Ostali športi

Že zdaj me boli

Miha Andolšek/M.J.
23. 12. 2013, 13.08
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

Miha Žvižej se v svoji drugi sezoni na jugu Francije se ne pritožuje. Nima potrebe, dobro jim gre, v francoski LNH, ki počasi dohiteva (nekoč) nedotakljivo bundesligo, so po slabi polovici na četrtem mestu. Točko za slovenskim Montpellierem in točko pred Škofovim Nantesom, lahko je zadovoljen tudi s svojimi predstavami, navsezadnje je bil vpoklican na tekmo zvezd, premierno All Star francoske lige, kar je samo po sebi dovolj zgovorno priznanje.

vszi

Francosko prvenstvo že dolgo ni bilo tako izenačeno. Vsak lahko dejansko premaga vsakogar?

V primerjavi z mojo prvo sezono je občutna razlika, klubi so se res okrepili, kot pravite sami, vsak lahko premaga vsakogar. Težke tekme si sledijo iz tedna v teden, ni lahkih nasprotnikov, sploh za tiste, ki naj bi bili papirnati favoriti, je vse skupaj še toliko težje. Verjamem, da je precejšen pritisk, PSG sploh ne dominira, veliko vprašanje je, če bodo prvaki, a so morda mislili, da se bodo sprehodili skozi ligo. A ne gre, liga je res močna, neprimerno močnejša kot lani. 

Na vrhu je Dunkerque, moštvo brez (super)zvezdnikov, presenečenje ali ne?

Mene niso presenetili, že vrsto let počasi korakajo proti vrhu, okostje ekipe je že nekaj časa skupaj. Vedel sem, da bodo PSG, Dunkerque in Montpellier v vrhu, negativno me je presenetil Chambery, od njega sem nedvomno pričakoval več. Je na 11. mestu, doma je zgubili tri, štiri tekme, ki jih ne bi smel, in glede na to, kakšno ekipo ima, zagotovo predstavlja razočaranje.

Toulouse je na četrtem mestu, najbrž ne bi imeli nič proti, če bi bili tudi na koncu tam?

Vsekakor smo zadovoljni, dobro smo začeli, imeli smo oziroma še vedno imamo težave s poškodbami, izgubili smo izkušenejše igralce, kot so Fernandez, Andjelković in Montoro, tako da je obstajala bojazen, da bomo padli, a na srečo ni bilo tako. Doma še nismo izgubili, če še danes slavimo v Dijonu (v sredo, op. p.), potem lahko jesen mirno označimo za uspešno.

Poškodba Jeroma Fernandeza je dvignila nemalo prahu, poškodoval se je na začasnem delu v Katarju.

Odkrito povedano, ne vem veliko, niso nam dajali informacij, najbrž z namenom, da te ne bi prišle do francoskih medijev. Zgodilo se je, kar se je, zagotovo pa je obstajal dogovor kluba in Jeroma, slednji v Katar ni šel na lastno pest.

Ni bila težava v podcenjevanju, enostavno neke stvari trenutno ne delujejo tako, kot bi morale, to moramo popraviti. Moramo se usesti, pogovoriti, da vidimo, v čem sploh tiči težava in kako jo bomo reševali. Težko rečem karkoli drugega, razočaran sem, a kvalifikacije še niso končane, vse je še v naših rokah. Res je, da ni v redu, da si prav v vsakih kvalifikacijah otežimo življenje. Namesto da bi izbrali lažjo pot, gremo vedno po težji.

Vaše zdravje in vaša forma?

Zdrav sem, najboljšo formo še lovim, trenutno nisem v neki strašni strelski formi, igramo pa dobro kot ekipa, kar je navsezadnje najpomembnejše. Igram v obe smeri, malce se pozna, da ni Jeroma, dosti sva sodelovala, in ker je bil on glavna nevarnost, se je tudi meni na črti odpiralo več prostora. Ampak v redu, se ne pritožujem, če mi bo zdravje služilo tako, kot do zdaj, se nimam kaj pritoževati.

Igrate v obe smeri, v obrambi tvorite centralni blok s še enim starim znancem slovenskih igrišč, Vladimirjem Osmajićem, črnogorskim Dinartom.

