

Luka Tetičkovič
3. 4. 2022, 18.30
Posodobljeno: 4. 4. 2022, 10.45
Deli članek:

»Dober zdravnik je predvsem dober človek, ki zna nekaj malega medicine,« je ponovila besede doktorja Janeza Milčinskega. V ambulanti, ki jo vodi, takoj opazi pretrese, ki jih čuti družba. V njej so pred kratkim pomoč poiskali begunci z Bližnjega vzhoda, nato repatriiranci iz Venezuele, danes je veliko Ukrajink z otroki.

Sašo Švigelj
Vida Drame Orožim

Vida Drame Orožim je zdravnica specialistka nevrologije in psihiatrije. Zadnja tri leta vodi ambulanto Pro bono v Ljubljani, za kar je bila lani nominirana za Slovenko leta po izboru revije Jana. Kot zdravnica je že upokojena, večinoma so upokojeni tudi njeni kolegi, s katerimi dela v ambulanti. Njena vrata pa so odprta vsem.

V vaši ambulanti večinoma delajo upokojeni zdravstveni delavci?

Nekaj imamo kolegov, ki so zaposleni in ob redni zaposlitvi prihajajo še k nam. Večinoma smo upokojeni zdravniki, imamo pa zastopane vse profile – od profesorjev do doktorjev znanosti, docentov, vsi so sami odlični specialisti. Imamo res odličen kader.

Sašo Švigelj
Vida Drame Orožim

Kakšen delež zdravnikov čuti takšno poslanstvo, kot ga čutite vi, da v jeseni življenja še vedno delate – in to prostovoljno?

Ko je nekdo enkrat zdravnik, potem to ostane. Pri nas je malo narobe to, da bi lahko zdravniki še delali in bi morali dobiti možnost ostati aktivni – da bi ostali v stiku s svojo stroko in da bi svoje znanje prenašali na mlajše kolege. In če se le da, da bi imeli opravka tudi s pacienti. S tem lahko naredimo veliko dobrega.

Ali pri delu v ambulanti delate v svoji specializaciji ali bolj opravljate delo družinskega zdravnika?

Pacienti, ki prihajajo k nam, bi pravzaprav potrebovali psihiatra. Vendar je to zaradi drugih problemov obrobni problem, po svoji stroki to uredim bolj mimogrede. Drugače opravljam delo splošnega oziroma družinskega zdravnika. Moram triažirati vse paciente, da jih lahko razporedim, pomoč katere specializacije potrebujejo.

Obstoj ambulant pro bono je sicer vreden vsega spoštovanja. Ampak če to razširimo v razmislek o tem, kakšna je družba, ki potrebuje takšne ambulante? Kako bi jo diagnosticirali?

Lahko rečem, da idealnih družb, ki bi upoštevale segment marginalne populacije, ni. Veste, to pravzaprav sploh ni marginalna populacija, to so ljudje, ki se zaradi različnih politično-gospodarskih situacij znajdejo v neki stiski. Smo bolj rigidna družba, ne znamo se hitro prilagoditi, ampak gremo v nekem trendu in želimo imeti pokopališki mir.

Pokopališki mir? Kaj mislite s tem?

Da se nič ne spremeni.

V Evropi smo se namreč odločili, da bomo imeli univerzalno zdravstvo, ki bo izvzeto iz zakonitosti trga. Ali to še imamo ali smo v nekem procesu opuščanja tega?

Mislim, da gremo v napačno smer. Dobre države ni brez dobrega javnega zdravstva. Pri nas pa dobivam občutek, da gremo v smeri privatizacije in razpada javnega zdravstva. Deležni smo procesa, ki ljudi spravlja v stisko. Dolgo let so plačevali zavarovanje – imam primer človeka, ki ga je plačeval 20 let in bil zdrav, a zdaj nenadoma zbolel. V zdajšnjem položaju ne dobi zdravnika. Ali je njegov zdravnik šel v pokoj ali so ga zamenjali; njegov karton 20 let ni bil aktiven, zato so ga skladiščili. Kam naj se obrne takšen človek?

Mi smo tako rekoč zadnja postaja pred ulico in ti ljudje se obračajo na nas.

Kdo pa so ti ljudje?

