Anini talenti

Ana Klašnja: Iskreno, dosegla sem svoje otroške sanje in še več

Eva Jandl
16. 7. 2021, 21.30
Deli članek:

Ena naših najbolj znanih baletnih solistk, Ana Klašnja, je širši javnosti postala znana kot žirantka v šovu na naših televizijah Slovenija ima talent. Kmalu bo spet presojala talente, nam pa je nekaj povedala o svoji poti, ki jo preplesala vse do danes – o svoji odločitvi za balet, o sinu Jaši, ki ga ima s plesalcem in koreografom Miho Krušičem, in o svojem novem talentu, ki ga je odkrila po zaslugi karanten.

POP TV
Ana Klašnja bo že šesto sezono žirantka šova Slovenija ima talent.

Ana, znova boste sedeli v žiriji šova Slovenija ima talent, ki na ekrane prihaja jeseni. Kolikokrat ste že bili v žiriji? Ste povabilo takoj sprejeli ali ste o njem razmišljali?

Iskreno povedano sem najprej razmišljala, kaj lahko še ponudimo, a je zdaj minilo že toliko časa od zadnjega šova. Toliko časa smo bili doma, toliko časa nismo bili skupaj, da se mi zdi, da je to priložnost za nov začetek. Da gremo nazaj, v prvo fazo, v osnove, kaj mi kot žirija zares iščemo.

Kaj iščete?

Iščemo strast, iščemo srce. In zdi se mi, da lahko od tukaj naprej spet gradimo.

Ste pogrešali delo na televiziji?

Seveda sem pogrešala delo na televiziji, kot sem tudi pogrešala oder, pogrešala sem nastopanje, saj je to navsezadnje moja služba. Pogrešala sem publiko, izzive in menim, da smo lahko hvaležni, da smo zdaj spet skupaj. Menim tudi, da gledalci potrebujejo zabavo.

Kateri talent vas je v vseh teh letih najbolj navdušil oziroma kateri nastop vam je najbolj ostal v spominu?

Iskreno, bilo jih je res veliko. Vsako sezono se jih najde najmanj pet. Iz glave bom zdaj povedala zadnjo zmagovalko, iz zadnje sezone: Tjašo Dobravec. Ona je namreč res dokaz, da ni vse le talent: trdo delo, velik razmislek, načrtovanje, organizacija in na koncu strast.

Prav z nastopom žirantke ste postali bolj prepoznavni – ste poskrbeli tudi za promocijo baleta, kaj menite?

Mislim, da sem. Zdi se mi, da se veliko več govori o baletu. Zgodi se tudi, da kdo pride v Opero in reče: kdaj pleše Ana, mi hočemo videti Ano. (smeh) Dejansko pridejo tudi ljudje, ki prej niso obiskovali gledališča, mogoče res tudi malo zaradi mene, da pogledajo, kaj in kako. To se mi zdi koristno, balet je čudovita umetnost in tudi pri nas imamo čudovite baletne predstave, čudovito gledališče, tako v Ljubljani kot v Mariboru, in ljudem je treba dati vedeti, da so dobrodošli.

tija ažman
Vedno, ko stopi na oder, ima hudo tremo, nam je zaupala.

Po daljšem mirovanju zaradi epidemije ste se vrnili na oder – ste imeli kaj treme po vsem tem času?

Jaz imam čisto vsakič, ko stopim na oder, tremo. Trema je koristna, in če je ni, potem sem brez emocij in mi nič ne pomeni. Zato imam na neki način tremo zelo rada. A treba se jo je naučiti obvladovati, da ne odnese in ne ponese. To so preizkušnje.

Ste imeli v svoji baletni karieri že prej kakšna obdobja mirovanja, ko niste nastopali?

Seveda. Mirovala sem eno leto, ko sem bila operirana, imela sem poškodbe na stopalih. Potem sem bila eno leto doma, ko sem bila nosečka in imela otročka, torej se mi je to zgodilo dvakrat. Moram reči, da mi je bilo prvič veliko težje, ker nisem vedela, ali bom še lahko plesala. Imela sem velik strah, ali bom sploh lahko še kdaj stopila na oder. No, drugič, ko sem bila noseča, sem vedela, da ko bo čas za to, bom spet prišla nazaj v formo in plesala, tako da je bilo lažje.

Ste v plesu uresničili svoje cilje? Je kakšna vloga, ki bi jo radi dodali v svoj mozaik?

Sem zares srečnica, da sem odplesala že veliko vlog. Ne bi se branila še kakšne, a iskreno, dosegla sem svoje otroške sanje in še več. Za to sem resnično hvaležna.

