Vsi skupaj vedo, da krača, hren, jajca in potica najbolj teknejo prav na velikonočno nedeljo, ko se po jutranji maši vsak od članov zbere za mizo v domačem krogu.
»Pirhe barvamo po starem, s pomočjo čebulnih olupov. Zavijemo jih v nogavice, za vzorec na pirhih pa poskrbimo tako, da naberemo trobentice, regrat in štiriperesne detelje, če imamo srečo, da kakšno najdemo,« pove Marko Berzelak, ki še doda, da se večkrat nasmejejo, ko se spomnijo prigod iz otroštva, ko so streljali s »karbidom«. Po navadi so iz kuhinje izmaknili mamino najboljšo posodo, ki je seveda po nekaj »šusih« ostala brez dna.
»Sam imam posrečen spomin na običaj, teden pred veliko nočjo, to je blagoslov ognja. Z bratom, še smrkavca, sva s prižgano drevesno gobo, ki sva jo zjutraj blagoslovila pri cerkvi, kjer je župnik zakuril, hitela domov in jo divje vrtela na žici, da ne bi ugasnila. Na sredi poti v gozdu pa je žica popustila in tleča goba je padla v veliko lužo ter v hipu ugasnila. Kaj pa zdaj? Domov morava vendar prinesti kadečo se gobo ter 'požegnat grunt' in hišo. No, kot iznajdljiva otroka sva hitro našla rešitev. Doma sva ugaslo gobo potisnila v peč, da se je zopet vžgala, in veselo kadila z njo okoli hiše. Nihče ni posumil, da goba ni prižgana s posvečenim ognjem, ampak z domačim, iz peči. No, pa smo kljub temu imeli tisto leto največji krompir,« je zaključil Marko.
