Intervju

Bernarda Oman o vnukinjah, starosti, menopavzi in ločitvi

Alenka Sivka/Zarja
26. 12. 2016, 16.18
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Najprej je Bernarda zelo lepa ženska. Ko se pogovarjaš z njo, je oko kar prevzeto. Pa ne uporablja botoksa ali česa podobnega, celo ne mara ga! Ko se zasmeje, ji zažari ves obraz, ko govori o vnukinjah, pa sploh.

Šimen Zupančič
»Najin odnos ni bil več … bilo je premalo ljubezni, premalo pozornosti tako z ene kakor z druge strani, in sva se razšla.«

Pred kratkim je naredila ostro zarezo v življenju. Ko govori o njej, ji obraz prežame bolečina, morda rahel dvom, čeprav pravi, da je v redu. Bernarda je topla in iskrena ženska. Tudi svojih 57 let mirno prizna, čeprav jih ne kaže. Še vedno ima rada svoj poklic. Še vedno se veseli življenja, čeprav se hkrati tudi boji starosti.

Botoksa pa nočem

»Tega pa res ne bi, zdi se mi brez zveze. Stara sem 57 let, negujem sem, kolikor se znam in zmorem. Gensko imam občutljivo kožo, za obraz in telo počnem, kar se mi zdi dobro, vse drugo pa se mi zdi umetno, kemično, nevredno rezultata. Kaj naj pa naredim z rokami in vratom, ki je kot zemljevid? Tak pač je, kremicam navkljub. Ko sem pred kamero, jih prosim, naj me opozorijo, če preveč kažem gubice na vratu, zasebno pa … bog pomagaj, takšna sem! Igralke sploh izgubijo z botoksom – izgubijo sposobnost izražanja in mimike, ta zakrkne, se ustavi, 'zamrznjeni obrazi', temu pravi Meryl Streep. In to se mi zdi škoda, obraz namreč lahko veliko pove. Lepota mi nič ne pomaga, če mi moj obraz ne pomaga izraziti čustev in razpoloženja, ki jih nosim v sebi. Zato sem zelo proti tem stvarem.«

Je lepo biti igralka po toliko letih, po toliko vlogah, še občutite vznemirjenje?

Lepo je biti igralka. (nasmeh) Lepo je ustvarjati vlogo, razmišljati o njej, lepo je na vajah preizkušati odnose, stanja … po vsem tem času se je spremenilo le to, da sem bila na začetku jaz najmlajša, zdaj pa sem najstarejša v skoraj vsaki ekipi. (smeh) Hecno je biti najstarejši, a hkrati lepo! Nisem vedela, da je tako lepo delati z mladimi, igralci, režiser je včasih mlajši kot moja hči. Tudi mene pritegne ta njihova energija, vse je bolj sproščeno. Drugače razmišljajo. Nekaj časa sem imela težave s tem, češ, kaj pa zdaj delajo, saj to ni več pravi teater, tako ne more biti! Potem sem začela ceniti in spoštovati to, kar imajo mlajše generacije zdaj. Ni rečeno, da imam prav jaz, ker imam več izkušenj, ali oni, ampak mora obstajati simbioza. Postala sem bolj odprta in pripravljena to sprejeti.

Imeli pa ste krizo?

Da, mogoče, v prvem trenutku sem začutila šok, to se je namreč zgodilo čez noč. Tudi zasebno, ko se staraš, se spreminjaš, tako je tudi pri delu – kar čez noč se zgodi trenutek, ko vidiš, da si starejša generacija. A če si se pripravljen odpreti in spoštovati tudi »mularijo«, je vse dobro.

Sami ste omenili staranje – se je tudi tu zgodil kakšen šok ali kriza?

Od 53. leta naprej malo bolj občutim, da mora telo več počivati, da potrebuje obnovo, pozna se mi, koliko se gibljem, tudi koža na obrazu je občutljivejša, obraz je včasih kar zabuhel (smeh), nastajajo podočnjaki ... Z vsakim letom so te spremembe bolj opazne. Utrujenost – z zavedanjem tega živim, že danes mislim tudi na jutri, da se ne izčrpam preveč, kadar imam vaje in predstave. Ko si mlad, gre to kar mimogrede. Zdaj pa moram razmisliti, čemu rečem da in čemu ne, da imam dovolj časa in energije za vse.

