Eden od članov te zmagovalne ekipe je že štiri leta tudi Primorec, ki se na Štajerskem skupaj s svojo boljšo polovico počuti več kot odlično, po končani karieri pa bi se rad preizkusil kot komentator.
Čeprav si je v štajerski prestolnici ustvaril dom s svojo izbranko, se sedemindvajsetletni nogometaš še vedno z velikim veseljem vrača v domači Koper, kjer smo ga v središču mesta tudi gostili na kavi in kjer trenutno preživlja zaslužen oddih pred napornim nadaljevanjem sezone. Kako tudi ne, to je mesto, v katerem je naredil svoje prve nogometne korake in se z vrstniki smukal okoli in na takrat še ne tako zelo moderni Bonifiki. »Odraščal sem oziroma še vedno živim v središču mesta pri tržnici, takrat pa Koper še zdaleč ni bil tako moderen. Takoj, ko smo s prijatelji imeli kakšno minuto prostega časa, smo vzeli žogo v roke in tekli na Bonifiko, ki sem jo imel zelo blizu. Takrat so bila igrišča polna otrok, danes pa je na žalost povsem drugače,« je povedal zgovorni Primorec, ki je nogometne oziroma športne gene podedoval po očetu, ki je bil odličen nogometaš in ki ga je starejši od dveh otrok še kot navihan kratkohlačnik gledal z velikimi očmi in skušal posnemati njegove poteze. »Prav tako kot jaz je igral za Koper, dolgo časa tudi v jugoslovanski ligi. Nekoliko mi je žal, da ga nisem mogel gledati takrat, ko sem odraščal. Ko sem imel deset let, je namreč končal kariero, sem ga pa veliko gledal na malonogometnih turnirjih. Moja ljubezen do nogometa se je tako rodila povsem spontano, seveda je bilo moje prvo darilo žoga,« nam je zaupal Mitja, ki je pri sedmih letih dobil še sestro, a kot pravi, se zaradi razlike v letih in njegove odsotnosti od doma med njima ni razvil tisti pristni odnos. »Sem pa seveda kdaj popazil nanjo, ko je bila še dojenček. Še zdaj se spomnim, da sem obiskoval prvi razred, ko smo doma nestrpno pričakovali njeno rojstvo. Nekega dne smo celo z razredom šli pred porodnišnico, da bi preverili, ali se je moja sestra že rodila (smeh).« Ko smo ga povprašali o tem, kakšen pa je bil on kot otrok, je v smehu in kot iz topa izstrelil, da je bil priden in da z njim ni bilo večjih težav.
Udariš, razbiješ, zbežiš
Te so se začele kasneje in večino časa so bile povezane z brcanjem žoge, pred katero ni bilo varno nobeno okno. Ne le na Bonifiki, mladi nogometaši so se radi zbirali tudi v središču mesta, kjer so za dva gola izbrali dve klopci in začeli igrati. »Okrog tega našega igrišča je bilo veliko trgovin in včasih smo razbili kakšno šipo. Toda, saj veste, kakšni smo bili kot otroci, udariš, razbiješ šipo in zbežiš (smeh),« nam je zaupal Mitja, ki je imel včasih težave tudi s sosedi. V ulici, kjer je živel, so bila namreč stara, na pol razbita vrata, v katera je rad brcal žogo. »Imel sem zelo zateženega soseda, ki je bil drugače mož od dedkove sestre, vendar ker je ona že prej umrla, se nismo posebej razumeli. Še zdaj se v živo spomnim, da je enkrat med brcanjem prišel z nožem in mi grozil, da mi bo prebodel žogo. Seveda sem se prestrašil in takoj zbežal. Sicer pa sem živel v okolju, kjer je bilo poleg nas socialno stanovanje. Tako je imel enkrat en sosed pištolo, drugi je bil pijanec, jaz pa sem postal bolj bojazljiv,« je pristavil bočni branilec vijoličastih, ki se lahko pohvali tudi s tem, da je vseh osem razredov končal z odličnim uspehom, najbolj pri srcu pa mu je bila matematika, šele nato športna vzgoja. Iz povsem preprostega razloga - igrali so manj nogometa, kot si je želel, zato pa sta bila v ospredju rokomet in košarka. Predvsem slednja mu je povzročala največ preglavic. »Košarka mi je bila že od nekdaj antipatična. Ker je nisem obvladal, mi je žoga vedno padla na noht, ki mi je začel krvaveti. To mi je šlo res na živce,« je priznal Mitja, ki se veliko raje ukvarja s tenisom.