Populacija, ki se oglaša pri nas, so predvsem ljudje, ki nas potrebujejo zaradi bolezni. Če imajo zdravstveno izkaznico, je preprosto – gredo k zdravniku, jo vtaknejo v računalnik, podatki so na voljo. Pri nas tega sistema ni. Ljudje k nam pridejo pogosto z nekimi osnovnimi dokumenti – potnim listom ali vozniškim dovoljenjem, pridejo pa tudi ljudje brez dokumentov. Še dobro, da poznajo svoje ime, čas in kraj rojstva, da jih lahko nekako identificiramo. V mislih imam tri takšne bolnike, ki so vsi Slovenci in so brez vsakega dokumenta. Kako se to lahko zgodi, si ne znam predstavljati, a naša služba poskrbi tudi za take.

Smo posebna ambulanta in se z drugimi družinskimi ambulantami ne moremo primerjati. Pri nas ni rutine – vsak bolnik je primer zase – gre skozi celotno obdelavo, ki jo predstavljata naprej diplomirana medicinska sestra in socialna delavka, nato pridejo do mene in po potrebi stvari ureja še naša gospodinja, ki je hkrati čistilka. Vsaka ima svoje področje in komuniciramo vse hkrati, tako da iz naše komunikacije, kaj kdo potrebuje, na koncu pride rezultat. Ali ga pregledamo, preoblečemo, mu damo zdravila, mu naložimo, naj se oprha, ali ga napotimo kam drugam – skratka dinamika.

Vi namreč ne delate z zdravstvenimi kartoni.

Imamo kartone za tiste, ki pridejo večkrat, drugače pa imamo knjigo, v katero vpisujemo ljudi, ki pridejo enkrat ali dvakrat. Predvsem tiste nove, ki jih ne poznamo, nato to statistiko vodimo na malo drugačen način. Vse njihove dokumente preslikamo in jih damo v posebno mapo ter jih poiščemo po tekoči številki, pod katero vodimo zdravstvene podatke, anamnezo, diagnozo in to, kaj smo s pacientom naredili.

Imamo takšne, ki imajo občasno zavarovanje, a se hitro zgodi, da ga izgubijo, zato spet pridejo k nam. Zato marsikoga vodimo tudi v času, ko ima zavarovanje, saj vemo, da so to nezanesljive zadeve.

To vam verjetno dela težave, saj morate vedno znova odkrivati anamnezo.

Da, vedno znova. Prvih obiskov je v vsakem letu od 700 do 900 – in naraščajo. V zadnjih letih se je odstotek slovenskih in tujih obiskov spremenil. Še pred dvema letoma je bilo to razmerje 50 : 50, zdaj se je spremenilo v 30 : 70. Velik naval je tujih bolnikov. Pri nas se srečamo z ljudmi z vsega sveta – od Južne in Severne Amerike, Afrike, Azije ...

Včasih je problem v komunikaciji. Prednost je, da smo v ambulanti dobro jezikovno izobražene. Znamo se sporazumevati v ruščini, italijanščini, nemščini, angleščini, francoščini, španščini. Včasih potrebujemo prevajalca za arabščino. Za turščino imajo že med seboj v svoji skupnosti nekoga, ki je dalj časa tukaj in zna slovensko – tako da pripeljejo svojega prevajalca. Tudi Iranci so pri nas, Sirci, Jordanci.

Bi rekli, da se je struktura tujcev spremenila, da je več ljudi z Bližnjega vzhoda?

Da, veliko jih je, drugače pa so predvsem iz bivših jugoslovanskih republik. Lani so se pojavili repatriiranci iz Venezuele. To so ljudje, ki so v času druge svetovne vojne odšli v Južno Ameriko, zdaj pa se vračajo njihovi otroci in vnuki, ker imajo to pravico po starših. Od ministrstva za zdravje so dobili potrdilo, da imajo plačane vse zdravstvene storitve, ker pa jim je ministrstvo izdalo samo en papir A4-formata – potrdilo s pojasnilom – jih v zdravstvenih domovih odklonijo, saj jih ne morejo registrirati.

Z ministrstvom smo se zato dogovorili, da so opozorili vse zdravstvene domove, da jih morajo sprejeti zdravstveni domovi v občinah, v katerih bolniki stanujejo. Mi smo zdaj malo razbremenjeni.

Naša ambulanta je refleksna slika družbenopolitičnega dogajanja. Pri nas se takoj pokažejo spremembe pri obiskovalcih, kadar se v družbi nekaj spremeni. Zdaj so k nam začeli prihajati Ukrajinci, predvsem ženske in otroci. Imamo tudi pediatra in ginekologa – ta dva bosta zdaj najbolj obremenjena. Včasih smo malo presenečeni in se znajdemo v stiski, saj imamo samo po enega, potrebovali bi jih več. V naši profesionalni mreži se pojavi problem poiskati še nekoga. Težko je dobiti nekoga, ki bi delal zastonj, ampak se trudimo.