Kdaj ste se navdušili nad baletom, gre za ljubezen iz rosnih let? Kako ste prepoznali to željo?

Bila sem otrok s preveč energije, še vedno sem takšna. In potem se čudim svojemu otroku, ki je prav takšen. (smeh) Tako so se starši odločili, da me bodo vpisali v kakšno športno aktivnost, in najprej sem hodila na gimnastiko. Kmalu sem si želela nekaj več, pravzaprav sem si želela hoditi na balet. Še danes se dobro spomnim, kako me je mama vprašala, ali bi raje igrala kakšen inštrument ali hodila na balet. Potem sem si nekoč ogledovala sliko balerine slikarja Degasa, ki je bila v glasbeni šoli, in se takrat odločila, da bi raje kot igrala klavir plesala balet. Želela sem biti princeska, imeti lepe obleke – kar je želja vsake male punčke. (smeh)

Boštjan Kozamurnik
Kot deklica se je zagledala v sliko balerine slikarja Degasa in se odločila, da bo balerina.

Kadar gledamo filme o balerinah in baletnikih, vidimo, da je življenje baletnika težko, fizično in psihično naporno.

Bolj ko greš naprej in stopaš vedno višje po stopničkah, tudi če dosegaš padce, ne le vzponov, je glede na to, da si že tako veliko vložil v balet, vedno škoda, da bi kar odnehal. To se mi zdi tudi zelo pomembno pri vzgoji otroka – da ima otrok nekaj takega, pri čemer se uči ne odnehati. Mene je balet pravzaprav neštetokrat rešil neumnosti, ki sem si jih želela narediti, in verjetno jih tudi bi, če ne bi imela baleta v življenju. Večkrat sem bila žalostna, ker nisem mogla veliko časa preživljati z vrstniki in se zabavati z njimi. A kasneje in zdaj, če se ozrem nazaj, lahko rečem le: še dobro. V resnici sem imela dovolj časa za vse neumnosti z vrstniki kljub treningom. Le da sem ob tem naredila še nekaj, kar sem si res želela.

Kaj bi torej svetovali staršem, kdaj je pravi čas, da se začnejo treningi, baletna šola?

Obstajajo tudi baletne šole, ki vpisujejo otroke pri treh ali štirih letih. Pravi čas je takrat, ko je otrok gibalno že toliko sposoben, da zna iztegniti roko naprej ali se zavrteti. Sama sem učila tudi že zelo majhne deklice, stare tri ali štiri leta, vendar je bila to bolj igra skozi ples. Menim, da je za otroke dobro, da pred sedmim letom hodijo na kakšen šport in se tako gibalno razvijajo, da imajo dobro koordinacijo, raztegljivost, muzikalnost ... Prav za balet verjetno tudi pri desetih letih ni prepozno, čeprav zdaj otroci vse prej začenjajo hoditi na treninge.

Čeprav se z lahkoto kosate z mlajšimi kolegicami na odru, pa je kruta realnost baletnega sveta ta, da balerine ne plešejo vse do upokojitve. Koliko časa boste še nastopali?

Vsekakor imam pred sabo še najmanj pet let, s pametjo in srečo. (smeh) Z leti se poškodbe, ki jih utrpiš pri treningih, vedno počasneje celijo in vse postaja težje.

Kaj boste počeli potem, boste ostali v baletu?

Potem lahko delaš kot trener, kot asistent predstav, je veliko možnosti. Verjetno bom res ostala povezana z baletom, če ne, bom pa kaj drugega počela. Pred časom sem začela prodajati baletna oblačila, vendar je med epidemijo posel zamrl, morda ga bom spet oživila.

tija ažman
Pred seboj ima še najmanj pet let na odrih, nato bo počela kaj drugega.

Vrniva se k šovu Slovenija ima talent – kaj pa je, poleg plesa, še vaš talent?

Ja, petje – hecam se. (smeh) Ne vem, veliko stvari rada počnem, če sem v njih dobra, ne vem. Tako kot veliko ljudi sem se v času karanten posvetila peki in kuhanju. In ne vem, ali je to res moj talent. (smeh) Je pa to postala moja strast, ki je ne bi odkrila, če ne bilo karanten.

Kakšne talente pa ima vaš sin Jaša, kaj ste opazili?

Moj otrok teče najhitreje od vseh petletnikov na tem svetu. Moj otrok bo najhitrejši beli človek na tem planetu, zapomnite si to! (smeh)