Nisem želel, da me trenira oče
Svojo nogometno pot je začel na prvi šolski dan in hkrati svoj rojstni dan, takrat pa se je še velikokrat zatekel k očetu po kakšen nasvet ali trik. V kadetski in mladinski kategoriji je bil njegov oče hkrati tudi njegov trener, kar pa je Mitji v najstniških letih predstavljalo veliko težavo in zaradi česar se je z očetom velikokrat sprl. »Nisem želel, da bi bil oče moj trener, pri teh najinih prepirih pa je najbolj trpela mama. Najbolj me je motilo to, da zaradi tega nisem mogel razviti normalnega odnosa s soigralci, ki so name gledali kot na trenerjevega sina. Takrat so velikokrat hodili tudi ven, jaz pa nisem šel, ker so se bali, da bi jih zatožil očetu ali kaj podobnega,« je o najstniških težavah, s katerimi se je srečeval, spregovoril Mitja in dodal: »Skušal sem mu dopovedati, da mi ni prav, da me trenira, vendar je bil takrat zelo trmast. Komaj zdaj se zaveda, da je mogoče storil napako, je pa mene tudi ta izkušnja kot nogometaša in osebnost utrdila. Vesel pa sem, da zdaj že štiri leta ne trenira nobenega, ker nočem poslušati različnih pripomb na njegov račun. Svet je namreč poln zavisti.« A vendarle sta tako on kot oče prebrodila to krizo, hitro je namreč Mitja iz mladinskih vrst prestopil med člane, kjer mu je priložnost ponudil Borut Jarc, po osvojitvi naslova prvaka v sezoni 2009/2010 pa je prejel klic Zlatka Zahoviča in takrat se je začela njegova pot pri vijoličastih. Če se nekoliko pošalimo: očitno je, da klubom prinaša srečo, saj je po Kopru naslov državnega prvaka slavil le še klub iz štajerske prestolnice.
Najraje v komentatorske vode
Čeprav še vedno govori s primorskim naglasom, je v štirih letih osvojil tudi nekaj štajerskih besed in fraz, na vprašanje, katera je bila tista beseda, za katero ni vedel, kaj pomeni, pa je povedal: »Lapanje (smeh), kar pomeni nakladanje.« Na življenje v vijoličastem mestu se je hitro navadil, tudi ker ga že od začetka spremlja dekle, seveda pa so k temu pripomogli tudi soigralci, s katerimi se dobro razume, pa čeprav je včasih vse skupaj že preveč nasičeno, ker skupaj preživijo res ogromno časa. »Tudi zato se doma najbolje počutim, rad pa se sprostim tudi s kakšno igro tenisa. Nad njim sem se navdušil pri trinajstih letih, zelo rad pa si ga tudi ogledam. Preden Slovenci niso bili tako dobri, sem navijal za Hrvate. Spomnim se, kako sem z očetom gledal turnir v Wimbledonu, kjer je zmagal Goran Ivanišević. Sploh se nisem hodil kopat, ker je vsak dan igral okrog druge ure popoldne,« je dodal Mitja, ki si včasih ogleda tudi kakšen dvoboj v Umagu in Portorožu, čeprav je večji pristaš ogledov dvobojev iz domačega naslanjača: »Če ti je dolgčas, enostavno preklopiš, na stadionu moraš biti tiho, velikokrat je vroče (smeh).« Ena od zanimivosti, ki jih o nogometašu Maribora vedo redki, je ta, da je ena od njegovih velikih želja, da bi nekoč zamenjal vloge s tistimi, ki zdaj opisujejo in ocenjujejo njegovo igro, in postal komentator. Tudi zaradi tega je po končani srednji šoli razmišljal o tem, da bi se vpisal na študij novinarstva. »Pri prijatelju, ki je študiral to smer, sem se pozanimal o študiju, povedal pa mi je, da vključuje veliko pisanja esejev. To mi ni nikoli šlo, že v gimnaziji sem imel slabo trojko. Vpisal sem se na menedžment, vendar mi ni zneslo, ker sem imel veliko treningov v Kopru, zato sem se raje odločil za pomorstvo, končal tri letnike, čeprav me ta smer iskreno povedano ni nikoli zanimala.« Prav zaradi te novinarske žilice smo Mitji dali nalogo, da si sam postavi vprašanje: »(smeh). 'Koliko ste zaslužili z napredovanjem v drugi del lige Europa?' To je tisto vprašanje, ki ga v zadnjih dneh največkrat slišim od ljudi, ki jih večinoma zanima le to.«
Rada bi imela tri
Beseda je nanesla tudi na njegovo družinsko življenje, ki si ga je ustvaril z dekletom, s katerim sta se spoznala že pri sedemnajstih letih. »Takrat sva bila pol leta par, vendar se mi enostavno ni dalo. Bil sem namreč v kriznih letih, razmišljal sem le o nogometu, hodil v šolo in bil tisti, ki je prvi odnehal. Preden sem šel v Maribor, pa so se najine poti združile. Otrok še nimava, ampak delava na tem, rada bi imela tri,« nam je zaupal Mitja, ki je zelo navezan tudi na svojo psičko maltežanko, ki jo ima sicer v Kopru in ki je nadvse vesela, ko ga zagleda: »Ne glede na to, kako slabe volje si, pes te, ko prideš domov, vedno poliže, vedno te je vesel (smeh).« Za konec nam je nogometaš zaupal še eno zanimivost, in sicer to, da se je njegova babica oziroma nona, kot bi rekli Primorci, odkar igra za Maribor, prelevila v pravega nogometnega strokovnjaka. »Ker me ne vidi veliko, je začela vsak dan kupovati časopis. Tudi ko oče pozabi, gre vedno po Ekipo in izve vse o Mariboru, kako je igral, kaj se dogaja v klubu. Za ta intervju ji ne bom povedal, zanima me, ali bo sama opazila (smeh). Ima oseminsedemdeset let, zdaj je začela spremljati tekme, in čeprav ponavadi hodi spat ob osmi uri, pogleda tudi tiste tekme, ki se začnejo ob devetih. Ima sicer težave z izgovorjavo priimkov, zanjo je na primer Tavares Tovariš (smeh), vendar pa je prava strokovnjakinja,« je za konec o svoji noni Normi z veliko ljubezni še dejal naš sogovornik.