Omenjate dve družbeni skupini, ki ju je politika sprejela z odprtimi rokami, a kot pravite, še nimajo urejenega statusa.

Tako je. Veste, politika lahko to naredi v dobri veri, vendar se to ne sprovede do konca. Če bi jim ob tem potrdilu dali vsaj neki dokument, ki bi služil kot nadomestna kartica, ne bi bilo takšnega problema. Ampak ta upravni postopek ne gre tako hitro. Tu bi bilo treba biti bolj elastičen, a smo rigidni – to so stvari, ki ne potekajo hitro. Administracija in birokracija je počasna in rigidna struktura. Zaradi tega moramo biti mi na drugi strani bolj praktični in iznajdljivi, da se te stvari lahko spremenijo.

Ampak tudi Slovenci, ki imamo urejeno zdravstveno zavarovanje, izpademo iz sistema. Po statistiki nas je takšnih sedem odstotkov brez osebnega zdravnika. Opazite tudi to?

V zadnjih dveh letih, odkar se je pojavila korona, so se pokazale hude vrzeli v zdravstvu. Zdaj prihajajo k nam ljudje z urejenim zavarovanjem, nenadoma zbolijo, nimajo zdravnika – obrnejo se na zdravstvene domove, a jih ti ne sprejmejo, ker so prepolni.

Denimo moja osebna zdravnica ima več kot 3000 pacientov. Meni se zdi, da je norma številka 1800 ali 2000 pacientov. Ali si lahko predstavljate, kakšna obremenitev je to? Glavarina ob takšnem številu je velika, da o obremenitvah ne govorim. Zdravniki so res obremenjeni, čeprav se to trenutno ne zdi, ker so ambulante prazne. Ampak ne morete si predstavljati, koliko je telefonov, elektronske pošte, koliko je digitalnih intervencij – tega preprosto ne zmoremo.

Kader v zdravstvu je pregorel, kajne?

Pa ne samo pregorel. Kader ne zmore več in odhaja – to je katastrofa!

Kam odhajajo?

V tujino, v Avstrijo, Italijo, tudi v Nemčijo. Ne boste verjeli, iz zdravstva v Sloveniji v druge stroke. Medicinske sestre gredo v prodajalne, pisarne.

Zakaj se to dogaja?

Kadra je premalo, to je prva stvar. Spomnim se, da je bilo kadra premalo že v času Jugoslavije. Zdaj sem že 54. leto aktivna zdravnica. Ko sem začela delati v Ivančni Gorici, sem imela tudi po 120 pacientov dnevno. To je bilo nevzdržno. Prosila sem, da bi se odprla še ena ambulanta, saj je bilo to nečloveško. Pobegnila sem na specializacijo v psihiatrijo, kjer nam je tudi vedno primanjkovalo kadra.

Že kot specialistka sem večino časa vodila po dva oddelka. V eni stavbi smo bili do trije oddelki s tremi specialisti, če je šel eden na dopust, bolniško, izobraževanje ali kongres, je njegov oddelek prevzel drug. Vedno je primanjkovalo kadra in to se ni spremenilo do danes oziroma se je to celo poslabšalo.

Kot drugo stvar smo prej imeli uravnilovko. Če so sestre večkrat dežurale, so imele pogosto višjo plačo kot zdravniki, predvsem višjo kot zdravnik začetnik ali kot mladi specialist. Šele kot starejši specialist si dobil nekako solidnejšo plačo. Mladi zdravniki imajo že zdaj zelo nizke plače, morajo pa veliko delati. Razumljivo je, da bodo šli v tujino. V tujini jim verjetno dajo tudi stanovanja, pri nas imajo mladi s tem velike probleme. Torej nizke plače, visoke najemnine, hude delovne obremenitve.

Nato dežurstva – spomnim se, da sem v prvih petih letih dežurala vsak tretji dan. To so bile strašne obremenitve, danes ni nič boljše.

Petdeset let pa še vedno nismo rešili teh problemov?

Ista situacija! Zdravstvo je bazen, v katerega se steka ogromno denarja. Dogajale so se nečedne stvari, ampak se tega ni raziskovalo, kdor je kaj poskušal, so ga hitro utišali. Tako bo to verjetno šlo naprej, dokler se zdravstven sistem ne bo sesul.