Ali tudi igralski način življenja zahteva svoj davek – mislim na predstave pozno zvečer, naporne vaje pred premierami?

Igralci živimo dve različni življenji: eno, ko delamo in ustvarjamo, in drugo, ko tega nimamo. Ko imamo delo, ko se bližajo premiera in potem predstave, živimo samo za to in se čuvamo, da bomo najboljši v tem. Ko pa to mine, lahko živimo bolj sproščeno in se posvečamo drugim stvarem.

Kaj torej počnete zase, ko imate več časa? In – kaj počnete, da ste tako vitki?

Zelo zelo rada in veliko hodim, zaljubljena pa sem tudi v vadbo girotonic, dobesedno zaljubljena sem vanjo, z njo se ukvarjam osem let. Ta vadba skrbi za gibljivost telesa. Ne maram več fitnesa in teka, to sem počela, ko sem bila mlajša, z leti si moraš vadbo malo prilagoditi. In prisegam na girotonic, nikoli ga ne izpustim.

Kako pa je biti babica?

Krasno je biti babica. (Široko se nasmehne, oči se ji zasvetijo.) Odrasli kar pozabimo, kaj je prava ljubezen. S tema punčkama vidim, kaj je prava ljubezen, moja, ki jo dajem njima, in kako onidve dajeta ljubezen meni. Kolikor jima dam, toliko tudi dobim – ali pa dobim še več! In je vredno. Zelo se imamo rade. Včasih se kar bojim, da bi se preveč navezala nanju, ker ju po dveh dneh že pogrešam.

Je bilo Nano, posvojeno vnukinjo, težko sprejeti?

Ne. Tega sem se bala, ko so bili še v Gani. Ko sem jo videla na letališču, je prišla k meni, bila je v lepi oblekici, objela sem jo, ji povedala, kdo sem, in tisti trenutek se mi je zdelo, da je enako naša oziroma moja kot Ronja. Bala sem se, da ne bom pravična v ljubezni, da bom imela Ronjo rajši. Saj je težko govoriti o količini ljubezni, ampak res imam obe enako rada!

Kaj počnete skupaj?

Igramo se, od risanja, zlaganja kock, Ronjo sem prejšnji teden naučila voziti kolo, peljem ju na predstave, v kino, skupaj kuhamo, se igramo družine, princeske. Ne gledamo risank, ne gledamo televizije, računalniške igrice so prepovedane, razen izjemoma, ves čas jima moram pripovedovati, kako smo se igrali v »starih časih«, kaj smo jedli … spodbujamo ju k igranju. Ronja bo šla prihodnje leto v šolo, a jo s tem nič ne obremenjujemo.

Ste imeli kakšne pomisleke ob posvojitvi?

"Opažala sem, da to misel nosi v sebi tudi, ko se je poročila in rodila Ronjo."

Ana je bila pri dvajsetih letih kot prostovoljka v Angoli in je delala z mladimi in že takrat je rekla, da bo nekoč najbrž posvojila otroka od tam, saj zanje ni tako poskrbljeno kot tukaj. Opažala sem, da to misel nosi v sebi tudi, ko se je poročila in rodila Ronjo. Prepričana sem, da je dobro premislila in da je vedela, kaj dela, tako da sem jo podprla. Kot mama sem se tako ali tako naučila, da ne smem posegati v njene oziroma njune odločitve z možem. Da moram molčati. Sem pa potrebovala nekaj časa, da sem se tega naučila. (smeh)

V vašem življenju se je pred kratkim zgodila prelomnica – po 25 letih ste se razšli s partnerjem Borisom Kobalom. Kako ste to doživeli, kako ste šli skozi to, kako živite zdaj?