Glej ga, tu, zraven mene. Smajo se je odlično vklopil, že jaz sem se hitro, on pa še toliko bolj. Izvrstno igra obrambo, res je pravi steber na sredini, prav tam, kjer smo bili morda lani najšibkejši. Prava okrepitev, tale črnogorski Dinart (smeh).

Svojevrstno priznanje za vaše igre je prišlo v začetku meseca, tako kot tudi Dragan Gajić ste nastopili na premierni izvedbi tekme zvezd francoske lige.

Velik spektakel, po mojem mišljenju za prvič celo prevelik. Res je, da ko prvič organiziraš takšno tekmo, niti ne veš, kako in kaj, kaj pričakovati, organizatorji so sicer pogledovali k sosedom, v Nemčijo, kako to organizirajo tam, je pa vsekakor težko orati ledino. A vseeno, bilo je lepo, organizacija je bila na visoki ravni, upam, da bo iz leta v leto bolje, morda je bilo le malce preveč razvlečeno. Da sem bil vpoklica vesel, najbrž ni treba razlagati, ne nazadnje je to lepo priznanje in tudi lepa nagrada, da konec tedna preživiš in igraš v družbi z najboljšim, kar premore francoska liga.

Ne moremo mimo, če je na klubskem področju vse odlično, je na reprezentančnem za zdaj daleč od tega. Smo se v Zaporožju dotaknili dna?

Upam, da smo se ga. Oziroma če se ga junija proti Belorusom nismo, smo se ga zdaj zagotovo. Nimaš kaj, tako kot vsi reprezentanti sem bil globoko razočaran. Zgodilo se je, kar se je, izgubili smo tekmo, nismo bili pravi, oni so na drugi strani odigrali izvrstno. Težava ni bila v podcenjevanju, enostavno neke stvari trenutno ne delujejo tako, kot bi morale, to moramo popraviti. Moramo se usesti, pogovoriti, da vidimo, v čem sploh tiči težava in kako jo bomo reševali. Težko rečem karkoli drugega, razočaran sem, a kvalifikacije še niso končane, vse je še v naših rokah. Res je, da ni v redu, da si prav v vsakih kvalifikacijah otežimo življenje. Namesto da bi izbrali lažjo pot, gremo vedno po težji.

Sledijo štiri januarske tekme, dvakrat Luksemburg, Švica in Ukrajina, najbrž kaj drugega kot štiri zmage ne pride vpoštev?

Ne smemo niti razmišljati o čem drugem. Pripeljali smo se v položaj, da bomo januarja na žalost namesto v EP vse razpoložljive moči vložili v kvalifikacije. Tega si sicer nismo mislili, a izpadlo je, kot da se bo Slovenija sprehodila skozi predkvalifikacije, ampak ni čisto tako. Luksemburg je morda res neznanka, a Švica in Ukrajina nikakor nista rokometni analfabetki, sta vešči igre, in če nisi pri stvari, se lahko v gosteh, sploh v Ukrajini, hitro opečeš. Po drugi strani je res, da smo tako kakovostna reprezentanca, da bi morali to rutinsko opraviti. Tega se zavedamo in pred tem si ne zatiskamo oči. 

Kako težko bo v drugi polovici januarja spremljat EP prek televizorja?

Zelo me bo bolelo, sploh glede na to, da je Danska moj drugi dom. Že zdaj me boli. Po juniju in Belorusiji sem bil prvi mesec povsem na tleh, tak, da najraje ne bi šel niti na dopust. Hudo bo, vsako prvenstvo je težko spremljati od doma. Tudi zato si vsi reprezentanti želimo te kvalifikacije opraviti tako, kot se spodobi. Res je, da se je, ko enkrat padeš tako nizko, v predkvalifikacije, težko prebiti nazaj, da je pot vrnitve na nekdanji položaj mukotrpna. Moramo iti tekmo za tekmo, že večkrat smo dokazali, česa smo sposobni, znova moramo najti rdečo nit in mislim, da se bomo potem vrnili tja, kjer smo bili pred manj kot letom dni.