PRAZNIČNO

Jože Potrebuješ: Najmočnejše čustvo tega leta je bilo pogrešanje

Eva Jandl
29. 12. 2020, 20.33
Deli članek:

Glasbenik, skladatelj in šef skupine Čuki Jože Potrebuješ o letošnjih malo drugačnih prazničnih dnevih in njihovih domačih običajih.

Jože Potrebuješ, osebni arhiv
Jože Potrebuješ z družino in očetom Janezom

O čarobnem času med božičem in novim letom smo poklepetali z Jožetom Potrebuješem (52), šefom skupine Čuki, ki bi v običajnih okoliščinah te dni preživljal na odrih. »Glede na to, da razen božičnega večera Čuki po navadi v decembru nastopamo skoraj vsak dan, bomo letos lahko res veliko časa preživeli doma. Tuhtali in smilili sami sebi pa se ne bomo, saj vemo, da je trenutno veliko ljudi v veliko večjih stiskah. Samo predstavljajte si, kaj vse nekateri preživljajo v bolnišnicah, tako bolniki kot tisti, ki letos z nadčloveškimi napori rešujejo življenja,« pravi Jože, ki praznike tako preživlja doma. Smrekico so zaradi snemanja novoletne oddaje postavili že konec novembra. »Na božični večer smo bili seveda doma, sicer pa gremo vedno k polnočnici, saj mene samo tista zares kaj 'prime'. To je bilo prvič, da smo ostali doma. No, sicer pa okrog večerje ne kompliciramo prav dosti; ne dovolimo si namreč, da bi bila hrana bistvo našega druženja. Bolj nas povezuje postavljanje jaslic, ki se jih vsako leto še posebej veseli naš muc, ker ima potem nov prostor za dremanje na mahu. Počuti se, kot da čuva tiste pastirce in ostale figurice. Glavni čar božiča pri nas pa se začne, ko priklopimo okrog 55 let stari gramofon, ki sem ga že kot otrok podedoval od pokojnega strica, in ko se zaslišijo tiste čarobne božične pesmi z vinilne plošče Slovenskega okteta.«

Osebni arhiv
Jože pravi, da s Čuki vedo, da se bomo kmalu lahko spet družili.

Novoletno voščilo

Jože skupaj s svojimi Čuki že komaj čaka, da se to čudno leto konča in se začne novo, nam je še povedal. »Letošnje leto od marca naprej je tako, da ne veš, ali bi se smejal ali jokal. Vse na glavo. Ampak mi smo izbrali kar prvo, saj vemo, da kmalu spet pridejo časi, ko se bomo družili, prepevali, žurali, se stiskali in poljubljali ter se z nasmehom spominjali enega čudnega leta, ko je bilo najmočnejše čustvo – pogrešanje,« nam je dejal ter nam vsem zaželel: »Pa srečno in eno juhuhu optimistično leto vsem skupaj, s čim manj pogrešanja!«

Mateja J. Potočnik / Revija Zarja Jana
Ne prepušča se malodušju, ampak optimistično zre v prihodnje leto.