Res je, z Borisom sva se razšla po 25 letih, kar je res velika sprememba. (pomolči) Najin odnos ni bil več … bilo je premalo ljubezni, premalo pozornosti tako z ene kakor z druge strani, in sva se razšla. Ob tem nisem imela posebne krize. Zdelo se mi je, da je to dobro zame, morda pa tudi zanj, ne vem. In zdaj sem v redu, živim naprej. Skratka, o vsem sem dobro razmislila, najina zgodba se je končala in veselim se drugačnega življenja.

Kakšno je zdaj vaše življenje?

Imam veliko stvari, ki me zanimajo, veliko mi pomeni, da imam Ano in njeno družino. V tem položaju sem spoznala, da imam nekaj zelo dobrih prijateljev in prijateljic, in to me pomirja, vem, da lahko računam nanje.

Ženske v zrelih letih nerade govorijo o menopavzi, ki je sicer nekaj čisto naravnega. Ali imate vi kaj težav s tem?

Bom povedala po pravici, da sem se odločila za nadomestno hormonsko terapijo, ki sem jo vmes enkrat prekinila, pa se mi je zdelo, da se mi bo zmešalo od hudega. Tako jo zdaj kar nadaljujem in nimam nobenih težav. Je bilo pa dokaj hudo, ko sem jo prekinila, ker sem dobila vse tipične znake, pomnožene z deset.

Milena Zupančič je pred kratkim izjavila, da je starost grda. Se vi kaj bojite starosti, demence, onemoglosti, osamljenosti?

Da, tudi jaz se bojim vsega tega. Meni se prav tako zdi starost grda, nič lepa se mi ne zdi. Tudi odnos družbe do starejših ljudi pri nas je grob, grd. Na starega človeka se gleda zviška. O tem dosti razmišljam.

Česa naj se potem veselimo v starosti?

"Želim si, da bi vedela, kdaj ne zmorem več sama, da ne bi bila v breme mladim, in želim si, da bi imela takrat dovolj denarja, da bi šla v prijazen dom za ostarele."

Ne vem. Uživajmo zdaj, ko smo zdravi in »mladi«. Želim si, da bi vedela, kdaj ne zmorem več sama, da ne bi bila v breme mladim, in želim si, da bi imela takrat dovolj denarja, da bi šla v prijazen dom za ostarele. Nekateri se tega branijo, upam, da se jaz ne bom. Nekateri se družijo, zabavajo, se znajdejo, hodijo na predstave, koncerte. Mogoče me bodo prišle pocrkljat moje punce, tako kot jih zdaj jaz hodim crkljat.

Prihajajo božični in novoletni prazniki, brala sem, da zadnjega tedna praznikov ne marate preveč.

Že od otroštva se spomnim parkeljnov, ki so vrgli verigo v vežo, da smo se prestrašili, in vedno smo praznovali božič, novega leta pa pravzaprav ne in ga tudi danes ne maram preveč. Bolj se veselim priprav, razmišljanja, druženja, obdarovanja – ne samo materialnega, kuhanja, pečenja piškotov, malenkosti, povezanih z domom in družino. Nekaj let sem bila obsedena z okraševanjem božičnih drevesc, potem sem se odvadila kupovati vedno nove in nove okraske, zdaj delam samo še kombinacije s starimi, rada imam malo kiča v teh dneh, a ne preveč. In vse to raste do božiča, potem pa mi vse to ne pomeni nič več. Ne maram nakupovanj, ne maram gneče, hrupa, zato se, če se le morem, vsemu temu izognem, saj me dela nervozno in potrto.

Imate seznam želja, ki bi jih radi uresničili v naslednjih, reciva, desetih letih?

Ooohh. (zavzdihne) Rada bi šla pogledat, kje je doma moja Nana. Rada bi še kaj dobrega odigrala. Rada bi veliko časa preživela v pogovorih, v druženju s svojo ožjo družino, s svojimi sorodniki, ki jih imam zelo rada, s sestro, prijatelji – rada bi imela več časa zanje, da bi se večkrat videli. Rada bi bila zdrava, a to je logično. (razmišlja) Rada bi šla na kakšen dober koncert, rada bi videla dobre predstave, dobre razstave. Drugega pa se zdajle ne spomnim.