Zahteva veliko poguma in samozavesti, da sprejmeš mesto ministra za zdravje?

Mislim, da je minister Janez Poklukar zelo pogumna oseba in je dobro zastavil svoje ministrovanje. Vprašanje pa je, ali ima toliko moči, da bi lahko izvedel reformo, ki bi bila nujno potrebna. Pri nas gre vse v smeri privatizacije, takšen vtis imam. Tudi tukaj ne bo mogel vsak biti zasebnik, ampak bodo spet šli po neki posebni lestvici. Osebno zagovarjam dobro trdno javno zdravstvo, ki je protiutež zasebnemu.

Kakšna oseba, iz kakšne institucije bi lahko izvedla takšno protiprivatizacijsko reformo?

Tega ne more rešiti ena oseba. To bi bilo treba spremeniti sistemsko. Tile ukrepi, ki se dogajajo vsake pol leta, so le kozmetični popravki. To je obliž na prasko, učinka pa ni.

Včasih smo to reševali z uvozom zdravnikov predvsem iz držav bivše republike ...

Saj to počnemo še zdaj.

Sašo Švigelj
Vida Drame Orožim

... ampak se ta odstotek med delovnimi zdravniki manjša.

Da, se manjša. Veste, kaj je še narobe? Medicinska fakulteta je pri vpisu zelo zahtevna. Sprejemajo predvsem študente, ki so izjemno uspešni, inteligentni, skratka smetana te študentske populacije. Zdi se mi, da bi morali pri sprejemanju študentov gledati tudi na to, koliko imajo humanega, socialnega čuta. Vsi ne bodo znanstveniki, marsikdo bi bil rad samo zdravnik. Njegovo osnovno poslanstvo pa je delo z ljudmi. Veste, dr. Janeza Milčinskega so vprašali, kdo je dober zdravnik. Rekel je, da je dober zdravnik na prvem mestu dober človek, ki zna nekaj malega medicine. To je globoka resnica, predvsem zato, ker moraš imeti čut do bolnika. Do sočloveka, moraš z njim deliti njegovo trpljenje in se potruditi, da mu po najboljših močeh pomagaš. Nikoli namreč ne moreš znati vse medicine. To je izredno obsežno področje znanja.

Danes obvladati medicino v celoti, je nemogoče. Imamo super specialiste in samo tisti obvladajo res ekspertne stvari. Splošna medicina naj bi bila tista, ki je dostopna in prijazna vsakemu človeku, ki jo potrebuje. Tudi tistemu, ki nima zavarovanja. Če bi bila naša družba organizirana tako, da bi lahko tudi za take stvari poskrbeli v sistemski obravnavi, potem naša ambulanta pro bono ne bi bila potrebna.

Ali boste šli na volitve?

Absolutno.

Zakaj menite, da je to pomembno?

Volilne pravice se premalo zavedamo, je pomembna ustavna kategorija. Med ljudmi opažam pesimizem, apatijo, občutek nemoči, jezo, negotovost in veliko strahu pred prihodnostjo. Vsi ti elementi slabijo presojo in odločanje, kaj storiti in koga voliti in ali sploh voliti.

Ravno z volitvami nam je dana edinstvena aktivnost za poseganje v strukturne spremembe v naši državi. Odločam se za tiste kandidate, ki delujejo spoštljivo, povezovalno in konstruktivno za vse občestvo. Takšne, ki so pokazali delovne rezultate in se držijo obljub. Destruktivnih kandidatov, ki rušijo, kritizirajo in razdvajajo ter ne izpolnjujejo obljub, se vedejo žaljivo in zaničljivo, se izogibam.

Kandidate presojam predvsem po njihovem neverbalnem izražanju, njihovih gestah, mimiki in kretnjah. Če je vedenje usklajeno z govorom, me to prepriča. Same besede pogosto lažejo, vedenje ne. To trditev podpira star rek pridigarja: Opazuj, kar delam, ne poslušaj, kaj govorim. Oglejte si soočanja in opazujte neverbalno vedenje. Imamo lepo državo, polno naravnih lepot, z velikimi potenciali v ljudeh. Smo majhen narod z izjemnimi ljudmi, gospodarstveniki, športniki, umetniki, zdravniki, kreativci, iznajditelji in ljudmi, ki imajo globoko dušo. Odločite se in volite, želimo povezano družbo srečnih ljudi.